Sabljanje je prav gotovo eden tistih športov, ki jih povezujemo predvsem z aristokratskimi krogi, bogatimi meščanskimi družinami in na splošno s pripadniki višjih slojev. Toda kljub omenjenim posebnostim je treba s spoštovanjem jemati podatek, da je bilo sabljanje že leta 1896 vključeno v prve olimpijske igre moderne dobe v Atenah. Zanimiv je tudi podatek, da je ravno sabljanje poskrbelo za našo prvo olimpijsko medaljo. V Senožečah rojeni častnik Rudolf Cvetko je leta 1912 na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil srebrno medaljo.
Medtem o sabljanju na območju Prekmurja ne vemo skoraj nič, in to kljub temu da je kot posledica bojev, ki so v preteklih stoletjih divjali na območju Prekmurja, predvsem v času Turkov, še danes na ogled marsikateri artefakt, ki nas opominja in spominja na pomen sablje in sabljanja v zgodovini Prekmurja. Turški boji so, kljub temu da so potekali na območju Prekmurja stoletja pred popularizacijo sabljanja kot olimpijskega športa, ostali v zavesti vsakdanjega človeka in še danes nas pogled na sabljo vrne v čase, ko so gradovi na območju Prekmurja tvorili prvo bojno vrsto proti Turkom.
Tudi pravila sabljanja so zanimiva, sabljaški dvoboji namreč potekajo na posebni stezi, ki mora biti ravna in enakomerno osvetljena. Sabljanju namenjena steza je široka od 180 do 200 centimetrov, dolga je 14 metrov, na vsakem koncu pa sta še dva metra namenjena izteku. Tekmovalec skuša s svojim orožjem čim večkrat zadeti nasprotnika. Na tekmovanjih po navadi dvoboj traja do osvojitve petih točk, v dvobojih na izpadanje pa do 15. V zgodnjem obdobju sabljanja je točke štel le sodnik, kar je bil pogosto vzrok za veliko vroče krvi, saj so bili delivci pravice pogosto obtoženi pristranskega sojenja. Že v 30. letih prejšnjega stoletja so zato pri meču uvedli posebno elektronsko napravo, ki pomaga šteti dotike. V 50. letih so to napravo sprejeli pri floretu, v osemdesetih pa še pri sablji. Floret, meč in sablja so trije osnovni elementi v sabljanju. Razlika med njimi je predvsem v njihovi obliki ter pravilih tekmovanja.
Omejeno na dvorce, gradove in zasebne vadbene dvorane
Deloma je treba pomanjkanje podatkov in virov o sabljanju povezovati tudi z dejstvom, da se nikoli ni razvilo v šport, s katerim bi se ukvarjalo širše splošno prebivalstvo, kot se danes z nogometom, košarko, odbojko ali drugimi priljubljenimi športi, ampak je večinoma ostal omejen na dvorce, gradove in zasebne vadbene dvorane. Drugi pomemben dejavnik pa je, da so se poskusi popularizacije sabljanja v veliki meri dogajali v drugi polovici devetnajstega in začetku dvajsetega stoletja, kar pomeni, da je velika večina temeljnih virov za to področje zapisana v madžarskem jeziku in je njihovo raziskovanje vsaj v nekaterih primerih težavno.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Kljub pomanjkanju temeljnih raziskav o zgodovini sabljaškega športa v Prekmurju lahko povemo, da so že vsaj kakšno desetletje pred srebrno medaljo Rudolfa Cvetka v Stockholmu leta 1912 tudi pri nas obstajali poskusi, da se razvoj tega športa tudi na tem območju, tedaj še sestavnem delu avstro-ogrske monarhije, dodatno spodbudi. Ta spodbuda je prišla iz krogov, ki so aktivno skrbeli za popularizacijo tega športa v Budimpešti in drugih večjih madžarskih mestih. Toda preden preidem h konkretnim imenom in podatkom, dovolite nekaj besed o zgodovini sabljanja v naši neposredni soseščini.
Popularizacija sabljanja v srednji Evropi se je začela konec osemnajstega in v začetku devetnajstega stoletja in ta proces se je začel predvsem z dvema namenoma. Sabljanje je bilo na eni strani del vojaškega usposabljanja, na drugi pa način reševanja konfliktov ali kazanja moči. Pripadniki aristokratskega sloja so se od otroštva učili sabljati na dvorih svojih staršev, breme poučevanja in usposabljanja pa so prevzeli učitelji, ki so v večini primerov prišli iz tujih dežel. V večjih mestih so se vzpostavljali tudi zasebni centri za usposabljanje in vaje iz sabljanja za večje skupine otrok. Nesporno je, da so tudi vadbene centre vodili učitelji, ki so prihajali iz tujine, v največji meri z Zahoda, na primer iz Francije, kjer je sabljanje štelo za modno muho in priljubljen način preživljanja prostega časa v aristokratskih krogih.
Bistvene spremembe v odnosu do sabljanja so se zgodile v prvi polovici devetnajstega stoletja s splošnim razvojem družbe in odmikom od fevdalnega načina življenja. Del teh sprememb je bil tudi zasuk v smeri sodobnejšega izobraževanja in posnemanja svetovljanskega načina življenja aristokratskih elit. Ob tem je treba dodati, da vladajoči razredi nikoli niso z odobravanjem gledali na sabljaški šport, saj je med vojaki pogosto prihajalo do sabljanja v prostem času, kar je imelo za posledice spore in poškodbe.
Vzdrževanje zdravega duha v zdravem telesu
Pomemben premik je bila tudi popularizacija telesne vzgoje, ki ji je družba posvečala vedno več pozornosti, tudi reforma izobraževanja na Madžarskem, katere posledica je bila razvoj kulta telesa in je vodila do povečanega interesa splošnega prebivalstva za šport. Tako je začelo rasti tudi zanimanje za sabljanje, saj nanj niso gledali več z vidika potreb vojskovanja ali reševanja sporov, ampak predvsem kot način vzdrževanja zdravega duha v zdravem telesu.
Začetki organiziranega sabljanja v soseščini segajo v leto 1824, ko je bila v Kolozsvarju, današnji Cluj-Napoci v Romuniji, ustanovljena šola za bojevanje. V šolo so povabili italijanskega mojstra Gaetana Biasinija, ki je že od leta 1818 v okolici danes romunskega mesta izvajal zasebne ure sabljanja in drugih bojev. Še pomembnejši premik je bila ustanovitev nacionalnega centra za sabljanje v Pešti leta 1825, ki se je leta 1832 zaradi velikega interesa spremenil v delniško družbo. Delovanje centra so vseskozi podpirale najpomembnejše aristokratske družine na Madžarskem, družine Keglevich, Szechenyi ter Wesselenyi. V tem obdobju so v centru delovali le tuji mojstri, med njimi je treba omeniti vsaj dva, ki sta izvirala z območja Francije, Franka Friedricha ter Louisa Chappona.
V centru so se usposabljali otroci, ki niso smeli biti mlajši od 12 let, omejitev je bila določena pri 60 otrocih z možnostjo povečanja zmogljivosti v primeru dodatnih potreb. Vaje so v začetnih letih delovanja centra potekale v nemškem in francoskem jeziku, konec tridesetih let pa so postopoma uporabljali tudi madžaršičino. Trideseta leta devetnajstega stoletja so prinesla razmah sabljanja po celotnem ozemlju tedanje Ogrske, kar je pripeljalo do potrebe, da se pravila tega športa tudi jasno opredelijo ter zapišejo in tako postanejo dostopna vsem zainteresiranim, predvsem pa pomagajo. Iz tega vzvoda je verjetno Louis, kasneje Lajos, Chappon, mojster v sabljaškem centru, leta 1839 izdal teoretično-praktična navodila za sabljanje v nemškem jeziku (Teoretisch-praktische Anleitung zur Fecht-Kunst). V knjižici so bila navodila za sabljanje in še opisi nekaterih drugih manj znanih športov, ki so sredi devetnajstega stoletja pridobivali veljavo.
Ravno družina Chappon se je v obdobju druge polovice devetnajstega stoletja proslavila kot ena od sabljaških družin, že leta 1848 je namreč Lajos Chappon izdal priročnik za sabljanje tudi v madžarskem jeziku, prav tako sta se s sabljanjem ukvarjala njegov sin Karoly, mojster sabljanja v Cluj-Napoci, ki je konec devetnajstega stoletja prav tako izdal priročnik za sabljanje, ter sin Samu, odlikovani sabljaški mojster, ki je deloval v Budimpešti ter mnogih drugih mestih. Vsi trije člani družine, ki je izvirala iz Francije, so veliko pozornosti namenjali raziskovanju nastanka pravil sabljanja ter se ukvarjali z njegovo zgodovino. Kljub temu da so se v tem obdobju pojavila tudi prva opozorila o nevarnosti tega športa, je njegova popularnost le še naraščala. Med učenci Chappona so bili Sandor Petöfi, Mor Jakai ter nadvojvoda Jožef.
Razmah sabljaškega športa je odigral pomembno vlogo tudi v meščanski revoluciji leta 1848, saj so vaditelji v šolah, ki so v štiridesetih letih nastale v vseh večjih mestih, množično vstopali v vojsko, kjer so svoje znanje prenašali na mnoge, ki do tedaj niso imeli stika z orožjem. Sabljaški center pod vodstvom Franka Friedricha in Louisa Chappona je postal del širšega usposabljanja v novonastali vojaški šoli v prostorih Ludoviceuma, ki pa je delovala le 13 dni, saj sta jo avstrijska vojska in oblast ukinili in zgradbo preuredili v bolnišnico. Konec revolucije je negativno vplival tudi na sabljanje, saj so oblasti ukinile vse sabljaške šole in dvorane, prepovedale orožje, sabljače, ki so se udejstvovali v revoluciji, pa zaprle. Mojstra Karoly in Samu Chappon sta začela delovati v zasebnih sabljaških klubih, med katerimi je bil najbolj znan klub Jozsefa Keresztessyja.
Brata po poteh očeta
Po smrti svojega očeta Lajosa Chappona leta 1878 sta se brata Chappon, Samu in Karoly, začela ukvarjati z zasebnim poučevanjem sabljanja v mnogih mestih in pod njunim nadzorstvom se je konec stoletja usposobilo veliko mladeničev, mnogi med njimi so kasneje postali celo državni prvaki, na primer Istvan Janos. Baron Samu Chappon je bil rojen v Budimpešti 29. junija 1860, leta 1869 se je začel izobraževati v pripravljalni vojaški šoli v Cluj-Napoci in ga dokončal leta 1876 kot diplomirani mojster sabljanja. Že leta 1878 se je udeležil avstro-ogrske zasedbe Bosne in Hercegovine. Po vrnitvi v domovino je leta 1881 postal učitelj sabljanja v šoli v Košicah, že leta 1882 pa je bil premeščen v Eger. V tem obdobju je ustanovil več atletskih klubov in vadbenih centrov. Z bratom sta mnoga leta delala tudi v vadbenem centru v Nagyvaradu oziroma Oradei. Okoli leta 1910 se je z družino preselil v Szeged, kjer pa se ni več ukvarjal s sabljanjem, temveč s prodajo zdravilne tekočine za oči. Baron Samu Chappon je po daljši bolezni umrl 17. avgusta 1926 v Szegedu.
Prav posebna zgodba je tudi mlajši brat Samuela, baron Karoly Chappon. Rojen je bil 15. aprila 1863 kot Carolus Ludovicus (Karel Ludvik oziroma Karoly Lajos) Chappon, zakoniti otrok Ludovicusa Chappona, mojstra bojevanja oziroma »gladiatorja magistra«, ter matere Adelhaidis Girgel v Pešti. Podobno kot brat je bil tudi Karoly vse od otroštva vpet v sabljaško dejavnost in podobno kot brat obiskoval vojaško šolo. Leta 1885 je v Kolozsvarju, današnji Cluj-Napoci, odprl šolo sabljanja. Leta 1887 je bil imenovan za učitelja telesne vzgoje v kraju Nyiregyhaza. Leta 1891 je nastopil mesto učitelja v Debrecenu, kjer je postal tudi vodja telovadnega društva. Leta 1894 se je vrnil v Nyiregyhazo. Že leto kasneje se ponovno pojavi v Nagyvaradu oziroma romunski Oradei, od koder se je že naslednje leto preselil v Kecskemet. Vseskozi so ga mediji predstavljali kot odličnega mojstra, potomca vrhunske dinastije sabljačev in njegove vadbe so bile dobro obiskane, zaradi česar je družina dobro živela.
Pogoste menjave okolja so pomenile tudi, da so bili otroci Karolya in njegove žene Csernyanszky Erzsebet rojeni v različnih okoljih, kar priča, da je družina vseskozi sledila očetu. Glede na podatke lahko sklepamo, da sta se približno leta 1899 Karoly in Erzebet ločila. Le domnevam lahko, kaj je bil razlog, vendar matične knjige kažejo, da sta v rani mladosti umrla vsaj dva otroka Karolya in žene. Tako je 16. julija 1897 v Kecskemetu umrl baron Dezső Lajos Karoly Chappon v starosti dveh mesecev, 5. septembra 1898 pa baronesa Ida Erzsebet Chappon v starosti 19 dni v Hodmezövasarhelyu.
Bil je pravi boem
Z gotovostjo lahko trdim, da je vsaj en otrok v družini preživel in je po letu 1899 ostal pri materi. Karoly je v zmanjšanem obsegu še vedno nadaljeval svoje tečaje, o čemer so poročali vsi pomembnejši mediji tistega časa. Vse manj informacij o njegovem delu in življenju je bilo na voljo vse do 4. maja 1904, ko so vsi pomembnejši mediji, podobno kot v tem primeru Pesti Hirlap, prenesli novico: »(Smrt sabljaškega mojstra.) Iz Dolnje Lendave so nam sporočili, da je baron Karoly Chappon, znani sabljaški mojster, ki je tri mesece prej prispel v mesto, da bi tam vodil dvomesečni tečaj sabljanja, po težkem enomesečnem trpljenju umrl. V ponedeljek so ga pokopali ob široki udeležbi ljudi. Glede na najdene slike in pisma v torbi preminulega je imel ženo in hči Olgo. Preminuli nikoli ni govoril o svoji družini, tako so bili zaman poskusi, da bi njegove bližnje obvestili o smrti. Ime barona Karolya Chappona je dobro znano v Nagyvaradu in Debrecenu. Z bratom, baronom Samujem Chapponom, je imel v Nagyvaradu dlje časa šolo sabljanja. Tudi člani njegove družine naj bi bili v tem kraju.«
Glede na nadaljnje raziskave je mojster Chappon resnično okoli 20. januarja 1904 prispel v Dolnjo Lendavo z namenom, da bi tukaj ponudil dvomesečni tečaj sabljanja. Iz oglasov v časopisih izvemo, da je tečaj potekal v prostorih gostilne Reverencsics. Zanimivo je, da je tudi v zapisu v mrliški knjigi kot prijavitelj smrti mojstra naveden gostilničar Istvan Reverencsics, torej so podatki iz osmrtnice držali. Nadaljnje raziskovanje je razkrilo še nekaj zanimivosti. Nekateri mediji so poročali, da naj bi mojster popolnoma obubožal in naj bi imel resne težave z alkoholom. Časopis Magyar Paizs je tako 5. maja 1904 objavil: »Baron Karoly Chappon, ki so ga v Zali splošno poznali in je 1. maja umrl v Dolnji Lendavi (op. Dejan Süč: Mojster je umrl 30. aprila). Bil je odličen sabljač in odličen učitelj sabljanja, mnogi so ga po humorju in prijateljstvu poznali še bolje kot po sabljanju. Bil je pravi boem. Nekoč je bil bogat kot mecen, tako odlično je poslovala njegova šola. In je vseeno prišel tja, da so ga pokopali njegovi prijatelji.«
Kje je meč? Tam je meč!
Večina podrobnosti iz skrivnostnega življenja barona je ostalo nerazkritih, za razkritje nekaterih pa je poskrbel članek Börbely György iz časopisa Magyar Paizs s 30. maja 1912 z naslovom Kje je meč? Tam je meč. »Spominjam se barona Karolya Chappona, s katerim sem pred tridesetimi leti v Debrecenu in pred 25 leti v Nagyvaradu preživljal svojo mladost. Čutili smo srečo mladosti. Nato se je poročil. V Debrecenu je bil srečen tudi s svojo družino. Imel je nekaj otrok. Več o njem ne vem, nisem slišal ničesar o njem ali njegovi družini. Bil je mojster sabljanja, kasneje si je s tem služil tudi kruh. Deset let pozneje je prišel v Zalaegerszeg in čez pet let ponovno. Prejšnji teden sem v časopisih prebral, da je v Szegedu samomor storilo osemnajstletno dekle, ki je delalo kot uradnica. Bila je baronica Irma Chappon, starejša hči mojstra sabljanja. Ubogo dekle! Njena nesrečna usoda me je spomnila na mladostno srečo in kasnejšo nesrečo njenega očeta. Tudi v Zalaegerszegu je poučeval sabljanje. Vsi so ga imeli radi. Če on ne bi imel tako rad žganja. Tedaj že ni bil v stikih s svojo družino. Ko je čez nekaj let prišel drugič v hotel, v katerem bi bila ena od sob dvorana za vadbo, sabljanja ni bilo. Paket namreč ni prispel, v paketu pa sablje in drugo potrebno. Kasneje je prispel, toda termin za vadbe ni bil več na voljo. In četudi bi bil na voljo, mojster Chappon ne bi zmogel sabljanja, saj je bil bolan. In tudi če ne bi bil bolan, bi moral ležati. Bila je ledeno mrzla zima. V sobi je imel eno mizico poleg mrzle železne peči. Poleg je na žeblju visel na dvoje prelomljen meč. Na okenski polici v papir zaviti ocvirki in košček kruha. 'Prekleta gripa,' je večkrat povedal. Poklical je sobarico in ji naročil drva, oglje in vino. Sedeli smo ob peči, eden pri peči, dva na postelji. 'Razrahljaj malce žerjavico! Tam je meč!' mi je naročil. Topleje je v sobi, hitreje zmanjkuje vina in težji so spomini. V tistem trenutku čez sobo priteče večja žuželka. 'Daj ga! Tam je meč!' zavpije Chappon. Od tedaj sem večno imel pred sabo spomine tistega obiska in še danes mi v ušesih zveni: 'Tam je meč!' Naslednji dan smo se pri mizi pogovarjali o stvareh, prišel je paket z meči in drugim potrebnim za vadbo. Baron Chappon se je oblekel in tudi ozdravel. Vendar vadbe v Zalaegerszegu ni izpeljal, temveč se je odpravil v Dolnjo Lendavo in nekaj mesecev tam imel šolo sabljanja, dokler ubogi ni postal resnično bolan. Umrl je in pokopali so ga njegovi učenci. Tam počiva od štiridesetega leta kot prelomljen meč. Kot v Szegedu njegova uboga hči.«
Še danes nekje na lendavskem pokopališču, v enem od neoznačenih grobov, počiva eden največjih mojstrov sabljanja v regiji.