V Pomurskem muzeju Murska Sobota je nedavno v okviru Muzejskih razgledov kustosinja Tadeja Andrejek predstavila Mursko Soboto v času med obema svetovnima vojnama.
Osrednje upravno središče
S priključitvijo Prekmurja osrednjim slovenskim deželam po koncu prve svetovne vojne je Murska Sobota postala osrednje upravno središče, dobila je novo vlogo in pomen. Postajala je vse bolj slovenska v upravnem smislu, tedanja občinska uprava je izdala več zakonikov, predpisov, s katerimi so odpravili pomadžarjevalne organizacije, preimenovali so dotlej madžarsko poimenovane ulice, zamenjali napise na obrtnih delavnicah in trgovinah.
V tem času so se začele ustanavljati nove stranke, poleg teh pa so v pokrajino prišle še številne organizacije in društva, kulturna, prosvetna in tudi telovadna. Prvo je bilo maja 1920 ustanovljeno društvo Sokol, ki je sprva imelo okrog 60 članov. Ustanovitelj je bil znani soboški notar Anton Koder. Sokoli so prirejali različne telovadne nastope ter razvijali bratstvo med člani iz drugih sokolskih društev. V takratni gimnaziji so imeli telovadnico, društvene prostore so imeli v hotelu Dobray, v Dietrichovem kinu pa so uprizarjali gledališke predstave. Leta 1926 so začeli zbirati prostovoljne prispevke za gradnjo novega sokolskega doma v Murski Soboti, s katerim bi dobili prostore tako za telovadbo, gledališke igre kot knjižnico. Odprli so ga 1. decembra 1929.
Leta 1921 je bilo v Murski Soboti ustanovljeno Združenje trgovcev v Prekmurju. Ti so namreč dokaj hitro spoznali, da si morajo medsebojno pomagati, kasneje so njihovemu vzoru sledili soboški gostilničarji. Združenje trgovcev se je med drugim borilo proti nelegalni konkurenci.
V 20. letih prejšnjega stoletja je bila ustanovljena tudi tiskarna oziroma dve, prva je bila Prekmurska tiskarna v lasti Prekmurske banke, ki jo je vodil Izidor Hahn, leta 1926 pa je bila ustanovljena še tiskarna Panonija, ki je delovala do leta 1929, ko jo je odkupila Prekmurska tiskarna.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(PANVITA) Branko Virag: »Protesti so deloma upravičeni, saj so pričakovanja Evropske unije prevelika in prehitra«
Skupina Panvita se trudi biti uspešna v zahtevnem in tveganem poslovnem okolju.
Priljubljena je bila hazena
24. avgusta 1924 so v Murski Soboti ustanovili Športni klub Mura. Tega leta je štel 90 članov, konec leta 1938 pa že 347. Poleg nogometa so gojili še atletiko, tenis, namizni tenis, plavanje, kolesarstvo, šah, sabljanje, zimske športe in hazeno. Zadnja je bila v Prekmurju v primerjavi z drugimi slovenskimi pokrajinami zelo priljubljena, Sobočanke so, kot priča statistika, na 80 tekmah odnesle 62 zmag. Športni klub Mura je imel pomembno vlogo v soboškem družabnem življenju. Prirejali so različne družabne večere, igre, čajanke, pa tudi vsakoletni športni ples. Leta 1936 so odprli nov stadion, poimenovali so ga Stadion viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja.
Razvoj Murske Sobote so zelo zaznamovale poplave 11. in 12. novembra 1925. Nastala je škoda v vrednosti 5.000.000 dinarjev, popolnoma je bilo porušenih 12 hiš. Poplavljali sta Ledava in Kučnica, poleg Murske Sobote je največjo škodo takrat utrpela še občina Hodoš. Čeprav je ta poplava povzročila mnogo nevšečnosti, je zaradi nje prišlo tudi do premika v urbanističnem smislu, saj se je Murska Sobota začela na novo oblikovati.
Prva žarnica zasvetila leta 1926
Mesto se je elektrificiralo v 30. letih in si gospodarsko opomoglo tudi s pomočjo domačih industrialcev. Prva žarnica je v Murski Soboti zasvetila 23. decembra 1926, leta 1928 so našteli že 285 električnih priključkov.
Kar se tiče industrije – leta 1925 je začela obratovati tovarna perila Janeza in Irme Cvetič. V tem obdobju so se zgradile tudi mnoge javne zgradbe, svoj pečat v mestu so pustili razni finančniki in industrialci, med njimi Geza Harnter, Izidor Hahn, Josip Benko, Janez Cvetič idr. V tem obdobju je potekal tudi načrtni razvoj turizma v Murski Soboti, naziv turističnega kraja pa je dobila šele januarja 1937.
Leta 1927 so prvič potekale občinske volitve v Murski Soboti. Zmagal je Josip Benko (prej je bil že gerent soboške občine), rojen v Tešanovcih, ki je bil eno prvih imen med industrialci v Prekmurju. Na podlagi dobro razvite živinoreje in mesarske obrti v Prekmurju je leta 1923 zrasla njegova klavnica, ki je imela podružnice v Mariboru, Celju in Gornji Radgoni. Benko je igral pomembno vlogo v medvojnem času, bil je predstavnik radikalne stranke.
Potreba po zdravstvenem domu
Leta 1929 so v Prekmurju praznovali deseto obletnico priključitve k Jugoslaviji. V časopisih so pozivali bralce, naj 17. avgusta po vsem Prekmurju zagorijo kresovi, 18. avgusta pa so že zgodaj potekale svete maše in božje službe, organizirali so tudi obhod po mestu. V sklopu tega so se predstavila različna društva, od gasilcev, konjenikov, biciklistov, dijaštvo, kolo jugoslovanskih sester, ženska društva, orli, Športni klub Mura, godbeniki idr.
Cerkveno gledano je 1. decembra 1923 upravo nad Prekmurjem prevzel lavantinski škof Andrej Karlin. Takrat so se tudi začele pobude za gradnjo katoliškega dijaškega doma v Murski Soboti. Glavna naloga doma je bila vzgajati prekmurske dijake in jim pomagati pri izobraževanju. Poslopje je bilo dokončano do 1. septembra 1929, ko je škof blagoslovil nove prostore.
Tega leta je občinski svet občine Murska Sobota sklenil, da bo od grofa Szaparyja kupil del zemljišča za gradnjo zdravstvenega doma. Ta je bil nujno potreben, ker takratna ambulanta doktorja Pečana ni več zadostovala potrebam Prekmurcev, zato je takratni higienski zavod v Ljubljani dokaj hitro nakazal ves potreben kredit za postavitev doma. V njem so kasneje uredili tudi šolsko polikliniko, ki so jo dvakrat na teden obiskovali dijaki gimnazije in učenci osnovnih šol. V tem obdobju je v okviru zdravstvenega doma obratovalo tudi javno kopališče. Leta 1933 sta v Murski Soboti delovali že dve lekarni in tudi ena drogerija.
Gospodinjski tečaji za dekleta in žene
V 30. letih so se začela ustanavljati raznovrstna društva. V Prekmurju so se že zelo zgodaj začeli zavedati, da potrebujejo ustanovo, ki bi načrtno zbirala predmete in preučevala zgodovinsko gradivo o pokrajini. Prva razstava je bila v Prekmurju organizirana 13. in 14. avgusta 1932, njena avtorja sta bila Vilko Novak in Ivan Zelko.
Junija 1935 je bil ustanovni občni zbor Prekmurskega muzejskega društva. V njem so na začetku delovanja opozarjali na še neodkrita arheološka najdišča, na arhivske dokumente po župniščih, šolah, občinah, kot posebno nalogo pa so si zadali tudi prepisati dokumente, ki se navezujejo na zgodovino Prekmurja in so shranjeni po madžarskih arhivih, kar Pomurski muzej Murska Sobota dela še danes.
Leta 1935 je bilo v Murski Soboti zgrajeno javno kopališče z enim velikim, dva metra globokim bazenom in enim manjšim za otroke. Leta 1936 so se odprle trgovine, med drugim Bata, Astra idr. Leta 1939 je bil zgrajen tudi trgovski dom, v katerem je dobila mesto dvorazredna trgovska šola.
Kot zanimivost velja omeniti, da so prirejali gospodinjske tečaje, ki so bili pomembni v izobrazbi vsake ženske. Dekleta in žene so se naučile šivanja, pranja perila, serviranja, pospravljanja, pa tudi računanja, slovnice, lepega vedenja in vsega, kar je bilo potrebno v skrbi za dom in družino.
V letu 1939 je Tujska prometna zveza v Murski Soboti med 17. in 26. junijem organizirala Prekmurski teden. Šlo je za veliko gospodarsko, kulturno in športno prireditev, ki naj bi ob 20. obletnici priključitve Prekmurja Jugoslaviji prikazala delo in dosežke v teh dveh desetletjih. Gospodarski del je zajemal razstavo živine, sadjarskih, vinarskih, vrtnarskih in čebelarskih pridelkov, prikazali so tudi gozdarstvo, lovstvo, veterinarstvo, svoje izdelke so razstavili krojači in šivilje, trgovci so predstavili svoje blago, tovarna Šiftar perilo, dežnikarna iz Lendave dežnike, puconska opekarna modele hiš in streh itd. Pester je bil tudi kulturni program, obsegal je likovno razstavo del slikarjev Karla Jakoba in Albina Sagadina ter kiparja Franca Kuharja, na dvorišču Szaparyjevega gradu so priredili predstavo Veronika Deseniška, priredili so tudi koncerte, na sporedu je bila fotografska razstava itd. Prekmurski teden kot revija gospodarskega, socialnega in kulturnega razvoja je pokazal napredek Prekmurja, opozoril pa je tudi na nekatere pomanjkljivosti, ki so zavirale njegov razvoj.