Monika Sandrelli je v novinarske vode zaplavala pred tridesetimi leti, ko je začela delati na Murskem valu v oddaji Romski svet, nato pri radiu Romic, od leta 2007 pa sodeluje tudi z RTV. Po primarni izobrazbi je vzgojiteljica predšolskih otrok. Sandi Horvat je po izobrazbi magister kulturnega menedžmenta, oddajo So vakeres vodi že peto leto, ob tem pa že deset let tudi radijsko oddajo Amare Droma/Naše poti. Med drugim se ukvarja tudi s pisanjem knjig, izdal je že dve knjigi in pesniško zbirko v soavtorstvu z Marcelom Baranjo.
Sandi in Monika oddajo So vakeres zadnje mesece ustvarjata praktično sama. Kljub temu, pravita, delo ni naporno. »Delo veliko lažje uskladiva. Dejstvo pa je tudi, da če nekaj delaš z veseljem, ni težko,« pove Monika. Oddaja je na sporedu prvega programa RTV vsako drugo soboto v mesecu. »Naš cilj je prikazovati primere dobrih praks. Drugi mediji resda poročajo o Romih, vendar je prednost naše oddaje v tem, da poročamo o Romih z Romi, prednost je poznavanje romskega jezika, tematike, navsezadnje nas poznajo tudi ljudje, zato nam zaupajo. Z oddajo želiva preseči predsodke, stereotipe, zato s primeri dobrih praks predstavimo dejansko življenje Romov, njihove težave, prednosti, ovire.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Romske ženske so poglavarke družine
Oddaja ima med drugim rubriko Romski jezik, ki jo pripravlja jezikoslovka Samanta Baranja. S svojim delom, pove Monika, sta si prislužila tudi spoštovanje otrok. »Otroci naju gledajo z občudovanjem. To mi je všeč, ker jim želim biti nekakšna vzornica, ki jih morda v okolju nimajo toliko.« Pri izbiri vsebin imata svobodne roke. Tako bo recimo celotna prva marčevska oddaja, ki bo na sporedu dan pred dnevom žena, posvečena romskim ženskam.
»Že v otroštvu sem opazila, da so bile starejše romske ženske pravzaprav poglavarke družine. Kar so povedale, je veljalo. Romi spoštujemo svoje mame, vendar babice še bolj. To so bile ženske z izkušnjami, ki so vzgajale, ohranjale tradicijo, podpirale celotno družino. Tega sedaj ni več toliko, vendar imamo v današnjem času več izobraženih žensk, ki so tudi na pomembnih položajih,« pove Monika. Sandi ob tem doda, da danes mlajše zaposlene in poročene Rominje prevzemajo upravljanje družinskega proračuna. To žal ne velja za celotno populacijo Romov, kajti položaj romskih žensk na Dolenjskem je še zmeraj precej slab.
Mladi se premalo zavedajo pomena izobrazbe
Sogovornika pogosto organizirata delavnice, na katerih obiskovalce seznanjata z romsko kulturo. Sandi pove, da ga velikokrat zaboli način razmišljanja Romov. »Na eni od delavnic na Dolenjskem sem zastavil vprašanje, kaj vas dela unikatne, o čem sanjate. V odgovor sem dobil presenečene poglede, kot da se česa takega sami še niso nikoli vprašali.« V nasprotju imamo v Prekmurju mlade, ki vejo, česa si želijo, čeprav se mu zdi, da se vsi prvenstveno ozirajo v Avstrijo po želji za čim hitrejšim zaslužkom. »S tem seveda ni nič narobe, vendar se ne zavedajo pomena izobrazbe. Imajo vzorec, da lahko tudi brez izobrazbe delajo, živijo 'bolje', naredijo raje tako. Pri nas živijo Romi bolje pravzaprav samo v materialnem smislu.« A tudi tukaj ni vse tako bajno, povesta sogovornika. Naselja še vedno niso urejena tako, kot bi morala biti, še vedno je velik problem alkoholizem, o katerem se ne govori.
Kultura na kvadrat
V Prekmurju so se Romi začeli integrirati že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ker so velika podjetja dajala kruh tudi veliko romskim družinam. Bi pa po njunem mnenju morali Romi narediti prvi korak k temu, da pokažejo, da želijo boljše življenje. Pogosto pa nekateri v želji po čim večji integraciji zatajijo svojo identiteto. »Romi so sami začeli verjeti v predsodke o njih, kar jim je zbilo samopodobo, zato se raje ne izpostavljajo,« pove Monika Sandrelli. V romskem jeziku pomeni Rom človek in to je tisto, česar bi se v prvi vrsti morali zavedati – da smo vsi samo ljudje. Poleg tega pa bi morali sprejeti svojo kulturo, dodata sogovornika. »Družina vzgaja in meni moja družina ni nikoli dala vedeti, da sem kaj manj vredna, če sem Rominja. To je bila vedno prednost – en jezik več, ena kultura več.«
Pomemben del romske identitete je tudi njihov jezik, ki pa se po pokrajinah razlikuje. »Gre za narečja kot povsod drugod. Vendar so koreni podobni in se da razbrati pomen. Problem je edino na Dolenjskem, ker imajo že okrog 90 odstotkov besed prevzetih iz okolja ali od drugod, kar je žalostno. Pri nas pa imamo veliko pisateljev, zato so se besede ohranile,« pove Monika. Romski jezik je še zelo živ med starejšimi Romi, medtem ko pri mlajši generaciji njegova raba upada, čeprav se tisti, ki so izobraženi, zavedajo pomena njegovega ohranjanja. Starši namreč pogosto govorijo romsko le med sabo, z otroki pa v slovenščini.
Snemanje oddaj tudi njiju izpopolnjuje. »Veliko potujem in ljudi, ki jih intervjuvam, ne poznam osebno. Ampak vedno vzpostaviš povezavo. Obstaja nekaj, kar ni opisljivo, ni oprijemljivo, ampak veš, da pripada neki tvoji celoti in je domače. Druga stvar pa so osebne zgodbe, ki so res zlata vredne, včasih prav parajo srce. In to mi daje tudi motivacijo za naprej,« pove Sandi. Monika pa doda: »Ko pridem v naselje in pozdravim v romščini, otrokom pa se nariše nasmeh na obraz, vem, da je to to. Zaradi tega je vredno delati. To jemljem kot svoje poslanstvo.«