Devetindvajsetletna Monika Sobočan iz Turnišča v okviru doktorske disertacije na mariborski medicinski fakulteti in mariborskem kliničnem centru raziskuje biooznačevalce, s katerimi bi lahko prepoznali agresivnost raka jajčnikov in njegovo odzivnost na sistemsko terapijo. S tem pa bi bolje individualizirali in tarčno usmerili zdravljenje tega rakavega obolenja pri posamezni bolnici.
Kot prednost kariere znanstvenice izpostavlja, da lahko raziskuješ odgovore na svoja vprašanja, hkrati pa je delo raznoliko. Svoje znanje je v času študija večkrat izpopolnjevala v tujini, trenutno opravlja usposabljanje v Royal London Hospital in na Univerzi Queen Mary London v Veliki Britaniji. Tam se ukvarja s preventivo rakavih obolenj in preventivnimi kirurškimi posegi pri ženskah z genetsko obremenitvijo za ginekološke rake.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Vrane kmetu snedle pet hektarjev velik posevek koruze. Zavzele tudi soboški park
Naravovarstveniki pravijo, da so za povečanje populacije teh ptic v mestih krivi ljudje sami.
Po poklicu ste zdravnica specializantka onkologije in porodništva. Ste želeli zdravnica postati že kot otrok?
»Pravzaprav se ne spomnim, kaj sem si želela postati kot otrok, sem pa v času srednješolskega izobraževanja na ljutomerski gimnaziji veliko časa razmišljala, ali se usmeriti v družboslovno ali naravoslovno smer. Iskreno, do konca nisem bila prepričana, ko pa sem se odločila, pa mi je bilo bistveno lažje. Zanimalo me je namreč vse, saj sem v osnovi zelo radovedna, in ko me kaj zanima, želim iti v globino. Zanimali so me tako mednarodni odnosi kot kemija, biologija … Ampak na koncu je prevladala odločitev za medicino, ki je nekako povezava vsega – torej dela s človekom, komunikacije, medicinskega, biološkega raziskovanja. V primerjavi s katero drugo smerjo ali izbiro poklica tu tudi zelo hitro vidiš učinke svojega dela, s tem ko lahko dodaš neko svojo terapijo oziroma na ta način pomagaš pacientki. Rezultat dela je hitro viden, to pa deluje blagodejno.«
Trenutno ste v okviru specializacije v Londonu.
»Tako. Ko sem zaključila študij, sem šla za šest mesecev delat v Mursko Soboto kot pripravnica, po tem pa za sobno zdravnico v UKC Maribor na ginekologijo. Istočasno sem se vpisala na doktorat, saj mi ta omogoča, da dodatno raziskujem oziroma na podlagi tega novosti bistveno lažje vpeljujem v celotni klinični potek. Zaključila ga bom predvidoma letos. S specializacijo pa sem si zaželela tudi dodatnega kliničnega usposabljanja in si poiskala, kaj bi mi koristilo. V Londonu sem od sredine aprila, predvidoma pa bom tukaj ostala do konca leta. Usposabljanje opravljam na ginekološki onkologiji, kjer pa veliko delamo tudi na preventivi ginekoloških obolenj, in sicer obravnavamo ženske, ki so v okviru družinske predispozicije nagnjene k razvoju ginekoloških rakov, ter jim svetujemo glede njihovih možnosti. Problem pri raku jajčnika je namreč ta, da se zelo težko odkrije v zgodnjih fazah, posledično pa se tudi težje pozdravi. Zato ženskam, ki imajo dedno predispozicijo, svetujemo, kakšne so njihove kirurške možnosti.«
Kakšne pa so prednosti usposabljanja v tujini?
»Bolnišnica v Londonu je na voljo 1,7 milijonu prebivalcev. Količina vseh primerov in bolezni, ki jih obravnavamo, je zato precej večja kot v Sloveniji. Ker je delo v bolnišnici povezano z Univerzo Queen Mary, opravljamo tudi ogromno kliničnih študij, v manjšem obsegu pa tudi vpeljevanj novih zdravil. Tako da je ena izmed prednosti usposabljanja v tujini predvsem večje število obravnavanih pacientov. Predvsem se več soočaš z bolezenskimi stanji, ki so v bistvu bolj redka. Pomemben doprinos predstavlja tudi izmenjava različnih načinov metodologij in razmišljanja. Med dodiplomskim študijem sem delala v Nemčiji na področju eksperimentalne kirurgije, kjer sem spoznala, kako delajo pri njih v laboratoriju, na kakšen način se lotevajo zdravstvenih problemov, kaj jim je in kaj ni pomembno. Več različnih pristopov kot vidiš, lažje si ustvariš nek svoj pristop, način, ki pomaga pri reševanju različnih zdravstvenih problemov. Gostovanja in povezovanja s tujino ter drugačni načini razmišljanja so nujni za dvig kakovosti lastnega dela in tudi za vnos novih pristopov v delo v Sloveniji.«
Ste kdaj pomislili, da bi se preselili v tujino? Kakšni so vaši nadaljnji načrti?
»Zelo veliko sem bila v tujini, ampak se mi zdi, da je kakovost življenja v Sloveniji dobra, prav tako tudi možnosti za ustvarjanje. Definitivno načrtujem vrnitev, želim si dalje delati kot zdravnica v klinični medicini. Nadaljnji načrti pa so povezani tudi s financami. Če pridobimo kakšno dodatno financiranje, lahko potem načrtujemo in izvajamo malo večje projekte na področju ginekološke onkologije.«
Kaj vam pomeni, da ste bili izbrani za prejemnico nagrade oziroma štipendije?
»Vse znanstvenice, ki so doslej bile izbrane, predstavljajo neke vrste vzpodbudo za druge znanstvenice in predvsem za mlade raziskovalke. Razpis se je pojavil ob pravem času, ko je bila že formirana ideja, in marsikaj na področju mojega znanstvenoraziskovalnega dela že narejeno. Po posvetu z mentorjem je zato padla odločitev, da se prijavim. Da so me izbrali za prejemnico štipendije, me je presenetilo, hkrati pa dalo še večji zagon. Ekipo, ki ocenjuje znanstvene dosežke, zelo spoštujem, s tem, ko sem bila izbrana, pa sem dobila potrditev, da delam v pravi smeri.«
Ob številnih obveznostih najdete tudi kaj prostega časa?
»V prostem času, kolikor ga imam, se rada sprehajam, da sprostim glavo. Prekmurje je super za to. Še vedno živim v Prekmurju, kar pomeni, da se dnevno vozim v službo v Maribor, ampak tega ne bi zamenjala. Zdaj, ko sem v Londonu, pa se sprehajam tudi malce drugače, kot turistka (smeh).«
