Možgani so Martino Šebök že od nekdaj zanimali, to zanimanje in navdušenje pa sta študij na ljubljanski medicinski fakulteti ter opravljanje klinične in raziskovalne prakse v tujini še poglobila. Odločitev za selitev v tujino je bila skoraj samoumevna, saj je bila želja po nadgrajevanju znanja in pridobivanju novih izkušenj pri najboljših strokovnjakih s področja nevrokirurgije prevelika, da bi jo izpustila iz rok. Švica tako v vseh teh letih postaja njen dom, vrnitve v Slovenijo pa ne izključuje, čeprav pravi, da se to v bližnji prihodnosti še ne bo zgodilo.
Pred sedmimi leti ste se preselili v Zürich, kjer ste zaposleni kot nevrokirurginja. Kaj je bil glavni razlog, da ste izbrali ravno Švico oziroma omenjeno mesto?
»Med študijem v Ljubljani sem iskala modžnost za opravljanje študijskega semestra v tujini in po naključju naletela na Zürich, se prijavila in dobila možnost za opravljanje vaj iz interne medicine in kirurgije na univerzitetni kliniki v Zürichu. Tako sem tri mesece preživela na kliniki za nevrokirurgijo, kjer sta me prevzela tamkajšnji način dela in osebje, moja ljubezen do nevrokirurgije pa se je še potrdila. Že kot študentka sem bila aktivno vključena v delo ekipe in na koncu sem od predstojnika oddelka dobila ponudbo za službo kot specializantka nevrokirurgije. Ker je klinika za nevrokirurgijo v Zürichu ena najstarejših in najbolj cenjenih na svetu, nisem razmišljala, da službe ne bi sprejela, v bistvu mi je bilo v čast dobiti možnost za delo na tej kliniki. Med specializacijo sem imela veliko možnosti za izobraževanja in za raziskovalno delo, tako sem tudi opravila doktorski študij. Od novembra 2022 sem specialistka nevrokirurgije na tej kliniki, kot del izobraževanja in obvezne menjave klinike pa sem med specializacijo eno leto delala na univerzitetni kliniki v Linzu v Avstriji.«
Dodiplomski študij ste končali v Sloveniji, tu ste opravljali tudi prakso, v Švici pa ste torej opravili še doktorat. Zakaj odločitev za doktorat?
»Drži, dodiplomski študij sem opravila na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, nato še pripravništvo v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, nakar sem odšla na specializacijo v Zürich. Že med študijem sem sodelovala pri manjših projektih na nevrološki kliniki v Ljubljani, prav tako sem opravljala klinično in raziskovalno poletno prakso na univerzitetni kliniki za nevrologijo v Gradcu, kar je vzbudilo željo po nadaljnjem raziskovanju. Ker je slovenski naziv doktorica medicine strokovni naziv, sem v Švici najprej opravila doktorsko disertacijo in si pridobila znanstveni naziv doktorica medicine, ki je zapisan pred imenom. Ker sem bila že del uspešnega in inovativnega tima s svojimi projekti, ni bilo vprašanje, da nadaljujem doktorski študij za pridobitev znanstvenega doktorata.«
S čim ste se ukvarjali v doktorski disertaciji?
»V doktorski disertaciji sem se ukvarjala z inovativno funkcionalno obliko magnetne resonance za oceno hemodinamske rezerve možganov pri bolnikih z vaskularnimi žilnimi boleznimi možganov, torej motnjami pretoka krvavitve zaradi okluzije možganskih žil, žilne malformacije. Ta oblika magnetne resonance, kjer uporabljamo ogljikov dioksid za vazodilatacijo žil in tako določimo rezervno kapaciteto možganov, dovoljuje kvantitativno oceno hemodinamske rezerve in podpira pri izbiri bolnikov, ki bodo imeli pozitivne koristi od nevrokirurške operacije, na primer možganskega obvoda.«
Od kdaj pa vaše zanimanje za možgane?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Lukavcih najdena mina, policisti pridržali vročekrvneža
V preteklem dnevu so pomurski policisti obravnavali prometno nesrečo z materialno škodo, štiri kazniva dejanja, dve kršitvi javnega reda in miru ter tri povoženja divjadi.
»Možgani so me navduševali že na začetku študija med predavanji iz anatomije, fiziologije in patofiziologije. Predvsem me je mikalo neraziskano in vsa odprta vprašanja, ki jih še vedno imamo glede možganskih bolezni. Med vajami iz nevrologije sem ugotovila, da poleg teoretičnega dela potrebujem kirurško prakso, in tako je bila nevrokirurgija idealna zame, kar se je dokončno potrdilo med vajami v Zürichu. Nevrokirurgija zame ni le služba, to je strast, in čeprav se v dnevni praksi soočam tudi z zelo težkimi primeri, svojega poklica ne bi zamenjala za nič na svetu.«
Čeprav noben delovni dan ni enak drugemu, predvsem v vašem poklicu, kako bi ga kljub temu opisali?
»Moj dan se običajno začne okoli sedmih zjutraj, ko pregledam elektronsko pošto, elektronske dosjeje svojih pacientov in svoj plan za ta dan. Ob pol osmih imamo jutranjo predajo, takrat se pregledajo načrt operacij, urgentni pacienti, ki so bili sprejeti čez noč, in pacienti na intenzivni enoti. Če imam operacijski dan, večinoma so to trije dnevi v tednu, grem okoli osmih v operacijske prostore. Operacije trajajo različno dolgo, lahko tudi osem ur ali več. Enkrat na teden imam ambulanto, kjer pregledam okoli 14 pacientov. Poleg tega nekaj dni na mesec pokrivam dnevna ali nočna dežurstva, kjer skrbimo za vse nujne nevrokirurške paciente in opravljamo zelo nujne operacije za reševanje življenj po težkih poškodbah glave ali možganskih krvavitvah. Poleg tega opravljam dežurstva ob koncih tedna, vodim vaje za študente medicine in nadziram raziskovalne projekte.«
Po nekaj letih dela v tujini in po delovnih izkušnjah, nabranih doma, lahko primerjate delovne procese v zdravstvu med Slovenijo in Švico. Kakšne so podobnosti in razlike?
»Zdravstveni sistem v Sloveniji je zelo socialen, od tod izhajajo tudi čakalne dobe za preiskave in operacije. V Švici plačujemo veliko več za zdravstveno zavarovanje. Konkurenca med zavarovalnicami je zelo huda, obstaja več kot sto različnih zavarovalnic, premije rastejo vsako leto, je pa tako dostop do preiskav in posegov veliko hitrejši. Prav tako obstaja veliko zasebnih klinik, tako da čakalnih dob vsaj v nevrokirurgiji ne poznamo. Nivo slovenske medicine je vsekakor primerljiv s švicarskim, slovenski zdravniki so tako v Švici kot drugod v tujini zelo cenjeni.«
Glede na vse povedano je kakšna možnost, da se kdaj vrnete v Slovenijo in se tu zaposlite?
»Za zdaj oziroma vsaj v bližnji prihodnosti najverjetneje ne. Naslednje leto se odpravljam na dodatno izobraževanje za eno leto v Toronto. Možnosti, da se kdaj vrnem, ne izključujem. V tem primeru bi bil moj cilj prinesti nabrane izkušnje iz tujine in uvajati posege, ki se trenutno v Sloveniji niti ne opravljajo.«
Kakšne so vaše želje oziroma ambicije in načrti na nadaljnji karierni poti, poleg že omenjenega izobraževanja v Torontu?
»Po izobraževanju v Torontu bom subspecializirana vaskularna nevrokirurginja. Moja želja je opravljati najbolj kompleksne vaskularne nevrokirurške operacije, poleg tega pa naprej razvijati svoje znanstvene projekte. Ena od ambicij je postati profesorica nevrokirurgije.«
Kako so domači sprejeli vašo selitev v tujino?
»Mislim, da domači na začetku niso popolnoma realizirali, da odhajam za dalj časa in si bom gradila poklicno pot v tujini. Vedno sem bila deležna podpore, čeprav tudi vprašanj, zakaj sem odšla in ali se ne bom vrnila. Ker sem zelo srečna v Zürichu, so mojo odločitev sprejeli. Starši in brat me približno enkrat na leto obiščejo, večinoma pa jaz prihajam v Slovenijo. Če mi čas le dopušča, pridem v Domanjševce vsake tri, štiri mesece, da poleg družine obiščem tudi sorodnike in prijatelje, po navadi pa tudi del poletnih dopustov preživim v Sloveniji.«
Kaj počnete takrat, ko ste na Goričkem? Življenje v mestu, kot je Zürich, se najbrž kar precej razlikuje od slovenskih mest, kaj šele od vasice na obrobju Goričkega.
»Zürich je dinamično in multikulturno mesto, ki ogromno ponuja in kjer lahko prosti čas zapolniš s številnimi aktivnostmi. Zürich nekako nikoli popolnoma ne spi, čeprav je v primerjavi z ameriškimi metropolami veliko bolj umirjen in evropski. Je mesto, ki zaradi privlačne lege ob Züriškem jezeru ponuja možnosti za kopanje poleti, zaradi bližine gora veliko možnosti za zimske aktivnosti na snegu in zaradi odličnih železniških povezav hitro dostopnost drugih krajev v Švici. Na Goričkem zame življenje teče veliko počasneje in umirjeno, tu se imam možnost sprostiti, uživati v naravnih lepotah in nabrati energijo za nove službene izzive.«
Je Slovenija za vas še vedno dom v tem najširšem pomenu besede ali to postaja Švica?
»Po sedmih letih življenja v Zürichu postaja to moj dom, to občutim predvsem po potovanjih ali kongresih, ko se vrnem v Zürich. Slovenija bo vedno ostala moja država, Domanjševci moj rodni kraj, in ko me na kongresih vprašajo, od kod prihajam, vedno odgovorim, da sem Slovenka, ki dela v Švici.«
Kako pa je živeti v Švici oziroma v Zürichu – tako s finančnega vidika kot z vidika navezovanja stikov, sklepanja prijateljstev, možnosti za prostočasne dejavnosti?
»Zürich je vsekakor eno najdražjih mest na svetu in bivalni stroški so visoki. S svojo plačo in brez otrok si lahko privoščim dobro življenje v Zürichu, vem pa od svojih kolegov, ki imajo družine, da so stroški vrtcev in šol zelo visoki in obremenjujoči za družinski proračun. Sama sem večinoma stike navezovala v službi, kjer delam v multikulturnem timu z več kot deset narodnostmi med nevrokirurgi. Švicarji so pregovorno znani po zadržanosti, kar lahko potrdim, vendar imam po teh letih kar nekaj zelo dobrih švicarskih prijateljev. Lažje je navezati stike z ljudmi južno- in vzhodnoevropskega rodu, medtem ko se Nemci, ki jih je v Zürichu precej, držijo bolj zase. Mesto samo pa ponuja ogromno možnosti za prostočasne dejavnosti, sama najraje grem v galerije in muzeje ali na predstavo v opero. Prav tako je Zürich odlično mesto za ljubitelje tuje kulinarike, saj imamo veliko odličnih restavracij z vseh koncev sveta.«
V Zürichu živite v stanovanju v središču mesta. Kakšen finančni zalogaj vam to predstavlja?
»Stanovanja v središču mesta so že zaradi lege večinoma kar draga, cene so po koncu pandemije večinoma še narasle. Sama živim v svojem stanovanju že peto leto, v tem stanovanju sem živela že med specializacijo, zaradi bližnje selitve v Toronto pa se trenutno ne bom preselila.«
Ob številnih službenih obveznostih vam verjetno ne ostane veliko prostega časa, pa vendar, kaj počnete takrat?
»Prostega časa imam resnično bolj malo, po navadi ga izkoristim za športne dejavnosti, obisk muzejev, galerij in opere ali pa se odpravim na večerjo in druženje s prijatelji. Poleti večere radi preživljamo ob jezeru, decembra je stalnica božični sejem, kjer si po službi privoščimo kuhano vino in kaj prigriznemo. Drugače rada potujem in obiskujem nove kraje. Zaradi obiskovanja kongresov in predstavitve svojega znanstvenega dela mi uspe obiskati veliko dežel, kjer po navadi ostanem še nekaj dni po koncu kongresa.«