Suzana se je kot tretje dekle od štirih rodila v družini Koltaj v Prosenjakovcih, ki je bila takrat povsem madžarska vas. »Vsi smo govorili madžarsko, tako da se nismo pogovarjali ne v prekmurščini ne v slovenščini, slovenskega jezika sem se kasneje naučila v šoli, prekmurskega pa od pacientov. Na Madžarskem je rojena tudi moja mama Ana, ki se je pred poroko pisala Horvath in se je v Prosenjakovce priselila med drugo svetovno vojno. Sem je prišla delat kot tajnica notarja, in ker je bila lepa, je vzbujala precej interesa.
Moj oče Karel je bil tovarnar, leta 1937 je v Prosenjakovcih odprl tovarno pletenin, pa jo je seveda tudi on hitro opazil. Oče je bil zelo podjeten in sposoben, leta 1941 je začel na Kobiljskem potoku celo zidati elektrarno,« se spominja Koltajeva. Mama je bila bolj umetniški tip, pravi sogovornica, in se je težko navadila na življenje sredi ruralnega okolja, v vasi brez elektrike. »Poročila sta se leta 1944 in dobila štiri hčerke. Otroci smo v osnovno šolo hodili v Prosenjakovcih. Bila sta dva razreda, slovenski, kjer so se otroci učili samo v slovenščini, in madžarski, kjer so se učili le v madžarščini. Otroci pa so bili pomešani, skupaj smo imeli pouk učenci od prvega do osmega razreda. To, kako inteligenten je bil oče in kako daleč je gledal naprej, pove, da je rekel, da če bomo dekleta šla študirat, moramo znati slovensko.«
Doma pri vzgoji ni bilo demokracije – kot sta rekla starša, tako je bilo. »Brez debate smo šle v slovensko šolo in se znašle, čeprav nismo znale niti ene slovenske besede (smeh). A se ne spomnim nobenega primera, da bi imela težave z jezikom,« se spominja. »Vstajali smo zjutraj ob petih, mama je pripravila zajtrk, nato pa smo tekli do glavne ceste na avtobus.« Oče je iz Zagreba pripeljal klavir, zato je obiskovala tudi glasbeno šolo in morala tisti dan prespati v Murski Soboti, saj avtobusa za Prosenjakovce ni bilo več.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Izpolnjena želja – študij medicine
Po gimnaziji v Murski Soboti se je odločila za študij medicine v Ljubljani. »Od nekdaj sem vedela, da želim biti kirurginja. Včasih smo imeli doma koline in me je vse zanimalo. Sicer nisem mogla gledati, kako so prašiča zaklali, ko pa ga je mesar rezal, mi je razlagal, kaj je kaj,« pripoveduje Koltajeva, ki ima odličen spomin. »Moj oče je imel avto in vedno se je kdo, ko je šel iz Prosenjakovec v Mursko Soboto, peljal z njim. Tudi jaz sem tako enkrat sedela na zadnjem sedežu in gospod, ki se je peljal z nama, me je vprašal, kaj bi rada postala.
Ko sem odgovorila, da bom kirurg, se je začel na ves glas smejati, oče pa ni rekel nič. Kasneje sem očeta vprašala, zakaj se je gospod tako smejal in ali je to smešno, da želim postati kirurg. Odgovoril mi je: 'Ne, to sploh ni smešno. Če to hočeš biti, pa boš.'« Od takrat, pravi sogovornica, ni nikoli več nikomur razlagala, kaj bi rada postala. Leta 1948 so očetovo tovarno nacionalizirali, tako da so, pravi, živeli res trdo življenje, dekleta pa so se v šoli morala znajti sama. Tudi v Ljubljano na sprejemne izpite se je sogovornica odpeljala, ne da bi kogar koli poznala, v Ljubljani pa je bila do tedaj samo enkrat, na izletu. »Drugi so prišli v skupinah, sošolci z gimnazije, jaz pa sama.
To mi je bilo res težko. Tudi doma me ni nihče vprašal, kako in kaj. Poleg tega ni bilo posebnega navdušenja, da bi šla študirat medicino.« Vmes je odšla v Anglijo za varuško, pa tudi sicer je veliko potovala po svetu. »Kadar nisem študirala, sem doma pomagala mami in očetu ali pa sem si kak dinar zaslužila z delom v tujini.« Tako je recimo tri mesece delala tudi v enem od kampov v ZDA. »Čudovito obdobje je bilo tudi moje študentsko delo v Ljubljani. S kolegicami smo namreč dobile delo prek študentskega servisa v garderobi ljubljanske filharmonije. Prekrasno je bilo, saj smo lahko poslušale svetovno znana imena. Delala pa sem tudi razna dela v strežbi, na Gospodarskem razstavišču, v tovarni Lek, Mladinski knjigi. Opravila sem tudi šiviljski tečaj, tako da sem si večino kril, hlač in bluz sešila sama. S tem sem seveda spoznala tudi ogromno ljudi, a moja prioriteta je bil vedno študij.« Suzana je delala tudi med počitnicami – enkrat recimo na Švedskem, kjer so vlagali kumare. »Tja sem hodila pet sezon, včasih sem šla za mesec dni, včasih celo za dva. Ko me včasih kdo vpraša, kje so bili fantje, odgovorim, da so bili, a si zanje nisem vzela preveč časa (smeh).«
Že pred koncem študija je vedela, kaj bo njena specializacija. »Vedela sem, da hočem biti abdominalna kirurginja. V Ljubljani nisem dobila službe, sem pa po diplomi leta 1976 in po enoletnem stažiranju na Univerzitetni kliniki v Ljubljani in opravljenem strokovnem izpitu dobila službo v Splošni bolnišnici Murska Sobota.« Leta 1982 je opravila specializacijo za splošno kirurgijo in v Murski Soboti delala od leta 1982 do 2001. Bila je prva uradna primarijka na soboškem kirurškem oddelku.
Suzana Koltaj se je prijavila tudi na javni razpis Zavoda za mednarodno tehnično sodelovanje v Ljubljani in švedska vlada jo je izbrala za štipendistko. »Strokovno sem se izpopolnjevala na treh univerzitetnih klinikah za abdominalno kirurgijo in endoskopijo v Stockholmu. To je bila fantastična izkušnja in tu sem se naučila ogromno.« Opravila je tudi magistrski študij na Medicinski fakulteti v Zagrebu. »Vmes je bilo veliko preprek, tudi polena so mi metali pod noge – predvsem moški egi. Tako da sem v študij vložila ogromno dela, a mi je moje delo še vedno všeč in sem prepričana, da se pri izbiri poklica nisem zmotila.«
Služba v vojski
Leta 2000 je kot zdravnica sodelovala v sanitetni ekipi slovenske vojske na mednarodni mirovni misiji Joint forge. »Slišala sem namreč, da vojska potrebuje zdravnike v tujini. Bilo je tako, da si tri tedne opravljal svoje dolžnosti, in to po 24 ur, nato pa si bil en teden prost. Začela sem v Sarajevu, še prej pa sem morala opraviti izobraževanje v Slovenj Gradcu. Med izobraževanjem smo se morali naučiti tudi streljati, kar mi sicer ni blizu, a sem to delo zaradi velikega izziva sprejela.« Tako je bila udeležena v mirovni misiji Sfor v Sarajevu, v mednarodnem kampu s 3500 vojaki iz več kot petnajstih držav. »Zanje smo opravljali popolno zdravstveno oskrbo. Zaradi uspešnega strokovnega ter organizacijskega dela in zaradi človeškega odnosa sem prejela več priznanj in najvišjo oceno po mednarodnih standardih Nata.« Po polletni misiji se je vrnila v Mursko Soboto, nato pa se leta 2001 za šest let redno zaposlila v slovenski vojski. »Šla sem, ker je bil to zame res velik izziv. Bila sem vodja zdravstvene službe in svetovalka načelnika generalštaba slovenske vojske, pripravljala sem vse predpisane in zahtevane standarde ter direktive s področja zdravstvene oskrbe in organizacije še pred vstopom Slovenije v Nato.«
Konec leta 2006 se je odločila, da bo stopila na samostojno pot, in dobila je koncesijo za splošno kirurgijo z operativo. Istega leta je v Moravskih Toplicah začela rasti njena zasebna klinika, ki jo je poimenovala po sinu Oliverju. »Tudi v to sem vložila – kot v vse, česar sem se kdaj lotila – vse. Vso energijo, vse znanje in seveda tudi denar.« Tudi na samostojni poti, pravi Koltajeva, ji mnogokrat mečejo polena pod noge najrazličnejši ljudje, ne le s poklicnega področja, tudi iz birokracije. »Srečujem se s korupcijo, za kar imam tudi vse dokaze, a to je že druga zgodba.« A zaveda se, pravi, da pacienti s tem nimajo nič. »Pred več kot desetimi leti sem kupila strašansko drag aparat – laser in zdaj smo v naši kliniki vrhunski strokovnjaki za to. V bistvu sem edina kirurginja v Sloveniji, ki to delam. Predavam na svetovnih kongresih, kjer je po 700 poslušalcev in več iz 60, 70 držav sveta. Dovolijo mi predavati petnajst minut, ne le osem, kot je pravilo, in sama si lahko izberem temo, o kateri hočem predavati,« pravi zdravnica. »Povedati moram, da sem še vedno tukaj zato, da delam v svoji stroki, kar delam rada in dobro. In bom nekaj časa še delala (smeh). S pacienti namreč nimam nobenih problemov, kakor tudi oni z mano ne.«
Svojo zagnanost in ljubezen do medicine je sogovornica vsadila tudi v svojega sina Oliverja, saj je tudi on študent medicine.