V kletnih prostorih negovskega gradu je na ogled stalna razstava z naslovom Dihanje zemlje – mofete in slatinski vrelci, ki sta jo pripravila Dominik Vodnik z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in Nina Rman iz Geološkega zavoda Slovenije.
Mofete so izjemen naravni pojav stalnega izhajanja hladnega in skoraj čistega ogljikovega dioksida na površje. Posebej bogato območje s tovrstnimi izviri in slatinskimi vrelci so Slovenske gorice. To so izjemno zanimiva naravna okolja, iz katerih se lahko veliko naučimo, imajo pa tudi neposredno uporabno vrednost, je dejal Dominik Vodnik.
Mofete že leta pritegujejo raziskovalno pozornost, začetki njihovega raziskovanja pa segajo več kot 20 let nazaj. Kot je povedal Vodnik, je takrat bilo obdobje, ko je bil cestni jarek z izhajanjem plina ob Stavešincih najbolj znan cestni jarek na svetu. Danes je znan pod imenom mofeta Strmec. V njem se nabere voda samo v času padavin in takrat je mogoče slišati izhajajoče pline kot šumenje in sikanje, pa tudi videti v obliki mehurčkov. »Od tega smo v 20 letih prišli do več deset znanstvenih objav, doktoratov in diplom ter predstavitev na mednarodnih konferencah in sedaj je čas, da nekaj pustimo tudi lokalni skupnosti,« je kot enega od razlogov za postavitev razstave navedel Vodnik.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Rabska prelomna cona
Območje od Maribora proti Hodošu omejuje več kot 20 kilometrov globoka prelomna cona, t. i. Rabska prelomna cona, skozi katero iz Zemljinega plašča prihaja na površje ogljikov dioksid. Mofete, katerih natančno število ni znano, so lahko suhe ali mokre. Gre za kotanje, ki imajo od enega do dveh metrov premera, globoke pa so od pol metra do dveh metrov. Kjer so napolnjene z vodo, je ta različnega izvora. Lahko je zelo kisla deževnica, talna, podzemna voda, lahko pa je v najboljšem primeru mineralna voda, ki jo izkoriščajo bližnja zdravilišča. Na območju mofet je slaba prezračenost tal, zato se združbe organizmov tam spremenijo. Lažje preživijo organizmi, ki ne potrebujejo kisika. Visoka koncentracija ogljikovega dioksida vpliva tudi na zakisanost tal – več kot ga je, bolj kisla so. Iz tega vzroka tudi rastline na teh območjih zelo slabo uspevajo, zato najdemo večinoma močvirske vrste, čeprav ni talne vode, ker so prilagojene na pomanjkanje kisika.
Ogljikov dioksid vpliva tudi na ljudi. V zvezi z njegovo povečano koncentracijo so znane tudi številne nesreče, zato so mofete lahko nevarne. V določenih koncentracijah namreč plin resno škoduje vsem živim organizmom. Težava je, da ga težko zaznamo in hitro povzroči smrt. Znan primer je iz Avstrije, kjer so v kraju blizu Železne Kaple kopali cesto. Ker sredi gozda, kjer so potekala dela, težko zaznamo, da se kaj dogaja, če ni izjemnih koncentracij plina ali brbotanja vode, sta dva delavca umrla. V Kamerunu se je v zvezi s tem zgodila velika katastrofa, ki je bila povezana z vulkanskim delovanjem. Ob jezeru se je sprostil oblak ogljikovega dioksida, ki je potoval po tleh kot nekakšna megla, in pobil številne ljudi in ogromno živali. Znana je tudi mofeta blizu Siene v Italiji, ki je neke vrste vrtača, kjer se ponoči akumulira jezero ogljikovega dioksida, koncentracija pa je nekajdesetodstotna. Koncentracija je tako visoka, da te plin zaduši praktično »čez kožo«, ni ga treba niti vdihavati. Tam so našli tudi zadušeno mačko, ki je leta ostajala enaka, ker tudi mikrobov v tem okolju ni.
V Italiji so že od 600 do 800 let pred našim štetjem začeli častiti božanstva, povezana s tovrstnimi pojavi izhajanja plina. Mofete so namreč dobile ime po rimski boginji Mefitis, ki je bila boginja in poosebljenje strupenih plinov in vulkanskih hlapov. Tudi preročišča v stari Grčiji so bila na krajih, kjer je izhajal plin. Legenda pravi, da je glavna svečenica v preročišču Delfi Pitija pod vplivom plina, ki je prihajal iz tal, v transu govorila, njene besede pa so svečeniki zapisali kot prerokbo, ki so jo mnogi potem vzeli zelo resno.
Izreden industrijski pomen
Ogljikov dioksid ima tudi izreden industrijski pomen. Omenimo najprej mineralno vodo – to je voda, ki se stekleniči, zanjo pa so določeni posebni predpisi. Biti mora čista, taka, kot pride iz zemlje. Lahko vsebuje lasten ogljikov dioksid, kot ga ima na primer mineralna voda Radenska. Za njeno pridobivanje so vrtine globoke nekje do 200 metrov in kljub proizvodnji so vsi ti naravni izviri aktivni. Ogljikov dioksid se lahko tudi utekočini in uporabi v rastlinjakih, kjer spodbuja rast rastlin, kar izkoriščajo recimo v rastlinjakih v Renkovcih, lahko se uporablja v medicini, kot suhi led …
V preteklosti so bile številne slatine zajete, med njimi npr. Polička in Matjaževa slatina, kako pomembne so bile za prebivalce, pa pove tudi podatek, da so vse lokacije poimenovane. Imena so lahko po domačijah, lastnostih ali lokacijah, nekatere imajo tudi več imen. Marsikateri izvir se je uporabljal za pitno vodo, številni so bili stekleničeni še med drugo svetovno vojno, potem pa je to nekako zamrzlo, razvoj teh virov pa je prevzela Radenska.
Drug tip industrije je zdraviliška raba. Ogljikov dioksid, tudi suh, je lahko zdravilen, če ga pravilno doziramo. »Na Madžarskem je na primer suha mofeta, nad katero se na različnih višinah sedi, ogljikov dioksid, ki pronica iz tal, pa skozi kožo prehaja v naš krvni obtok in pomaga, da kri lažje kroži, dobro je tudi za srce. Pomembno je doziranje v primernih količinah in pod zdravniškim nadzorom,« je razložila Nina Rman.
Mofete so edinstveni pojavi, kljub temu da jih je na razmeroma majhnem prostoru Slovenskih goric veliko – osem. Avtorja razstave sta opisala že omenjeno mofeto Strmec (tudi Stavešinska mofeta ali mofeta Ivanjševci), mofeto Rihtarovci, mofeto Slepica (tudi Stavešinska slepica ali Žlabrova slatina), mofeto pri Lokavski slatini, mofeto Ribnik, Poličko slatino (tudi Kurusova ali Murotova slatina), Ivanjševsko slatino in Žekš. Na razstavi si je moč ogledati tudi tridimenzionalni prikaz mofete v naravi. Izhajajo iz tal, ki so sestavljena predvsem iz peščenih, glinastih in meljastih plasti, ki se lateralno menjajo po prostoru. Pod glinasto neprepustno plastjo se lahko nabere nekaj plina, in če je vmes razpoka, ta prihaja na površje. Intenzivnost izhajanja plina je različna. Najlepše jih je opazovati po dežju, ko vse brbota in šumi.