Pismo enega od vojakov
»Lebleni moji sztaristye!
Zse dva dni ka tak trno kröpko nazgovorno bittye vö sztoji – napriatel scse naprej pritte – dapa doszega moujh szamaja nej poszrecselo – Hvala goszpoudnome bougye gya sza doszega moujh szrecsno prek priso toga – szam goszpodin boug maja obcsüvo i obarvao – ar pouleg primana mojh pajtastye kak je granat dole szpadno je eden nagnouk mro dva sztapa trno ranjaneva gratala – doszega moujh me goszpodin boug trno pomaga – navejm kak deme dale.
Zbougon – Dosztakart vasz pozdravlam i küšnem od dalecs. Vas szin Vilmoš. Proszin vasz piste me nazaj vcsaszek kak eto karto v roko dobite – Zsupanek Vilmos.« (20. madž. kr. črnovojniški pehotni polk, vojna pošta 414, 7. julija 1917).
Ko so se raznovrstne vlakovne kompozicije konec julija in v začetku avgusta leta 1914 na železniških postajah od Murske Sobote do Hodoša ter v Lendavi dokaj organizirano polnile z mobiliziranimi rezervisti, črnovojniki in golobradimi naborniki, ni bilo slutiti, da bo dogajanje, ki je temu sledilo, neizogibno spremenilo geografsko, politično in demografsko podobo prostora – z večinskim slovenskim prebivalstvom –, ki pa se je ozemeljsko izoblikoval nekoliko kasneje in ga danes imenujemo Prekmurje. Po ljudskem štetju leta 1910 je na tem prostoru živelo 90.684 ljudi v 170 naseljih – od tega 82 % Slovencev, 15 % Madžarov in 2,5 % Nemcev.
»Najsrečnejše so pa tisti, ki do v ogenj šli«
Po avstro-ogrski vojni napovedi Srbiji 28. julija 1914 se je sprožil sistem evropskih zavezništev in s tem vojnih napovedi med antanto in centralnimi silami. V zgolj enem poletnem tednu se je Evropa znašla v primežu totalne vojne. 9. avgusta 1914 v Novinah (»Pobožen družbeni, pismeni list za vogrske Slovence«) št. 32 preberemo: »Najsrečnejše so pa tisti, ki do v ogenj šli. Vojak je v ognji pravi vojak, kak mlatec pri mlatvi, pravi mlatec, orač pri oranji pravi orač. Za Boga iti na boj, zato se bojevati, ka Jezus žele, naj neprijatelj ne dobi moči nad nami, ka bi škodo našoj veri, je Sveta vojna, v šteroj što spradne – za Jezuša merje i srečno merje …«
Simbolično leporečje o oračih, mlatcih in »sveti vojni« po prvih večjih bojih konec avgusta ter v začetku septembra 1914 in prispelih novicah o prvih žrtvah med našimi vojaki kmalu usahne. In to je bil šele začetek. V tokratnem prispevku se posvečam osnovnim dejstvom o prekmurskih vojakih v avstro-ogrskih enotah v času vojne. Mimogrede: slovensko vojaško zgodovinopisje še vedno zelo poenostavljeno in netočno interpretira vojaško preteklost Prekmurja v tem obdobju.
Ugotovitve obširnih arhivskih raziskav in poizvedovanj na terenu, ki jih je izvedel Pomurski muzej Murska Sobota (PMMS) med letoma 2013 in 2018, pri katerih sem sodeloval tudi sam, temeljito redefinirajo dotedanje vedenje in prislovične predsodke o prekmurskih vojakih v času »velike vojne« 1914–1918. PMMS je ob tem izdal tri tematske publikacije, zbornik in katalog odmevne razstave o prvi svetovni vojni Prišo je glás – Prekmurci v vojni 1914–1918.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Organiziranost avstro-ogrskih vojaških sil leta 1914 in mobilizacija
Avstro-ogrsko vojsko so avgusta leta 1914 sestavljale: avstro-ogrske oborožene sile, avstro-ogrska vojna mornarica, avstro-ogrsko vojno letalstvo. Avstro-ogrske oborožene sile so bile kopenska vojska Avstro-Ogrske (1867–1918). Sestavljena je bila iz treh različnih sistemov vojaške organiziranosti: skupne cesarsko-kraljeve vojske, avstrijske cesarsko-kraljeve vojske ali Landwehr (avstrijsko domobranstvo) in madžarske kraljeve vojske ali Honvéd (madžarsko domobranstvo). V času vojne so se regularnim vojaškim enotam pridružile še črnovojniške enote (vsi vojaško sposobni moški in rezervisti do 42. leta): avstrijsko črnovojništvo (K.-K. Landsturm), madžarsko črnovojništvo (M.-K. - Népfelkelő). Te enote so bile predvidene kot skrajni obrambni ukrep v primeru prodora sovražnika na ozemlje monarhije, vendar so jih že kmalu po začetku vojne priključili regularnim enotam.
V vseh omenjenih vojaških sistemih in rodovih v času vojne najdemo tudi prekmurske vojake. Današnje Prekmurje je bilo do konca prve svetovne vojne del madžarskega dela dvojne monarhije. Glede vojaške organiziranosti in nabornih območij tedanje Avstro-Ogrske je pripadalo V. korpusu skupne cesarsko-kraljeve vojske s poveljstvom korpusa v Bratislavi. Tako je bila večina vojaških obveznikov iz Prekmurja vpoklicana k enotam (večinoma pehotnim), ki so imele poveljstvo na ozemlju tega (V.) korpusa. Naborna območja Honvéda so se le delno prekrivala s skupno cesarsko-kraljevo vojsko. Celotno današnje Prekmurje je pripadalo IV. honvédskemu nabornemu območju.
V času vojne je bilo v aktivne vojaške enote vpoklicanih okrog 20.000 prekmurskih mož, kar je polovica takratne celotne moške populacije v Prekmurju. Vpoklicani so bili praktično vsi za boj sposobni moški, stari od 18 do 47 let in več. »Čeprav mi je že 48 let, moram na bojišče, kjer je že moj sinko, brat, štirje ženini bratje in svak. Matere in žene so nas 28. februarja 1916 spremljale do kolodvora v Murski Soboti. Štefan Zelko, krčmar.«
Proti koncu vojne so bili vpoklicani že tudi sedemnajstletniki, ki so v tekočem letu dopolnili 18 let. Delna mobilizacija 25. julija in splošna 31. julija 1914 je zajela letnike 1872–1893, torej vojne obveznike do 42. leta. Ob upoštevanju logističnih in transportnih zmogljivosti železniške infrastrukture v Prekmurju predvidevam, da je bilo v prvih nekaj dneh vojne na bojišče poslanih 3000–4000 prekmurskih vojakov. V glavnem je bil to enosmeren tok na vzhodno bojišče proti Rusom. Na balkansko bojišče je bilo proti Srbom poslano le manjše število prekmurskih vojakov.
V katerih enotah se je bojevalo največje število prekmurskih vojakov
Pomembnejši delež (več tisoč vpoklicanih v posameznem pehotnem polku v času prve svetovne vojne) so imeli vojaki iz Prekmurja v štirih pehotnih polkih avstro-ogrske vojske. Vpoklicani iz Železne županije (Gornje Prekmurje) so se v večjem številu borili v 83. ces.-kralj. peh. polku ter v 18. madž. kralj. peh. polku (honvéd). Vpoklicani v Zalski županiji (Spodnje Prekmurje) so se v večjem številu borili v 48. ces.-kralj. peh. polku in 20. madž. kralj. peh. polku (honvéd). V omenjene vojaške enote je bilo v času prve svetovne vojne vpoklicanih do 78 odstotkov vseh vojaških obveznikov iz Prekmurja. Večje število prekmurskih vojakov (nekaj sto) najdemo še v ces.-kralj. polkih št. 12, 76 in 90 ter v 31. madž. kralj. (honvéd) peh. polku. Pri konjenici najdemo Prekmurce predvsem v 11. ces.-kralj. huzarskem polku in v 6. madž. kralj. (honvéd) huzarskem polku. Pri obeh je bilo vpoklicanih nekaj čez sto Prekmurcev. Vse številke, ki jih navajam v tem prispevku, so okvirne, vendarle so rezultat nekajletnih raziskav več avtorjev, ki so sodelovali v že omenjenem projektu PMMS Prišo je glás.
Prvi bataljon (v času vojne okrog 1000 vojakov) 83. ces.-kralj. peh. polka (V. korpus 1. avstro-ogrske armade) je bil absolutno (glede na znano število vpoklicanih Prekmurcev v to enoto) najbolj »prekmurska« enota v času prve svetovne vojne. Od prvega strelskega stika z Rusi 25. avgusta 1914 v kraju Szastarka (južno od Lublina – današnja Poljska) ter vse do 15. oktobra 1917 se je prvi bat. 83. ces.-kralj. peh. polka boril na vzhodnem bojišču. Potem je bil 83. ces.-kralj. polk premeščen na italijansko bojišče. Štefan Zorko o vojakih 20. madž. kralj. peh. bataljona v Novinah: »Dečki so se vojsküvali kak oroslanje. Taljan je njihove jarke zandrügim napadno pa so ga seli nazajzbili ta, odked je prišeo.«
Izgube med prekmurskimi vojaki
Po zadnjih podatkih, ki mi jih je 18. decembra 2022 poslala Gordana Šövegeš Lipovšek, avtorica tematske publikacije Padli in pogrešani (PMMS, 2016), je bilo v prvi svetovni vojni padlih in pogrešanih (to so vojaki, ki se po vpoklicu v vojsko med letoma 1914–1918 niso nikoli vrnili domov) 3192 prekmurskih vojakov. Za večino vpoklicanih prekmurskih mož je bilo usodno vzhodno bojišče. Iz podatkov o znanem kraju smrti izhaja, da je na bojiščih Galicije, Bukovine, Volinije ter v Karpatih padlo 78 % vojakov iz Prekmurja. Na italijanskem bojišču jih je padlo 11 %, na balkanskem bojišču 6 %, v bojih na romunski fronti pa 5 %. Za prekmurske vojake je bilo najtežje leto 1915. V tem letu jih je padlo okrog 1150 (36 % od skupnega števila padlih).
V kraju Sułoszowa (Poljska, severno od Krakova) je v krvavih pozicijskih spopadih med 18. novembrom in 23. novembrom 1914 padlo okoli 100 prekmurskih vojakov 83. ces.-kralj. peh. polka. V nobeni posamezni bitki v tako kratkem času do konca vojne ni padlo toliko prekmurskih vojakov.
Delež izgub med prekmurskimi vojaki glede na število prebivalstva v Prekmurju znaša 3,4 %. V nekdanjih avstro-ogrskih deželah je bil povprečni delež izgub 2,95 %. Od sedanjih slovenskih pokrajin je imela večji delež izgub le Koroška, in sicer 3,5 %.
Kdo so bili odlikovanci in častniki iz Prekmurja
Več kot 2000 prekmurskih vojakov, podčastnikov in častnikov je bilo v času prve svetovne vojne odlikovanih z vsaj enim odlikovanjem, ki jim ga je za njihove zasluge podelila Avstro-Ogrska.
Največ je bilo podeljenih hrabrostnih medalj. Bronasto medaljo za hrabrost je prejelo nekaj več kot 1100 Prekmurcev. Srebrno medaljo za hrabrost II. stopnje je prejelo nekaj več kot 500 Prekmurcev, srebrno medaljo za hrabrost I. stopnje pa nekaj manj kot 200 vojakov in podčastnikov iz Prekmurja. Zlato medaljo za hrabrost (za primerjavo naj navedem, da je to medaljo v petih vojnih letih dobilo manj kot 15 vojakov in podčastnikov, rojenih na območju današnje Slovenije) sta dobila dva Prekmurca: Ludvik Kučan, častniški namestnik iz Križevec na Goričkem, ki je služil v 18. madž. kralj. peh. polku, in vojaški pilot avstro-ogrskega letalstva Štefan Hozjan iz Brezovice. Stotnik, grof Tivadar Szecheny od Grada in podpolkovnik Karel Bellošič iz Lendave sta bila odlikovana z avstrijskim cesarskim redom železne krone III. stopnje in vojnim okrasjem. Vojni kurat Anton Mintek iz Murske Sobote je bil odlikovan z redom Franca Jožefa – vitez z vojnim okrasjem. Dr. Mihael Škrilec, štabni zdravnik pri 18. madž. kralj. peh. polku, je bil eden izmed najbolj odlikovanih Prekmurcev. Med drugim je dobil tudi red Franca Jožefa – vitez z vojnim okrasjem in meči. Več o prekmurskih odlikovancih najdemo v publikaciji PMMS z naslovom Prišo je glás: Prekmurci v vojni 1914–1918. Odlikovanci avtorja Attile Kovácsa.
Iz Prekmurja izhaja nekaj višjih častnikov avstro-ogrske vojske, ki so sodelovali v prvi sv. vojni. Čin podpolkovnika avstro-ogrske vojske sta dosegla brata Bellošič iz Lendave. Podpolkovnik Karel Bellošič je služil v 14. madž. kralj. peh. polku, njegov brat, podpolkovnik Leopold Bellošič pa v 11. ces.-kralj. lovskem bataljonu. Oba sta bila na poveljniškem položaju v omenjenih enotah. Čin majorja je dosegel Edvard Pošfay iz Murske Sobote. Služil je v 83. ces.-kralj. peh. polku. Čin stotnika je doseglo najmanj 10 Prekmurcev. Na položaju nižjih častnikov, v rangu nadporočnika in poročnika, najdemo vsaj 50 Prekmurcev.
V eni od prihodnjih številk Vestnika bom podrobneje predstavil posamezne avstro-ogrske enote, v katerih so se borili prekmurski vojaki.
Število vpoklicanih vojakov iz Prekmurja v času 1. svetovne vojne
Enota
Vpoklicani
V odstotkih
83. ces.-kralj. peh. polk
do 6000
30
48. ces.-kralj. peh. polk
do 2000
10
18. madž. kralj. (honvéd) peh. polk
do 4000
20
20. madž. kralj. (honvéd) peh. polk.
do 3600
18
Druge enote (konjenica, topništvo, transportne enote, mornarica)
do 4400
22
Vir: Prišo je glás – Prekmurci v vojni 1914–1918 (PMMS, 2013–2018)
Izgube med prekmurskimi vojaki po enotah v času 1. svetovne vojne
Enota
Padli
V odstotkih
83. ces.-kralj. peh. polk
nekaj več kot 900
28
48. ces.-kralj. peh. polk
nekaj več kot 300
9
18. madž. kralj. (honvéd) peh. polk
okrog 500
16
20. madž. kralj. (honvéd) peh. polk.
okrog 500
16
Druge peh. enote ter rodovi
okrog 950
30
Vir: Prišo je glás – Prekmurci v vojni 1914–1918 (PMMS, 2013–2018)