Šest nas je v Sloveniji,« se smeje, ko ga povprašam, od kod takšno ime. Smeje se odprto, nezadržano, sproščeno, popolnoma nič »doktorsko«. Revija Viva, ki tovrstno akcijo pripravlja že 23 let, ga je ovenčala z naslovom moj družinski zdravnik leta 2019. Naslov so mu pripeli ljudje, pacienti, tisti, ki so začutili to, kar je – človek, ki pomaga. Vsakomur. Prvič je ta naslov prejel zdravnik, ki je zaposlen v Zdravstvenem domu Ljutomer. »Rojen sem v Varaždinu, tam sem končal tudi srednjo zdravstveno šolo, nato pa sem se vpisal na Medicinsko fakulteto Univerze v Mariboru, diplomiral in ostal.«
Zakaj ste se odločili za Maribor?
»Zato, ker nisem ljubitelj Zagreba. Velika mesta me ne navdušujejo. Maribor je lepši od Zagreba (smeh). Res pa je, da sem se odločal med Ljubljano in Mariborom. Na informativnem dnevu v Mariboru sem se zaljubil na prvi pogled. Tista ekipa, ki je začenjala ta študij, je bila zelo zagnana, z dobro energijo in veliko entuziazma. Sem prva generacija, ki je končala študij medicine v Mariboru. Še vedno me navdihuje misel na to, da so na študiju z nami začeli individualno delo – bistveno več smo imeli kliničnega dela, prakse, nabiranja izkušenj. Že takrat sem si rekel, da je to tisto pravo. Fantastično! Nikoli nisem obžaloval.«
Zakaj pa sploh medicina?
»To sem vedel že od otroštva. Ko sem bil otrok, sem bil hospitaliziran zaradi vnetja slepiča. Takrat me je ves ta proces navdušil. Hodil sem po oddelku gor in dol, sestre so mi morale dati neko zaposlitev, ker sem bil tretji dan že v redu in me ni nič več bolelo. Dale so mi delati neke malenkosti, nič pomembnega, a od takrat je bilo vse moje delovanje podrejeno temu, da bom zdravnik.«
Ste pa na študij prišli s srednje zdravstvene šole, ne z gimnazije.
»Da. Nisem želel iti v gimnazijo. Ob misli, da se bom ukvarjal samo z neko teorijo, pa le teoretično s kemijo in fiziko, me je zmrazilo. Zato sem šel v srednjo zdravstveno šolo, kjer so nas takoj vrgli v vodo in poslali v bolnišnico. Takoj sem videl najboljše in tudi najslabše. Pridobil sem ogromno izkušenj, znanja, ki mi je koristilo na fakulteti, predvsem pa mi koristi zdaj. Ker vem, kakšno je delo medicinskih sester, jih popolnoma razumem in vem, da jim ni lahko. Ko enkrat neguješ človeka, ki je popolnoma negiben, poskrbiš za vse njegove osnovne potrebe, spoznaš, kaj pomeni delo s človekom. S tem se zdravniki ne ukvarjajo. Jaz pa sem šel čez vse stopnje – od najosnovnejše nege do obravnave pacienta kot zdravnik. Mislim, da bi morali vsi zdravniki za kak dan postati medicinske sestre (smeh); pogledati še drugo stran.«
Zakaj ste izbrali družinsko medicino? Človek bi vam prej pripisal pediatrijo.
»Ne, moja prva ljubezen je bila kirurgija in med študijem sem zato veliko delal volontersko v soboški bolnišnici. Tam sem podrobneje spoznal tudi delo internista in prav v tej bolnišnici sem se učil od odličnih ljudi. Mimogrede, mislim, da se premalo zavedamo, kako dober zdravstveni kader imamo v Soboti. Potem pa sem na vajah iz družinske medicine v Ormožu spoznal tudi to področje in mi je postalo všeč. Mogoče je to posledica mojega značaja – ker nimam nikoli miru, vedno sem rad nekje bil. Ko sem videl, kaj vse lahko na terenu narediš, da je vse v enem – ambulanta, teren, internistika, tudi kirurgija …, takrat sem se odločil, da želim delati to. Je pa res, da so bili nekateri razočarani (smeh). Spomnim se, da mi je neka starejša zdravnica rekla 'Sine, jesi li ti lud?' (smeh), torej, ali se mi je zmešalo. Mislila je pač, da me je škoda za zdravstveni dom, ker bom na terenu, v avtu, v nevarnosti, a moral sem jo razočarati (smeh). In zdaj v tem res uživam.«
Je pa delo z ljudmi zelo naporno. Sploh če so bolni.
»Tako bom rekel – najtežje delo je delo z ljudmi. Ker si tudi ti le človek in imaš kdaj slab dan. Ne spiš, imaš naporno dežurstvo, pa tudi povsem normalne težave v vsakdanjem življenju. Ni težko, ko so ljudje bolni, problem je, ko želijo biti bolni, čeprav so zdravi. In ti si tisti, ki jim nočeš pritrditi. Delo z bolnimi nikoli ni problem, tudi če si ne vem kako utrujen, vedno boš naredil vse, kar lahko, da mu pomagaš. Ko pa vidiš drugo stran, da te nekdo malo vleče za nos, je težko biti dobre volje. Je pa res, da smo mi 'družinci' še vedno podcenjeni. Tudi pri pacientih in nekaterih – ampak res le nekaterih – zdravnikih. Se je pa tudi družinska medicina spremenila, prej so namreč to lahko delali vsi. Lahko si imel specializacijo, lahko si bil brez, fiziater, skratka – vsi. Zdaj se je to malo spremenilo, vseeno so potrebne neke veščine in lahko rešiš nekatere zadeve, ki so se do zdaj reševale v bolnišnici.«
Ta naslov ste dobili kot mladi zdravnik – imate komaj sedem let delovne dobe. In niti niste ves čas delali v Ljutomeru.
»Začel sem v Zdravstvenem domu Ormož, potem je prišla ponudba s Ptuja in sem delal na Ptuju na urgentnem oddelku, z vrhunskimi ljudmi, vrhunsko opremo in odlično direktorico. Tam sem se ogromno naučil, ogromno smo tudi naredili skupaj. Ptujski urgentni oddelek smo skupaj dvignili na višji nivo, zdaj je eden najboljših v Sloveniji. Potem pa je prišla ponudba Zdravstvenega doma Ljutomer. Prepričali so me, da potrebujejo pomoč, zato sem prišel. Zdaj sem tukaj tri leta in mesec dni.«
Je prijetno, ko ti ljudje tudi tako pokažejo, da te imajo radi?
»Ko so me poklicali iz revije, reče sestra, da me kličejo neki novinarji. Najprej sem vprašal, kaj sem zafrknil (smeh). A to mi pomeni več kot kakršno koli strokovno priznanje, ker je od pacientov. Ker so mi na ta način povedali, da so zadovoljni. To je v današnjem svetu, kjer se zdi, da nihče ni zadovoljen z ničimer, neprecenljivo. To mi pomeni več kot specialistični izpit. Res. In dalo mi je motivacijo za naprej.«
Zakaj ste se odločili za Maribor?
»Zato, ker nisem ljubitelj Zagreba. Velika mesta me ne navdušujejo. Maribor je lepši od Zagreba (smeh). Res pa je, da sem se odločal med Ljubljano in Mariborom. Na informativnem dnevu v Mariboru sem se zaljubil na prvi pogled. Tista ekipa, ki je začenjala ta študij, je bila zelo zagnana, z dobro energijo in veliko entuziazma. Sem prva generacija, ki je končala študij medicine v Mariboru. Še vedno me navdihuje misel na to, da so na študiju z nami začeli individualno delo – bistveno več smo imeli kliničnega dela, prakse, nabiranja izkušenj. Že takrat sem si rekel, da je to tisto pravo. Fantastično! Nikoli nisem obžaloval.«
Zakaj pa sploh medicina?
»To sem vedel že od otroštva. Ko sem bil otrok, sem bil hospitaliziran zaradi vnetja slepiča. Takrat me je ves ta proces navdušil. Hodil sem po oddelku gor in dol, sestre so mi morale dati neko zaposlitev, ker sem bil tretji dan že v redu in me ni nič več bolelo. Dale so mi delati neke malenkosti, nič pomembnega, a od takrat je bilo vse moje delovanje podrejeno temu, da bom zdravnik.«
Ste pa na študij prišli s srednje zdravstvene šole, ne z gimnazije.
»Da. Nisem želel iti v gimnazijo. Ob misli, da se bom ukvarjal samo z neko teorijo, pa le teoretično s kemijo in fiziko, me je zmrazilo. Zato sem šel v srednjo zdravstveno šolo, kjer so nas takoj vrgli v vodo in poslali v bolnišnico. Takoj sem videl najboljše in tudi najslabše. Pridobil sem ogromno izkušenj, znanja, ki mi je koristilo na fakulteti, predvsem pa mi koristi zdaj. Ker vem, kakšno je delo medicinskih sester, jih popolnoma razumem in vem, da jim ni lahko. Ko enkrat neguješ človeka, ki je popolnoma negiben, poskrbiš za vse njegove osnovne potrebe, spoznaš, kaj pomeni delo s človekom. S tem se zdravniki ne ukvarjajo. Jaz pa sem šel čez vse stopnje – od najosnovnejše nege do obravnave pacienta kot zdravnik. Mislim, da bi morali vsi zdravniki za kak dan postati medicinske sestre (smeh); pogledati še drugo stran.«
Zakaj ste izbrali družinsko medicino? Človek bi vam prej pripisal pediatrijo.
»Ne, moja prva ljubezen je bila kirurgija in med študijem sem zato veliko delal volontersko v soboški bolnišnici. Tam sem podrobneje spoznal tudi delo internista in prav v tej bolnišnici sem se učil od odličnih ljudi. Mimogrede, mislim, da se premalo zavedamo, kako dober zdravstveni kader imamo v Soboti. Potem pa sem na vajah iz družinske medicine v Ormožu spoznal tudi to področje in mi je postalo všeč. Mogoče je to posledica mojega značaja – ker nimam nikoli miru, vedno sem rad nekje bil. Ko sem videl, kaj vse lahko na terenu narediš, da je vse v enem – ambulanta, teren, internistika, tudi kirurgija …, takrat sem se odločil, da želim delati to. Je pa res, da so bili nekateri razočarani (smeh). Spomnim se, da mi je neka starejša zdravnica rekla 'Sine, jesi li ti lud?' (smeh), torej, ali se mi je zmešalo. Mislila je pač, da me je škoda za zdravstveni dom, ker bom na terenu, v avtu, v nevarnosti, a moral sem jo razočarati (smeh). In zdaj v tem res uživam.«
Je pa delo z ljudmi zelo naporno. Sploh če so bolni.
»Tako bom rekel – najtežje delo je delo z ljudmi. Ker si tudi ti le človek in imaš kdaj slab dan. Ne spiš, imaš naporno dežurstvo, pa tudi povsem normalne težave v vsakdanjem življenju. Ni težko, ko so ljudje bolni, problem je, ko želijo biti bolni, čeprav so zdravi. In ti si tisti, ki jim nočeš pritrditi. Delo z bolnimi nikoli ni problem, tudi če si ne vem kako utrujen, vedno boš naredil vse, kar lahko, da mu pomagaš. Ko pa vidiš drugo stran, da te nekdo malo vleče za nos, je težko biti dobre volje. Je pa res, da smo mi 'družinci' še vedno podcenjeni. Tudi pri pacientih in nekaterih – ampak res le nekaterih – zdravnikih. Se je pa tudi družinska medicina spremenila, prej so namreč to lahko delali vsi. Lahko si imel specializacijo, lahko si bil brez, fiziater, skratka – vsi. Zdaj se je to malo spremenilo, vseeno so potrebne neke veščine in lahko rešiš nekatere zadeve, ki so se do zdaj reševale v bolnišnici.«
Ta naslov ste dobili kot mladi zdravnik – imate komaj sedem let delovne dobe. In niti niste ves čas delali v Ljutomeru.
»Začel sem v Zdravstvenem domu Ormož, potem je prišla ponudba s Ptuja in sem delal na Ptuju na urgentnem oddelku, z vrhunskimi ljudmi, vrhunsko opremo in odlično direktorico. Tam sem se ogromno naučil, ogromno smo tudi naredili skupaj. Ptujski urgentni oddelek smo skupaj dvignili na višji nivo, zdaj je eden najboljših v Sloveniji. Potem pa je prišla ponudba Zdravstvenega doma Ljutomer. Prepričali so me, da potrebujejo pomoč, zato sem prišel. Zdaj sem tukaj tri leta in mesec dni.«
Je prijetno, ko ti ljudje tudi tako pokažejo, da te imajo radi?
»Ko so me poklicali iz revije, reče sestra, da me kličejo neki novinarji. Najprej sem vprašal, kaj sem zafrknil (smeh). A to mi pomeni več kot kakršno koli strokovno priznanje, ker je od pacientov. Ker so mi na ta način povedali, da so zadovoljni. To je v današnjem svetu, kjer se zdi, da nihče ni zadovoljen z ničimer, neprecenljivo. To mi pomeni več kot specialistični izpit. Res. In dalo mi je motivacijo za naprej.«
