Podjetje Paradajz se pripravlja na širitev rastlinjaka v Veliki Polani. V desetih letih od zagona pridelave paradižnika bo to že peta naložba v povečanje pridelovalnih površin, ki jo, enako kot vse dosedanje, narekuje povpraševanje po tej v kulinariki vse bolj priljubljeni zelenjavi, ki bi jo botanično sicer morali uvrščati med sadje. Letos bodo v rastlinjakih, ki na dveh lokacijah v Renkovcih in Veliki Polani obsegajo 11 hektarjev površin, pridelali 5200 ton paradižnika, kar ustreza približno 27 odstotkom slovenske porabe.
Prvi ni bil slasten, naslednji veliko bolj
Prvi paradižnik, ki je zrasel v rastlinjaku v Renkovcih, so si partnerji utrgali leta 2012, in ker so ga, neučakani, utrgali prezgodaj, še ni bil takšnega okusa, kot so vsi pričakovali, se spominja Kristjan Magdič, solastnik in eden od direktorjev družbe. Toda kmalu po prvem razočaranju je prišlo veselje. Ob dobri marketinški akciji z geslom Sveže, sočno, slovensko so kupci takoj pokupili ves paradižnik, ki je prišel na trgovske police. Lušt je postal prepoznavna blagovna znamka slovenskega paradižnika, ki sloni na okolju prijaznem načinu pridelave. Veliko truda je bilo vloženega tudi v pojasnjevanje načina pridelave z uporabo geotermalne energije, nadaljuje Magdič, ki je v uspeh podjetja vložil znanje s področja oglaševanja, prijav na javne razpise in izkušnje pri sodelovanju z bankami.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Od ideje do zgodbe
Toda brez poslovne ideje, odločnosti pri njenem uresničevanju in osebnega odpovedovanja, kar je na začetku k poslovni zgodbi prispeval Martin Žigo, ne bi bilo ničesar. Družina ga je podprla, ko je za leto dni odšel na Nizozemsko, da bi v praksi preverjal pridobljeno znanje o vzgoji paradižnika na biotehniški fakulteti, spoznaval pa je tudi delovanje rastlinjaka kot visokotehnološkega sistema. Podjetniška ideja je povezala več partnerjev, ki so delovali kot razvojna skupina, v kateri je vsak dodal tisto znanje, ki ga je najbolj obvladal.
Začetki niso bili preprosti, saj jih je pri iskanju zagonskih sredstev zavrnilo več bank, inovativni poslovni ideji in ekipi je potem zaupal Boris Cigüt, vodja murskosoboške poslovalnice NKBM. Kot pomembno na njihovi razvojni poti vodstvo omenja tudi dobro sodelovanje z lokalnimi skupnostmi.
Prvi rastlinjak v Renkovcih, ki so ga postavili leta 2011, je bil velik dobre štiri hektarje, ker pa v njem niso pridelali dovolj paradižnika niti za enega slovenskega trgovca, so že po letu in pol začeli graditi drugega v velikosti dveh hektarjev. Te naložbe država ni podprla, zato je bila za podjetje, ki je komaj zagnalo proizvodnjo, veliko tveganje. Rdeče številke bi ga spravile na kolena, toda zaradi dobrega poslovnega rezultata, ki jim ga je uspelo ustvariti že na začetku, so se temu izognili. Povečano povpraševanje in zahteve trgovcev po zadostnih količinah pridelka so narekovale, da so kmalu začeli tretjo širitev. V Renkovcih se zdaj rastlinjaki razprostirajo na površini devetih hektarjev, v njih pa poteka tako imenovana letna pridelava.
Semena stare sorte hranijo v hladilniku
»Zdaj že lahko rečemo, da je naš paradižnik po okusu najbolj podoben paradižniku, ki so ga vzgajale naše babice na vrtovih, in tudi naša osnovna sorta grozdastega paradižnika je stara sorta, ki so jo vsi drugi veliki pridelovalci opustili,« pove sobesednik. Semenarska hiša je zato opustila proizvodnjo teh semen, podjetje Paradajz pa je odkupilo vse njene zaloge, ki jih zdaj hrani v svojem hladilniku. Ker te počasi kopnijo, so se s to semenarsko hišo dogovorili, da bodo semena na novo vzgajali samo za njihovo podjetje in še za enega pridelovalca v ZDA, ki prav tako prideluje paradižnik z blagovno znamko. Večina pridelovalcev paradižnika pridelek prodaja na borzi, kjer je edino merilo cena, zato je zanje ta sorta paradižnika, pri katerem je za 20 odstotkov manj pridelka, nezanimiva.
Paradajz s svojo proizvodnjo tem pridelovalcem ne more konkurirati, zato se je že na začetku usmeril v proizvodnjo kakovostnega pridelka, za katerega so kupci pripravljeni plačati več. To se je potrdilo kot dobra strategija na začetku in velja še zdaj. Takih kupcev je namreč vse več in povečanemu povpraševanju sledijo s širitvami rastlinjakov, povečevanjem proizvodnje in dodajanjem novih sort paradižnika.
V Veliki Polani raste češnjev paradižnik
Lani marca so v poslovni coni v Veliki Polani, kjer je podjetje že leta 2016 kupilo 3,4 hektarja veliko parcelo, začeli graditi rastlinjak, kjer lahko zaradi osvetljevanja pridelujejo paradižnik tudi pozimi. Po dobrem letu so s količino in kakovostjo pridelanega češnjevega paradižnika zelo zadovoljni, zato so pred dnevi tudi oddali vlogo za širitev rastlinjaka za nekaj manj kot hektar površine. Povpraševanje po malih paradižnikih je namreč lani izjemno poskočilo, velike možnosti za prodajo te sorte pa imajo tudi v sosednjih državah. V načrtu imajo že dokup parcel v velikosti dveh hektarjev za nadaljnjo širitev na tej lokaciji, kar nameravajo izvesti do leta 2025. Nato bo potreben razmislek o nadaljnji strategiji razvoja, poti pa sta v osnovi dve, bodisi usmeritev v nove kulture zelenjave doma ali zagon proizvodnje paradižnika še kje na tujem.
Podjetje Paradajz je ob povečevanju rastlinjakov, ustvarjanju ekipe zaposlenih, ki na vrhuncu sezone šteje 147 ljudi, nenehno vlagalo tudi v optimizacijo tehnologije. Tako hiter razvoj jim je uspeval zaradi uspešnega poslovanja, pa tudi finančne stabilnosti, ki so jo podjetju zagotavljali trdna kapitalska osnova in lastniki, ki podjetja ne izčrpavajo.
Tudi letošnje poslovno leto bo uspešno, pove Magdič, doseženo pa bo celo nekoliko preseglo pričakovanja.
Ob vsem, kar se je pokazalo kot pametna odločitev, se je kot slaba pokazala tista, v katero so najbolj verjeli. »Slaba odločitev je bilo ogrevanje z geotermalno energijo. Večkrat smo bili v položaju, ko nismo vedeli, ali bomo jutri še lahko poslovali ali pa bomo vrtino, ki so nam jo občasno inšpektorji ustavljali, morali povsem zapreti,« pravi Magdič. Čeprav so pri uporabi te vrste energije, ki je bila tudi v vseh strateških razvojnih dokumentih regije poudarjena kot strateška prednost, pričakovali naklonjenost države, so naleteli na nerazumevanje ter bili v nekem obdobju pri državnih ustanovah in uradnikih obravnavani zgolj kot kapitalisti, ki izkoriščajo naravno danost. Država jim je naložila visoke dajatve, hkrati pa s subvencijami podpirala porabnike plina, ki z izpusti obremenjujejo okolje. »Po desetih letih lahko končno mirno spimo. Glede izkoriščenja geotermalne energije imamo končno urejene odnose z državo in tudi dovoljenje za črpanje zadostnih količin vode. Dokazano je tudi, da v naši vrtini, ki jo uporabljamo od leta 2012, tlaki in gladina ne padajo, kar pomeni, da črpamo samo toliko vode, da se lahko zaloge obnavljajo,« je še poudaril Kristjan Magdič. Vodo pred izpuščanjem v vodotok dodatno ohladijo s toplotno črpalko.