Madžarska stran je, kot je moč razbrati iz odgovorov policije in zunanjega ministrstva, ponovno samovoljno zaprla mejni prehod Čepinci - Verica. Kot smo poročali, naj bi to storili za to, ker je bilo premalo prometa.
Na zunanje ministrstvo in vlado smo poslali vprašanje, ali so vedeli za zaprtje prehoda in če so, zakaj tega niso sporočili javnosti. Odgovorili so nam, da so "takoj po zaprtju mejnega prehoda Čepinci - Verica vzpostavili intenziven dialog z madžarsko stranjo." In dodali, da se zavedajo pomena prehoda za slovensko narodno skupnost v Porabju.
Preberite še
Odpri v novem zavihkuDobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
"Preko Veleposlaništva RS v Budimpešti in Generalnega konzulata RS v Monoštru tesno sodelujemo s predstavniki slovenske narodne skupnosti v Porabju pri iskanju rešitev, ki bi olajšale življenje prebivalcev Porabja v času omejitvenih ukrepov na državni meji," so še zapisali v svojem kratkem odgovoru.
Policisti pa so nam odgovorili, da so bili o zaprtju prehoda obveščeni v četrtek, ko so spremenili tudi režim prehajanja meje na mejnem prehodu Hodoš - Bajansenye, ki je zdaj odprt 24 ur, vse dni v tednu.
"To mi nič ne pomeni, na Hodošu meje zagotovo ne bom poskusila prečkati, ker sem imela velike težave že v Čepincih," pove razočarana Valeria Gašpar, Porabska Slovenka, ki se je leta 1995 preselila v Čepince.
Ko je bil mejni prehod v času omejitvenih ukrepov ponovno odprt, so ga lahko prečkali le lastniki zemljišč ali tisti, ki delajo na Madžarskem. Valeria, ki ima v Porabju bolnega očeta, do njega ni mogla, čeprav zdaj živi le nekaj minut stran.
"Zahvalim se lahko le dobri sosedi, ki pomaga očetu," pripoveduje Valeria, ki je za pomoč prosila tudi župana Verice. Ta ji je potem napisal dokument, ki so ga podpisale tudi priče, da ji dovoljuje prehod meje, da obišče očeta. Na mejo v Čepince ji ga je prinesla soseda iz Verice. A madžarskim policistom to ni bilo dovolj, da bi jo spustili čez mejo.
"Počutila sem se kot najhujši begunec," pripoveduje Valeria.
Medtem je župan Verice Andras Doncsecz tudi prispel na mejo z dovoljenjem, ki so ga izdali v Budimpešti. Na dokumentu je zapisano, da bo obiskala bolnega očeta in da po prehodu meje ni potrebna karantena. In po pregovarjanju vseh navzočih so jo madžarski policisti vendarle spustili čez mejo.
A dva ni kasneje, tudi ta dokument več ni bil dovolj.
"Že ko smo se približevali meji, mi je srce razbijalo. Čutila sem, da bomo spet imeli probleme. In ko smo prišli do meje, so se postavili okrog avtomobila in se je ponovno začelo zasliševanje. Ko sem pokazala dovoljenje, s katerim smo pred dvema dnevoma vendarle smeli prečkati mejo, je rekel, da to dovoljenje velja samo zame, ne za vso družino." Da so sploh dobili dovoljenje iz Budimpešte, pa so morali vsi člani družine poslati svoje osebne dokumente in registrsko številko avtomobila, s katerim nameravajo prečkati mejo.
Policisti so na meji fotografirali avto, morali so tudi povedati, kam gredo in kako dolgo nameravajo tam ostati, in po tem so jih, po krajšem pregovarjanju, da so res družina, madžarski policisti vendarle spustili čez mejo. "To je katastrofa. Z najhujšim zločincem ne ravnajo tako kot z mano, ki sem tu doma," še pravi Valeria, ki upa, da bodo vendarle ponovno odprli mejo, ki jo bodo lahko dostojno prečkali kot ljudje in ne zločinci.
Kot smo še izvedeli, se na zunanjem ministrstvu trudijo, da bi mejo ponovno odprli, a ta konec tedna se to še zagotovo ne bo zgodilo.