»Nikoli ne bomo izvedeli, koliko ljudi je izginilo v drugi svetovni vojni in po njej. Vsak dan je manj možnosti, da bi ljudje pričali, kako je bilo na številnih bojiščih in v različnih taboriščih, kjer se je med ubijanjem celo 'smrt utrudila smrti'.« Tako se glasijo uvodni stavki v knjigi Branka Šömna Molitev za Jasenovac, izdani pri založbi ZRC SAZU, ki so jo nedavno predstavili v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota. V šestih kratkih zgodbah so prikazana grozodejstva, ki so se dogajala v ustaškem koncentracijskem taborišču Jasenovac na Hrvaškem. Knjiga sledi zgledom in sporočilom Nobelovega nagrajenca Elija Wiesla »o svetu, ki je molčal« z zavedanjem, da mora biti skupno poslanstvo boj proti splošni nemoralnosti, človeški nevednosti, aroganci in brezbrižnosti. Zgodbe so nastale na podlagi avtentičnih podatkov, okrog katerih je avtor spletel zgodbe in jih zapisal. »Tako sem doživel te zgodbe. So žalostne resnične zgodbe, ki jih tisti, ki so jim posvečene, žal ne bodo mogli nikoli prebrati,« je povedal na predstavitvi Šömen.
Z avtorjem se je pogovarjal direktor ZRC SAZU Oto Luthar, ki je na začetku predstavil tudi nekaj zgodovinskih dejstev. Če želimo razumeti, kaj se je dogajalo v Jasenovcu, se moramo podobno kot pri drugih taboriščih po Evropi spomniti formalizacije antisemitizma in drugih oblik rasizma. Prvi legalni ukaz k obrambi ljudi in države, ki spominja na nürnberške zakone, je bil v Neodvisni državi Hrvaški (NDH) sprejet 17. aprila 1941, torej enajst dni po začetku druge svetovne vojne v Jugoslaviji. Ta kratki čas priča o tem, da se je ustaško gibanje moralo pripravljati že mesece, če ne leta prej. Ukaz je odrejal smrtno kazen za prekršek zoper čast in življenjske interese hrvaškega naroda ter ogrožanje obstoja NDH. Slaba dva tedna kasneje je sledil uradni odlok o rasah in uradni odlok o zaščiti arijske krvi in časti hrvaškega naroda. Zadnji formalni akt, ki je omogočil zločine v sistemu petih taborišč, a ne samo tam, je bil junija sprejeti odlok o oblikovanju in določitvi rasno-političnega odbora. S tem je bila usoda Judov, Romov, Srbov, antifašistov (najpogosteje komunistov) zapečatena. Nastalo je največje uničevalno taborišče v jugovzhodni Evropi, v katerem je bilo po različnih ocenah ubitih najmanj 80.000 ljudi, referenčni center za preučevanje holokavsta in antisemitizma Jad Vašem pa omenja celo številko 400.000. Med njimi je bilo najmanj 20.000 otrok.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S TRIBUNE) Kako močna je Mura?
Nogomet niso samo zmage. So tudi neuspehi, so tudi boleči padci.
Čeprav je taborišče imelo krematorij, so hrvaški klavci večino svojih žrtev ubili ob Savi in jih zmetali v reko. Kar precej dela so opravili ročno, pogosto s posebnim nožem, poimenovanim srbosek. Poleg že omenjenih je bilo v Jasenovcu ubitih tudi 283 Slovencev, med njimi sedem duhovnikov, ki so službovali v Medžimurju in se v Jasenovcu znašli samo zato, ker niso brali zahvalne maše v čast ustanovitve NDH. Šömen je eno od zgodb namenil prav njim, odlomek je na dogodku prebrala Metka Celec.
Zaradi Galeba v zapor
Na predstavitvi sta se sogovornika dotaknila številnih tem iz Šömnovega življenja in dogajanja na splošno. Letos mineva 60 let, odkar je bil zaprt, ker je »kljub temu da jo je imel rad, pokazal lepotne napake domovine«, kot se je slikovito izrazil. »Mlada jugoslovanska država je bila zamerljiva in ni prenesla kritike. Na nekem brucevanju smo jaz, Rudi Ringbauer in Franc Žerdin nekemu študentu postavili vprašanje, katera je najdražja ptica v Jugoslaviji. To je bil Galeb, jasno, in zaradi tega smo se med drugim znašli v zaporu. Danes pa s tem Galebom (ladjo, op. p.) ne vedo, kaj storiti, ga razrezati, prodati ali pozabiti.«
Šömen se podpisuje kot pisatelj, pesnik, esejist, publicist in filmski scenarist, prav v zadnji vlogi, je povedal, se je najbolje znašel. »Dober filmski scenarij vsebuje lepoto, ljubezen, nasmeh, duhovitost, hrano, z drugo besedo vse tisto, kar predstavlja življenje samo,« je dejal. O svojem življenju je povedal, da kot Prekmurec ni želel biti človek iz province, zato je veliko potoval, bival in ustvarjal je vse od Poljske, Češke, Slovaške, Rusije, bil je filmski kritik vse od Tbilisija do San Francisca, Cannesa, Mannheima … Veliko je bral, 10.000 svojih knjig je pred dvajsetimi leti podaril Pokrajinski in študijski knjižnici, 4000 jih je shranjenih v Brankovi sobi, kot so po njem poimenovali študijsko sobo. Ob prihodu v Zagreb, kjer živi še danes, se je med drugim posvetil prostozidarstvu in o tem napisal sedem knjig, ki so v glavnem razprodane. »Vedno sem bil aktiven in mislim, da mora človek, ko pride v zrela leta, narediti nekaj za druge,« je med drugim dejal.
Tihi protest proti ponovitvi zgodovine
Luthar je v pogovoru navedel Šömnove besede izpred sedmih let, ko je v enem od intervjujev dejal, da »trenutno v Evropi še živimo v mirnem svetu, a ne verjamem, da bo pri tem ostalo«. Njegove besede so z vidika današnjega dogajanja preroške. »Iz literature, ki sem jo prebiral, sem lahko marsikaj izvedel, o tem razmišljal in imel svoj pogled npr. na Rusijo. Nisem vedel, da bo tako hitro nastala vojna med njo in Ukrajino, vedel pa sem za nemire. Bojim se, da se bo vse to preselilo k nam. Če takole cinično pomislim, so v zgodovini vse slabe stvari prihajale z vzhoda, razen sonca. Če samo naštejem Turke, pa potem priseljevanje Srbov … Ampak to je bila neka zgodovina, ki je bila 'nujna', preseljevanje ljudi ni bilo škodljivo, ljudje so se razumeli, tak primer sta bila Sarajevo in Slavonija. Danes pa so ljudje postali živčni in nervozni, pojavil se je neki pohlep po ne vem čem, ker če si pameten, zelo preprosto ugotoviš, da ko umreš, ne moreš ničesar odnesti s sabo.«
Ob koncu je Šömen razkril še, zakaj je spisal Molitev za Jasenovac. »To je moj odnos do sveta, do življenja. Pred kratkim je izšla v hrvaščini in bral sem jo z odporom, ker ne morem več brati tega, ker je grozljiva, to pa zato, ker je resnična. Je moj tihi protest, da se to ne bi več zgodilo, čeprav smo na robu tega, da se bo ponovilo. To je ta molitev. Ne samo za Jasenovac, mogoče za vse nas.«
