Ker je rana ura zlata ura, sem vstal še pred sončnim vzhodom. Odločil sem se, da bom odšel prižgat svečko na bratov grob. Pripeljem se do pokopališča in nadaljujem kolesarjenje po eni od glavnih poti med grobovi. Bratov grob je namreč na koncu pokopališča, skoraj ob hitri cesti. Visoko usposobljena in oborožena varnostnika me ustavita in povesta, da je njuno poslanstvo varovanje oseb in objektov. Vse lepo in prav. Varovanje objektov pomeni, da varujeta pokopališče kot objekt, pri varovanju oseb na pokopališču pa se malo zatakne.
"Varujete torej žive ali mrtve?" vprašam.
"Žive, žive!" odgovorita.
"Lepo, torej varujeta tudi mene."
"Veste morava vas opozoriti, ker se s kolesom vozite po pokopališču, kar je prepovedano. Od tu naprej boste morali kolo potiskati ob sebi."
"No, pa bom!" se strinjam. Res ni primerno voziti s kolesom med grobovi. Se opravičujem. A, saj veste, da se je tudi marsikateri, ki tukaj počiva, rad vozil s kolesom - ali pa drugega prevoznega sredstva sploh ni imel in ga moje kolesarjenje ne bi motilo. To sem storil samo zato, ker so mi pred pokopališčem v kratkem času ukradli že dve kolesi. V obeh primerih sem imel kolo postavljeno v stojalo in zaklenjeno. Prepričan sem, da so to storili živi. Vi pa varujete objekte in žive osebe, ste rekli? Vam popolnoma zaupam. Hvala. Tiho stopam ob kolesu, na grobu prižgem svečko, postojim, obudim spomin na dragega brata ter v največji tišini zapustim pokopališče. Ko na cesti stopim na pedale, sem srečen, da še imam kolo. Če bi ga pustil zunaj pokopališča, četudi zaklenjenega, bi mi ga lahko kdo odtujil. Kdo od živih. Zunaj pokopališča bi bilo kolo namreč zunaj varovanega območja in varnostnika ga ne bi varovala.
Zvečer istega dne, ko je vročina popuščala, sem na sprehod odpeljal hišnega ljubljenčka Flokija. Šla sva dolgo pot okoli pokopališča. A nekaj mi ni dalo miru, da ne bi pogledal še na bratov grob. A glej, ko v tišini stopava po tej oazi miru mimo parka spomina, kar naenkrat izza nasada cipres stopi mož postave, mestni redar. Pasje ščene se prestraši županovega organa ter zacvili. "No, vidite, prestrašili ste najboljšega človekovega prijatelja, kar vi zagotovo niste!" izrečem ironično, za kar mi je takoj žal, zato se opravičim.
"Gospod, kot veste, je izrecno prepovedano voditi pse na pokopališče. To je neprimerno in ni v skladu z bontonom vedenja na pokopališčih. Obiskovalce pokopališča to silno moti."
"To se pa strinjam! Pes morda res moti kakšnega obiskovalca pokopališča, vsekakor pa ne moti mrtvih. Pa kaj se je kdo pritožil?" vprašam. No, pa tudi če se je, je bil ta gotovo med živimi. Znano je, da je pes potoval celo na luno, ne da ne bi smel priti na pokopališče.
Vseeno ne morem mimo tega, da je tudi marsikateri rajnki imel psa. Spomnim se primera, ko je pes hodil svojega lastnika, ki je umrl v delovni nesreči, vsak dan ob isti uri čakat na avtobusno postajo. "Poslušajte, na območju občine velja odlok o pokopališkem in pogrebnem redu, ki določa, da vodenje psov po pokopališču ni dovoljeno."
Takrat se izza grmovja prikaže še en mož postave, ki je v tem času lulal po plotu. Potreba, pa čeprav mala, je nuja. A njegovo početje pač ni izrecno prepovedano, ne po mestnem odloku in ne po obvestilni tabli pred vstopom na pokopališče.
Mestni organ nadaljuje postopek z menoj, zahteva osebno izkaznico in dolgo, zame predolgo, prepisuje. Ko zaključi pisanje, prijazno pove: "Izrekam vam globo sto evrov. Tu imate plačilni nalog, katerega v roku poravnajte, saj bo potem to le polovička. Zdaj psa odnesite s pokopališča!"
Neverjetno. Šele zdaj se zavem, aha, vodenje psov na pokopališče je prepovedano. Če bi psa nesel ali ga peljal v otroškem vozičku, pa bi bilo vse v skladu z odlokom občinskih vele mož. Življenje pa teče dalje. In jaz še kar vztrajno kolesarim vsak dan. In vsak dan se počutim bolj varnega, saj opažam, da je vedno več tistih, lepo oblečenih v uniforme različnih barv, ki skrbijo za mojo varnost.
Tako me pot večkrat odpelje v Mestni park. Kolo, tiho ekološko vozilo, res ne bi smelo nikogar motiti. Pa saj se tudi sam zavedam, da so v parku glavni pešci. Peljem se po asfaltirani potki, ko me z loparjem ustavita občinska redarja. "Izvajamo poostren nadzor nad spoštovanjem določb odloka o zelenih površinah na območju mesta. Vožnja s kolesom po parku ni dovoljena."
Tega pa ne vem, sem začuden. Oh, kolikokrat sem se že peljal skozi park, pa ob vstopu v park nisem nikjer opazil obvestilne table, da je kolesarjenje po parku prepovedano. No, pomislim, tudi če bom danes plačal kazen, se je splačalo vsa ta leta, lepo varno in mirno kolesariti po tem čudovitem parku, pljučih mesta. Počutim se nekako krivega, a se tolažim, da s kolesom nisem naredil prav nobene škode, ne na poti in ne v zraku.
"Veste gospod, nepoznavanje prava škoduje," zelo pametno odgovori predstavnik mestne oblasti. "Če bi izvajali navadni nadzor, bi to še šlo, ker pa izvajamo poostren nadzor, pa vas moram oglobiti."
"Kaj me morate, obglaviti?"
"Ne, gospod, kazen boste plačali."
Takrat se pripeljeta mimo dva kolesarja, spredaj malo dekletce na otroškem kolesu, verjetno se je pravkar, v tem prečudovitem parku, naučila voziti kolo, za njo pa očka, ki budno spremlja vsak njen zagon pedala. In kar žari od ponosa, kako njegovo dekletce obvlada kolo. Čudovit prizor. Otrok se bo še dolgo spominjal, da je prav v tem parku s kolesom lovil prve metre ravnotežja. Takrat močno zahrumi, da se kar prestrašim. Mimo pripeljeta mladeniča na vespi. Obvozita nas po travi in že ju več ni. Nadzorovalca se spogledata in komentirata, da sta voznik in sopotnik celo brez čelade. Takrat tik mimo nas odkolesarita naprej še dva meščana, ki ju na videz poznam. Eden je imel na bilanco privezan celo tranzistor, tako da se je po parku razlegala še prijetna domača glasba. Drugi je v košari prevažal svojega hišnega ljubljenca, ki je zvedavo gledal može postave.
"Kaj pa teh ne boste ustaviti?" vprašam ponižno.
"Ne, zdaj vodimo postopek z vami." No, pa naj bo, tudi prav! Poostrenega nadzora je bilo za tisti dan konec.
Razmišljam. Pritožil se ne bom. Plačal bom kazen in prispeval kakšen cent za ureditev Mestnega parka, zasaditev novih dreves ali asfaltiranje uničenih poti. Ko spet pritisnem na pedala svojega kolesa, se počutim svobodnega. In šele zdaj pridem do spoznanja, da je vseeno, če mi kazen napiše oseba v modri, črni, pastelno zeleni ali v bordo rdeči uniformi. Zagotovo vem, da vsakodnevno name prežijo številni nadzorovalci. In ne trudim se skriti, saj vem, da me bodo zagotovo našli, pa četudi na pokopališču.
A ljudje moji, pa kje se ta nadzor konča? Nikjer! Mene še najbolj nadzirajo žena, šefi v službi, detektiv podjetja in zavoda za zdravstveno zavarovanja. Drvimo v začarani krog. Pa saj tudi nadzorovalce nekdo nadzira - in tiste nad njimi tudi, tiste, ki so še višje, pa tudi. Po mnenju nadzorovalcev pa moramo najbolj nadzirati sami sebe. Torej je res – najbolj strah nas je lahko življenja.
"Varujete torej žive ali mrtve?" vprašam.
"Žive, žive!" odgovorita.
"Lepo, torej varujeta tudi mene."
"Veste morava vas opozoriti, ker se s kolesom vozite po pokopališču, kar je prepovedano. Od tu naprej boste morali kolo potiskati ob sebi."
"No, pa bom!" se strinjam. Res ni primerno voziti s kolesom med grobovi. Se opravičujem. A, saj veste, da se je tudi marsikateri, ki tukaj počiva, rad vozil s kolesom - ali pa drugega prevoznega sredstva sploh ni imel in ga moje kolesarjenje ne bi motilo. To sem storil samo zato, ker so mi pred pokopališčem v kratkem času ukradli že dve kolesi. V obeh primerih sem imel kolo postavljeno v stojalo in zaklenjeno. Prepričan sem, da so to storili živi. Vi pa varujete objekte in žive osebe, ste rekli? Vam popolnoma zaupam. Hvala. Tiho stopam ob kolesu, na grobu prižgem svečko, postojim, obudim spomin na dragega brata ter v največji tišini zapustim pokopališče. Ko na cesti stopim na pedale, sem srečen, da še imam kolo. Če bi ga pustil zunaj pokopališča, četudi zaklenjenega, bi mi ga lahko kdo odtujil. Kdo od živih. Zunaj pokopališča bi bilo kolo namreč zunaj varovanega območja in varnostnika ga ne bi varovala.
Zvečer istega dne, ko je vročina popuščala, sem na sprehod odpeljal hišnega ljubljenčka Flokija. Šla sva dolgo pot okoli pokopališča. A nekaj mi ni dalo miru, da ne bi pogledal še na bratov grob. A glej, ko v tišini stopava po tej oazi miru mimo parka spomina, kar naenkrat izza nasada cipres stopi mož postave, mestni redar. Pasje ščene se prestraši županovega organa ter zacvili. "No, vidite, prestrašili ste najboljšega človekovega prijatelja, kar vi zagotovo niste!" izrečem ironično, za kar mi je takoj žal, zato se opravičim.
"Gospod, kot veste, je izrecno prepovedano voditi pse na pokopališče. To je neprimerno in ni v skladu z bontonom vedenja na pokopališčih. Obiskovalce pokopališča to silno moti."
"To se pa strinjam! Pes morda res moti kakšnega obiskovalca pokopališča, vsekakor pa ne moti mrtvih. Pa kaj se je kdo pritožil?" vprašam. No, pa tudi če se je, je bil ta gotovo med živimi. Znano je, da je pes potoval celo na luno, ne da ne bi smel priti na pokopališče.
Vseeno ne morem mimo tega, da je tudi marsikateri rajnki imel psa. Spomnim se primera, ko je pes hodil svojega lastnika, ki je umrl v delovni nesreči, vsak dan ob isti uri čakat na avtobusno postajo. "Poslušajte, na območju občine velja odlok o pokopališkem in pogrebnem redu, ki določa, da vodenje psov po pokopališču ni dovoljeno."
Takrat se izza grmovja prikaže še en mož postave, ki je v tem času lulal po plotu. Potreba, pa čeprav mala, je nuja. A njegovo početje pač ni izrecno prepovedano, ne po mestnem odloku in ne po obvestilni tabli pred vstopom na pokopališče.
Mestni organ nadaljuje postopek z menoj, zahteva osebno izkaznico in dolgo, zame predolgo, prepisuje. Ko zaključi pisanje, prijazno pove: "Izrekam vam globo sto evrov. Tu imate plačilni nalog, katerega v roku poravnajte, saj bo potem to le polovička. Zdaj psa odnesite s pokopališča!"
Neverjetno. Šele zdaj se zavem, aha, vodenje psov na pokopališče je prepovedano. Če bi psa nesel ali ga peljal v otroškem vozičku, pa bi bilo vse v skladu z odlokom občinskih vele mož. Življenje pa teče dalje. In jaz še kar vztrajno kolesarim vsak dan. In vsak dan se počutim bolj varnega, saj opažam, da je vedno več tistih, lepo oblečenih v uniforme različnih barv, ki skrbijo za mojo varnost.
Tako me pot večkrat odpelje v Mestni park. Kolo, tiho ekološko vozilo, res ne bi smelo nikogar motiti. Pa saj se tudi sam zavedam, da so v parku glavni pešci. Peljem se po asfaltirani potki, ko me z loparjem ustavita občinska redarja. "Izvajamo poostren nadzor nad spoštovanjem določb odloka o zelenih površinah na območju mesta. Vožnja s kolesom po parku ni dovoljena."
Tega pa ne vem, sem začuden. Oh, kolikokrat sem se že peljal skozi park, pa ob vstopu v park nisem nikjer opazil obvestilne table, da je kolesarjenje po parku prepovedano. No, pomislim, tudi če bom danes plačal kazen, se je splačalo vsa ta leta, lepo varno in mirno kolesariti po tem čudovitem parku, pljučih mesta. Počutim se nekako krivega, a se tolažim, da s kolesom nisem naredil prav nobene škode, ne na poti in ne v zraku.
"Veste gospod, nepoznavanje prava škoduje," zelo pametno odgovori predstavnik mestne oblasti. "Če bi izvajali navadni nadzor, bi to še šlo, ker pa izvajamo poostren nadzor, pa vas moram oglobiti."
"Kaj me morate, obglaviti?"
"Ne, gospod, kazen boste plačali."
Takrat se pripeljeta mimo dva kolesarja, spredaj malo dekletce na otroškem kolesu, verjetno se je pravkar, v tem prečudovitem parku, naučila voziti kolo, za njo pa očka, ki budno spremlja vsak njen zagon pedala. In kar žari od ponosa, kako njegovo dekletce obvlada kolo. Čudovit prizor. Otrok se bo še dolgo spominjal, da je prav v tem parku s kolesom lovil prve metre ravnotežja. Takrat močno zahrumi, da se kar prestrašim. Mimo pripeljeta mladeniča na vespi. Obvozita nas po travi in že ju več ni. Nadzorovalca se spogledata in komentirata, da sta voznik in sopotnik celo brez čelade. Takrat tik mimo nas odkolesarita naprej še dva meščana, ki ju na videz poznam. Eden je imel na bilanco privezan celo tranzistor, tako da se je po parku razlegala še prijetna domača glasba. Drugi je v košari prevažal svojega hišnega ljubljenca, ki je zvedavo gledal može postave.
"Kaj pa teh ne boste ustaviti?" vprašam ponižno.
"Ne, zdaj vodimo postopek z vami." No, pa naj bo, tudi prav! Poostrenega nadzora je bilo za tisti dan konec.
Razmišljam. Pritožil se ne bom. Plačal bom kazen in prispeval kakšen cent za ureditev Mestnega parka, zasaditev novih dreves ali asfaltiranje uničenih poti. Ko spet pritisnem na pedala svojega kolesa, se počutim svobodnega. In šele zdaj pridem do spoznanja, da je vseeno, če mi kazen napiše oseba v modri, črni, pastelno zeleni ali v bordo rdeči uniformi. Zagotovo vem, da vsakodnevno name prežijo številni nadzorovalci. In ne trudim se skriti, saj vem, da me bodo zagotovo našli, pa četudi na pokopališču.
A ljudje moji, pa kje se ta nadzor konča? Nikjer! Mene še najbolj nadzirajo žena, šefi v službi, detektiv podjetja in zavoda za zdravstveno zavarovanja. Drvimo v začarani krog. Pa saj tudi nadzorovalce nekdo nadzira - in tiste nad njimi tudi, tiste, ki so še višje, pa tudi. Po mnenju nadzorovalcev pa moramo najbolj nadzirati sami sebe. Torej je res – najbolj strah nas je lahko življenja.