Če je omejen dostop do zdravnikov in zdravstvenih storitev naš, domač problem, se z motnjami pri oskrbi z zdravili spopada vsa Evropa. Mnogi se ob tem upravičeno sprašujejo, kako je mogoče, da je do pomanjkanja zdravil prišlo v Evropi, ki ima eno najmočnejših farmacevtskih industrij. Zato, ker je ta odvisna od učinkovin, katerih proizvodnjo je, verjetno v imenu dobička, prepustila državam tretjega sveta, je odgovor. In če se tu pretrgajo dobave, čemur smo priča po epidemiji covida in zaradi vojne v Ukrajini, nastane problem širokih razsežnosti.
Motnje v preskrbi z zdravili so torej posledica pomanjkanja učinkovin, delno tudi omejenih proizvodnih zmogljivosti, dodatna težava za Slovenijo pa je še velikost trga. »Le najbolj prodajana zdravila se v Sloveniji prodajajo v tako velikih količinah, da je za Slovenijo narejena celotna proizvodna serija, pri vseh drugih si serije delimo z drugimi državami, kar poveča potrebo po usklajevanju proizvodnih naročil,« pojasnjujejo v Javni agenciji za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP).
»Hvala bogu še nisem imel primera, da kateremu od mojih bolnikov ne bi mogli dati kemoterapije,« vsaj nekaj pozitivnega ugotavlja družinski zdravnik Dean Köveš. Pred kratkim je namreč spremljal neko resno televizijsko oddajo o težavah v Nemčiji, kjer na primer ženske, ki bi morale prejeti kemoterapijo po raku dojke, te zaradi motene oskrbe z zdravili ne dobijo. »V tem trenutku imamo srečo, da problem pri nas še ni tako velik, a razmere dajo misliti.« Nekaterih zdravil ni mogoče dobiti in vprašanje je, ali bodo še sploh kdaj na voljo, zato so bolniki primorani sprejeti nadomestna ali podobna zdravila. »Hočeš nočeš se morata bolnik in njegovo telo na to novo zdravilo navaditi. Večina jih dobro prenaša, s tem da smo pri nekaterih morali zamenjati dve zdravili, celo tri, da smo prišli do ustreznega učinka, kot smo ga dosegli s starim zdravilom,« pove Köveš. Velika stiska pa nastane pri bolnikih, ki jim predpisanega zdravila ne smejo zamenjevati. Do zdaj v družinski ambulanti Živa na Tišini še niso imeli primera, da za neko zdravilo ne bi mogli najti zamenjave, a prej ali slej se to lahko zgodi, opozarja Köveš.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
To je aktualno stanje prijav v programe srednjih šol v Pomurju
Bodoči srednješolci so do 2. aprila oddali prijavnice za vpis v srednje šole, po objavljenem stanju prijav so imeli do 23. aprila čas, da prijavnico prenesejo na drugo šolo ali v drug izobraževalni program. Preverili smo, kakšno je stanje prijav v programih na pomurskih srednjih šolah po končanem roku za prenos prijav.
Lahko se stopnjuje
Opiše tudi primer bolnice z revmo. Na srečo za zdravljenje te bolezni obstaja paleta zdravil, toda omenjena bolnica ne prenaša nobenega biološkega zdravila razen enega, katerega dobava pa je trenutno zelo motena. Nekaj škatlic tega zdravila dostavijo v Slovenijo, vendar ga bolnik lahko dobi samo v Ljubljani na kliniki. Čeprav gre za posameznika, je to zanj velik problem, še podčrta zdravnik. »Zato moramo biti plat zvona, ker se zna ta problem še stopnjevati.«
Eno od zdravil, ki so zmanjkala, je lekoptin, pogosto predpisan za zdravljenje srčne aritmije in visokega krvnega tlaka, za katerega prav tako ni več enake zamenjave. Spremembe pri zdravilih pa imajo še eno pomembno tveganje, opozori sobesednik, povezano z načinom jemanja zdravila. Na primer da je bolnik prej neko zdravilo jemal dvakrat na dan, nadomestno pa mora vzeti le enkrat. Starejši ljudje so pri tem najbolj ranljivi in zanje jih po besedah Köveša tudi najbolj skrbi. Če živijo s kakšnim mlajšim članom družine, ga prosijo, naj jim pri tem pomaga, toda precej starejših ljudi živi samih. Zanje vse spremembe pri načinu jemanja zdravil že v ambulanti zapišejo na listek.
Se pa bolniki s pomanjkanjem zdravil spoprijemajo tudi sami. Kot povedo v ambulanti Živa na Tišini, predpisano zdravilo skušajo najti v lekarnah v drugih regijah, pri čemer jim pogosto pomagajo domači farmacevti. Ti kličejo in preverjajo, ali je zdravilo še mogoče kje dobiti. Nemalokrat pa gredo z receptom po zdravilo v sosednje države. Na srečo imamo v Sloveniji to možnost dobro urejeno, pove Köveš, torej gre lahko bolnik, če zdravila zaradi motenj pri oskrbi doma ne dobi, z receptom ponj v tujino. Tam zdravilo sicer plača, vendar mu Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) denar povrne. »Se pa že dogaja, da smo ljudi napotili v sosednje države in tudi tam zdravila več niso dobili.«
Drugo jim ne ustreza
JAZMP ugotavlja, da so se motnje pri oskrbi z zdravili pojavljale občasno že prej, v obdobju zadnjih mesecev pa se povečujejo ne le v Sloveniji, ampak tudi v Evropski uniji. Motena je preskrba z antibiotiki, predvsem tistimi, ki vsebujejo amoksicilin, nekaterimi antiepileptiki in zdravili za zniževanje telesne temperature, še navaja agencija.
Podobno ugotavlja tudi magister farmacije iz Pomurskih lekarn Bojan Madjar. »Posebne analize sicer nismo delali, toda opažamo, da se problem motenj pri oskrbi z zdravili stopnjuje. Rekel bi, da je tega v zadnjem času čedalje več.«
V teh primerih lahko farmacevti v lekarnah ponudijo bolnikom medsebojno zamenljivo zdravilo, torej neko drugo zdravilo, ki vsebuje povsem enako učinkovino. Kadar pa to ni mogoče, se je treba odločiti za zdravilo s primerljivim učinkom, vendar v tem primeru o zamenjavi lahko odloča samo zdravnik. To pomeni, da je treba ponovno iti do zdravnika, da predpiše neko drugo zdravilo, kar pa v zdajšnjih razmerah v zdravstvu za marsikoga sploh ni preprosto. Situacija je še toliko težja, če po zdravila v lekarno pride za starejšega bolnika nekdo drug. Prav ti bolniki so pri menjavah zdravil najbolj prizadeti. Na neko zdravilo se navadijo, stalnost pri jemanju jim daje tudi občutek varnosti, ki je zanje zelo pomemben.
Pri zamenjavi zdravila običajno ni težav, pove Madjar, toda nekateri bolniki opažajo, da jim drugo zdravilo ne ustreza. »Ljudje so že zaradi pomanjkanja nekaterih zdravil v stiski, ta pa je še posebej velika, če nekega zdravila zmanjka in bolniku ne moremo ponuditi zamenljivega.« Marsikdaj pa se pri zamenjavi zdravil pojavi tudi vprašanje doplačila. Četudi morda ne gre za visoke zneske, lahko ti v seštevku pomenijo strošek, ki ob majhni pokojnini ni zanemarljiv.
Dolga pot do lekarne
Osnovni pogoj, da se neko zdravilo sploh lahko izdaja, je, da ima dovoljenje za promet. To izda JAZMP, pogovorno se temu reče, da je zdravilo registrirano. To pravilo velja za vsa zdravila ne glede na to, ali se izdajajo na recept ali ne. Prej je imela vsaka država svoj sistem registracije zdravil, zdaj pa proizvajalci svoja nova zdravila že registrirajo pri Evropski agenciji za zdravila (EMA) in potem ima to dovoljenje za promet za celotno Evropo. Ob omenjeni registraciji zdravila za promet poznamo še razvrščanje zdravil na liste, ki ga z vidika koristnosti in stroškov izvede ZZZS. Od tega je potem odvisno, ali izdano zdravilo bremeni blagajno osnovnega zdravstvenega zavarovanja ali pa bolnik zdravilo, ki se izda na tako imenovani beli recept, plača sam. Zdravil pa nimajo samo lekarne. Obstaja skupina zdravil, ki jih bolniki lahko prejmejo le, ko so na zdravljenju v bolnišnici ali ko prihajajo tja na ambulantno zdravljenje. Običajno so to zdravila, ki jih bolnik sam ne more vnašati v telo, ampak za to potrebuje pomoč zdravstvenega delavca.
Zdravila se uvozijo v državo po opravljenih postopkih in preverjanju kakovosti, veledrogerije pa jih potem dostavijo lekarnam in zdravstvenim ustanovam. Če veletrgovec nekega zdravila nima, ga lekarne ne morejo uvoziti. In kako poteka razdelitev zdravil v Sloveniji, če prejeta količina ne zadošča za celotne potrebe? Veletrgovci jih razdelijo po nekem razdelilniku z namenom, da ne bi prihajalo do prevelikih razlik pri oskrbi po regijah, čeprav je še vedno možno, da neko zdravilo nekje prej poide kot drugod.
Bojan Madjar še poudari, da na oskrbo z zdravili v nekem okolju vpliva tudi možnost posamezne lekarne oziroma javnega zavoda, da si zagotovi večje zaloge, opozori pa tudi na tveganje, ki ga lahko prinašajo javna naročila. Če bi imel javni zavod sklenjeno pogodbo samo z enim dobaviteljem, o čemer je v zadnjem času precej govora, in bi temu neko zdravilo zmanjkalo, manjkajočega zdravila pri drugem dobavitelju, s katerim nima sklenjene pogodbe, ne bi mogel dobiti.
Pravica do povračila
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) zavarovani osebi povrne stroške nakupa zdravila v tujini, če ga v slovenskih lekarnah ni mogoče dobiti zaradi motene oskrbe. Pri tem pa je pomembno vedeti: ne glede na uvedbo e-recepta je za nakup zdravila v tujini potreben papirnat obrazec. Za povračilo stroškov mora biti torej zdravilo predpisano na zelenem receptu. ZZZS povrne ceno zdravila v enakem odstotnem deležu, kot bi stalo v primeru izdaje v slovenski lekarni. Na osnovi odločbe ZZZS pa lahko zavarovanec zaprosi za povrnitev deleža še pri zavarovalnici, kjer ima sklenjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje.
Pri ZZZS še opozarjajo, da je treba biti pri nakupu zdravil v tujini pozoren na količino predpisanih zdravil in količino, ki jo ponudijo v tuji lekarni. Če so na primer na receptu predpisane tri škatle, v katerih je skupaj 90 tablet, v tujini pa nekdo kupi tri škatle, v katerih je skupaj 100 tablet, se pri povračilu prizna samo 90 tablet.
Za povračilo stroškov nakupa zdravila mora zavarovana oseba oddati vlogo. Povračilo se izvede po pravnomočnosti odločbe. ZZZS pa lahko izjemoma odobri zavarovani osebi delno ali celotno povračilo stroškov tudi za domač nakup medicinskih pripomočkov, zdravil ali živil, ki sicer niso zajeti med pravice po pravilih osnovnega zdravstvenega (OZZ) zavarovanja, vendar imajo za bolnika poseben zdravstveni namen. V tem primeru je treba oddati vlogo bodisi elektronsko, po pošti ali se osebno oglasiti na območni enoti ZZZS. O upravičenosti, deležu povračila in obdobju odobritve odločajo na direkciji ZZZS.
