Prihodnje leto bo minilo že 30 let od takrat, ko se je družina Vrbnjak iz Lomanoš začela ukvarjati s pogrebno dejavnostjo. Ustanovitelj podjetja Ivan Vrbnjak je prej vozil pogrebni avto pri radgonski Komunali. Na neki točki se je avtomobil pokvaril, tedanje vodstvo javnega podjetja pa se je zaradi pomanjkanja denarja odločilo, da ne bo kupilo novega in da bo družba prenehala izvajati to službo. Tako se je Vrbnjak odločil, da gre na svoje. Kupil je karavana in ga predelal v pogrebni avtomobil, po informacijah, ki jih imajo v podjetju, je bilo to drugo zasebno pogrebno podjetje na območju Slovenije. »Ljudje so to takrat sprejeli zelo pozitivno, saj smo prvi začeli ponujati celovite pogrebne storitve. V tistem času na večini pomurskih pokopališč še ni bilo mrliških vežic, zato smo sobo na domu pokojnika, v kateri so se lahko družina in znanci od njega poslovili, oblekli v primerne zavese, uvedli smo tudi nosače krst,« se začetkov spominja direktorica Lidija Vrbnjak, ki je že od mladih let očetu pomagala pri vodenju podjetja, sama pa je vodenje prevzela leta 2007.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V PREMISLEK) Varnost se začne pri nas samih
Bi pravočasen klic na številko 113 pripomogel k temu, da bi ujeli kriminalce, ki so se spravili na bankomat? Enoznačnega odgovora ni, v tem vrtoglavem svetu je posameznik pač raje tiho, kot da se izpostavi. Varnost se vseeno začne pri nas samih.
Začeli so tudi urejati pokopališče v Gornji Radgoni, ki do takrat ni bilo redno vzdrževano na ta način. »Ljudje so nato tudi sami začeli bolj urejati grobove svojih pokojnih.« Rezultate so videli tudi v drugih tedanjih krajevnih skupnostih, zato so začeli sodelovati še z Negovo, Apačami, Kapelo, Sv. Jurijem ob Ščavnici in Radenci. Kot pravi Vrbnjakova, je podjetje na podlagi dobrega dela v vseh teh letih pridobilo zaupanje ljudi, tako da jim ti navadno prepustijo celotno izvedbo pogreba.Kljub vsemu, pravi, pa gre za poklic, na katerega se ne moreš nikoli povsem navaditi. »Srečaš ljudi, ki so v duševni stiski, saj so izgubili ljubljeno osebo. »Včasih morda kdo pogreba sploh ne želi, pa se je treba s tako osebo pogovarjati. So pa še številne druge okoliščine, zaradi katerih gre za neprijetne situacije, od vprašanja dedovanja naprej. Gre za posel, ki traja vsak dan 24 ur in 365 dni na leto. Stranki ne moremo povedati, naj pride jutri ali pojutrišnjem, takoj ji moramo biti na razpolago. Srečuješ ljudi v najtežjem obdobju njihovega življenja, otroke, ki so izgubili starše, ali starše, ki so izgubili otroke, na to ne moreš biti nikoli pripravljen, zmeraj je težko.
Tudi za naše delavce na terenu je težko, sploh ko morajo pokojne prevzemati na kraju nesreč ali samomorov, zgodi se, da svojci v afektu ne pustijo, da bi jih odpeljali.« Kot pravi, je danes že 85 odstotkov pogrebov, ki jih opravijo, žarnih. Začeli so izvajati tudi raztros pepela na različnih lokacijah po željah svojcev pokojnikov. »Raztros smo tako med drugim že izvedli ob ribniku in na morju.« Vrbnjakovo moti, da se v javnosti večkrat govori o visokih cenah pogrebnih storitev. Kot pravi, se cena teh ni zvišala, se je pa zelo povečalo število storitev, ki jih ljudje ob pogrebih naročajo, zaradi tega in potrebe po najemu zunanjih izvajalcev so tudi višje cene pogrebov. Pri tem je, kot pravi, skoraj polovica strank upravičenih do pomoči države ob pogrebih in je lahko razlika, ki jo morajo doplačati, po njenih besedah minimalna. Kot še pove, se danes verjetno ne bi več odločila za to pot. »Gre za izredno zahteven posel, za katerega vsi mislijo, da veliko zaslužiš, pa nikakor ni tako. Ljudje ne dojemajo teže tega poklica, zaradi katere včasih kar težko najdemo delavce.« V podjetju je danes šest zaposlenih, med drugim tudi njen brat Izidor Vrbnjak. »Zaposlenim vedno damo na mero sešiti obleke, njihovi urejenosti namenjamo veliko pozornosti. S tem izkazujemo svoj odnos do strank in mislim, da je danes kakovost naših storitev na visoki ravni.«
