Kakšna bi bila Murska Sobota danes, če arhitekta Ferija Novaka ne bi bilo, kako bi se razvijala, če ne bi prehitro umrl, ter kakšna bi lahko bila, če bi prepoznali veličino njegovega dela in bi ga takega ohranili. To je le nekaj tem in vsebin, ki jih izpostavlja ali nanje išče odgovore nov dokumentarni film o arhitektu in urbanistu Novaku z naslovom Mož, ki je dal provinci mesto. Scenarist in režiser je Štefan Celec, nastal je v produkciji zavoda Sončnica, o arhitektu in njegovem delu pa so govorili arhitekta Tomaž Ebenšpanger in Tanja Borovšak, Novakov sodelavec Ivan Gerenčer ter publicist in fotograf Matej Fišer. Zavrteli so ga na predvečer občinskega praznika Mestne občine Murska Sobota v Gledališču Park, da bi spomnili, kako velik arhitekt je oblikoval naše mesto.
Ko so začeli v 30. letih prejšnjega stoletja graditi prve Novakove stavbe, je bila Sobota podeželsko mestece z redkimi večjimi ali mogočnimi stavbami, kot so cerkve, grad ali Takatseve hiše. Temu mestu je eden pomembnejših predstavnikov funkcionalistične arhitekture in urbanizma dal urbano podobo, prekinil je s tradicijo podolgovatih, pritličnih hiš z dvokapnimi strehami, historično okrašenimi fasadami in temačnimi obokanimi prostori ter v vaško Soboto prinesel svetovne arhitekturne in kulturne trende, je Novaka predstavil dober poznavalec njegovega dela Ebenšpanger.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Na slavnostni akademiji nagradili šole, učence in dijake ter mentorje
Murskosoboški regionalni center Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) je v sklopu festivala Inovativnosti, Znanosti in Ustvarjalnosti mladih (IZUM) pripravil slavnostno akademijo. Na njej so podelili priznanja učencem in dijakom za državno tekmovanje iz znanja logike, osnovnim in srednjim šolam so podelili statuse raziskovalnih šol, prav tako so nagradili šole, ki so se najbolj izkazale z razstavljenimi izdelki, ter mentorje.
Načrte zasnoval tako, da jih je vsak mojster znal uresničiti
Pri gradnji ni izhajal iz tradicionalnih izhodišč, domoljub, kakršen je bil, pa je svojemu mestu želel dati nekaj novega, prinesti več sonca in zelenja ter višjo raven bivanja, pravi Borovšakova, ki je diplomirala iz Novakove arhitekture. Namesto vzdolžnih podolgovatih linij je oblikoval kvadratni tloris, ki omogoča boljše organiziranje prostorov. Njegovo arhitekturo so zaznamovale mnoge novosti, ravne strehe, objekti, ki so dajali vtis čistih linij, okrogla okna in estetika pa so odraženi tudi pri oblikovanju notranjega prostora. Posvetil se je vsakemu detajlu. Izjemno pomembno pa mu je bilo, da je v domu videl srečnega človeka, še poudari.
Murska Sobota je že pred 2. svetovno vojno z Novakovimi stavbami začela dobivati vse več urbanističnih potez nove modernistične doktrine. Gradili so se kopališče in kompleks Fazanerija, delavski dom, mestni trg in vile. Leta 1945 je izdelal urbanistični načrt za mesto, se spominja Ivan Gerenčer in izpostavi, da si je vizionarsko zamislil, kje bodo potekale mestne ulice in trgi, kje bo kulturni dom, kako bodo okoli trga razporejene upravne zgradbe in pisarne, trgovinice in podobno. Spominja se ga kot preprostega in dostopnega človeka, a strogega in zagnanega, ki je načrte zasnoval tako, da jih je vsak mojster znal uresničiti. Tudi obrtnike in mojstre je znal prepričati, da so izvedli njegove zamisli.
Njegove vile so kot dragulji
Njegove vile Keršovanova, Vučakova, Koltajeva, Šerbecova in še druge so bile dragulji, dovršeni do popolnosti, pravi Borovšakova. V filmu podrobneje predstavijo lepo ohranjeno Sedlačkovo vilo v Radencih. Novakove vile so si gradili bogati meščani, ki so bili hkrati Novakovi meceni, da si je lahko plačeval študij v tujini. Ena teh je tudi vila Šerbec, ki jo je projektiral v času, ko je delal v pariškem ateljeju Le Corbusierju in je tamkajšnje ideje prenesel v svoje rodno mesto; to se še posebno pozna pri ureditvi današnje ulice Štefana Kovača. Svoje naročnike kakor tudi Šerbca je znal hudomušno prepričati v nove, tudi radikalne in avantgardne zamisli. Vila je danes neprepoznavna, so pa v dokumentarcu zavrteli 3D animacijo te vile arhitekta Mihe Domjana, ki nam pokaže, kako je bila zasnovana in kako bi lahko živela danes. Čeprav je bila zgrajena pred več kot 80 leti, je še vedno sodobna in premišljeno zasnovana.
Ne le ta vila, večina stavb arhitekta Novaka je kljub kulturnovarstveni zaščiti danes močno spremenjena. Stavbe, ki so nekoč uspešno združevale ideale stroke, želje naročnikov in realne možnosti, so bile pri prenavljanju in vzdrževanju podvržene degradaciji. Z neprimernimi posegi, prezidavami, z brisanjem značilnih Novakovih detajlov se izgublja identiteta, njegovo sporočilo in spomin na svetlo obdobje v prostorskem razvoju mesta, izpostavita oba arhitekta Tomaž Ebenšpanger in Tanja Borovšak.
Po 90. letih stihijski razvoj Sobote
Novakova arhitektura v Murski Soboti še vedno izstopa, ampak je bila precej uničena, največji greh pa je bil storjen s Šerbecovo vilo, pravi umetnostna zgodovinarka Ana Sonja Hoyer, ki je bila prijateljica Novakove hčerke Maje. Če bi se zavedali pomena njegove arhitekture, bi to hišo rekonstruirali in jo uredili, najbolje v muzej. S tem bi dobili spodoben spomin na tega velikega arhitekta Murske Sobote, tistega arhitekta, ki je zasnoval mesto, da je postala pravi »varaš«. Da je tako, je krivo tudi dejstvo, da v Prekmurju nimamo spomeniškega varstva, še pove Ana Sonja Hoyer.
Sogovorniki se strinjajo, da so njegova dela umetnine. Če gledamo njegova dela ali načrte, vidimo, tako Fišer, da čeprav so modernistični, so premišljeno postavljeni v nek prostor in v kontekst. Ves čas svojega delovanja si je tudi prizadeval, da bi povojno Soboto spremenil v sodobno mesto. Murska Sobota je bila še v 60. in 70. letih prijetno urejeno modernistično mesto z belimi stavbami, širokimi ulicami in zelenimi conami, 90. leta pa so prinesla stihijski in nenačrtovan razvoj mesta, v katerem se je razgubila tudi Novakova arhitektura. Čeprav je od njegove smrti minilo več kot 60 let, nimamo do danes niti enega prostora v mestu, kjer bi bila predstavljena njegova dela, nobene monografije, še opozori Borovšakova.
Franc Feri Novak, arhitekt in urbanist
Rodil se je leta 1906 v času velikih družbenih sprememb in razvoja. Živeli so na današnji Partizanski ulici, oče Jože je imel z bratom gradbeno podjetje, mama Sidonija pa je bila branjevka, kasneje pa slaščičarka. Pri 15 letih mu je oče umrl, mama pa se je poročila s slaščičarjem Poukom. Veliko časa je prebil z babico Ano Vida, ki je s konjsko vprego vozila pošto v Gornjo Radgono. Z njo se je vozil po Radgonski cesti, današnji ulici Štefana Kovača, ki ji je posvetil največ pozornosti.
Po šoli se je zaposlil v stričevem podjetju in delal kot zidarski vajenec. Ker je Novak imel talent, voljo in smisel za estetiko, se je leta 1924 vpisal na srednjo delovodsko šolo v Ljubljani na strojni oddelek, ob večerih pa je hodil še na stavbarsko šolo. Med počitnicami je kot delovodja delal pri gradbeniku Štefanu Mesariču, ko so gradili Plečnikovo cerkev v Bogojini. Šolanje je nadaljeval na srednji tehnični šoli, kjer je nanj vplival konstruktivist Avgust Černigoj, ki je v Ljubljani odprl šolo za moderno arhitekturo po vzoru Bauhausa. V tistem času sta bila na ljubljanski arhitekturi vodilna arhitekta Ivan Vurnik in Jože Plečnik, ki sta učila bolj tradicionalno arhitekturo.
Leta 1930 je študij nadaljeval na Dunaju in kot eden najboljših diplomiral pri Petru Behrensu, predstavniku moderne arhitekture. Študij so mu omogočali bogati soboški meščani, ki jim je risal družinske hiše, nekaj pa mu je primaknila babica. V letih 1934–1938 je v Soboti delal kot občinski arhitekt in začel mesto urejati od temeljev. Gradili so kanalizacijo, pločnike, kopališče in Fazanerijo, mestno središče, ulice, prvo tlakovano ulico, trge, začrtal je industrijski del mesta, del za rekreacijo, prvo blokovsko naselje …
Leta 1938 je v Parizu deloval v Le Corbusierovem biroju, ravno v času projektiranja stolpnice v Alžiru. Hkrati je za Šerbca risal vilo. In čeprav je zapisal, da bo to njegovo zadnje delo v Murski Soboti, so njegova najpomembnejša dela šele nastala. Ko je med 2. svetovno vojno Le Corbusier zaprl biro, se je Novak vrnil domov. Po vojni pa je gradnja v Murski Soboti, kamor se je priseljevalo vedno več ljudi, doživela velik razmah, med drugim so v Rakičan preselili bolnišnico, postavili sodobni kino, razstavni paviljon in stanovanjske bloke. Vabili so ga v Ljubljano in v tujino, celo etiopski cesar Hajle Silassi mu je ponudil sanjsko službo. A je bil preveč navezan na svojo Soboto. Novak je imel še veliko načrtov za mesto, žal je prekmalu, pri 53 letih, umrl v prometni nesreči, kjer sta življenje izgubili tudi njegova žena in še ena sopotnica.