Vztrajnost, pogum, prizadevnost in pomoč sočloveku je le nekaj lastnosti, s katerimi lahko opišemo številne posameznike, ki so s svojimi nesebičnimi dejanji zaznamovali minulo leto v deželi ob Muri. Čeprav je veliko ljudi, ki so s pisanjem svojih zgodb številnim priskočili na pomoč in jim tudi tako obogatili življenje, smo izbrali le nekaj tistih, ki so najbolj izstopali.
Marca lani smo s pomočjo naših bralcev izbirali Vestnikovo osebnost Pomurja 2022. Laskavi naslov je pripadel dolgoletnemu poveljniku pomurskih prostovoljnih gasilcev Dušanu Utroši iz Žižkov. Kot je izjavil ob razglasitvi, je naziv veliko priznanje zanj osebno in za vse pomurske prostovoljne gasilce. »Opravljeno delo in rezultati v pomurski gasilski regiji so znani. V danih okoliščinah in času, z razpoložljivimi sredstvi in gasilci smo naredili to, kar od nas pričakujejo prebivalci Pomurja,« je dejal visoki gasilski častnik, ki ga je v življenju zaznamovala tudi vojaška uniforma. Je namreč višji praporščak v Slovenski vojski in zaposlen v Centru vojaških šol v Mariboru. Izkušnje, pridobljene v obeh organizacijah, s pridom uporablja tako v poklicnem kot prostovoljnem poslanstvu, največ pa je zanj vedno štelo, da se nobeden od operativnih gasilcev, poslanih na nalogo, ni poškodoval. »Ni naloge, ki je z znanjem in pogumom ne moremo izpolniti,« je še poudaril Dušan Utroša.
Prostovoljstvu je zapisana tudi Marija Pušenjak iz Ljutomera, ki je po mnenju bralcev Vestnika postala regijska dobrotnica leta. Kot smo zapisali že ob njeni predstavitvi, jo dobrodelnost izpopolnjuje in veseli, tak način življenja pa ji je bil privzgojen že v otroštvu. Pred več kot tridesetimi leti je sodelovala pri ustanovitvi Župnijske karitas Ljutomer, vse od takrat je tudi aktivna članica, aprila pa bo minilo sedem let, odkar v prostorih območnega združenja Rdečega križa Ljutomer vsak teden eno uro in pol s prijateljico vodi skupino žensk. Upokojena ravnateljica ljutomerskega vrtca je bila tudi pobudnica dobrodelnega kulturnega večera ob materinskem dnevu, na katerem zbirajo denar za programe, ki jih izberejo s pomočjo pristojnega centra za socialno delo. »Ljudje so veseli, srečni in hvaležni, če jim nameniš toplo besedo, če jim kaj malega nakloniš, če jim prineseš paket pomoči ali si preprosto vzameš čas zanje. Vse to bom počela še naprej z eno samo željo, da bi bilo v naših medsebojnih odnosih in v življenju na splošno več optimizma, vedrine, veselja in da bi ljudje prepoznali, da je še vseeno veliko lepega in dobrega, za kar se je vredno truditi,« je skromno povedala Marija Pušenjak, ki ostaja zvesta prostovoljstvu in dobrim delom.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Znanje dviga človeka
Zvest svojemu poslanstvu je že več kot štirideset let tudi Viktor Zrim, zaposlen v reševalni službi Zdravstvenega doma (ZD) Murska Sobota. Za pomembne prispevke in dosežke na področju zdravstvene oziroma babiške nege je lani prejel najvišje priznanje, zlati znak Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Delo v ZD Murska Sobota je začel kot zdravstveni tehnik v reševalnem vozilu, nato je v reševalni službi skrbel za strokovno delo in organizacijo dela spremljevalcev, leta 2003 je prevzel mesto vodje reševalne službe, bil je tudi pomočnik direktorice zdravstvenega doma za področje zdravstvene nege, pred leti pa je vodstvene funkcije prepustil mlajšim kolegom. »Občutki so dobri, saj je nekdo v mojem delu prepoznal njegov pomen, čeprav sem bil sam ves čas usmerjen v to, da pomagam sočloveku, ne da bi za to pričakoval ali dobil pohvalo ali nagrado,« je skromno dejal Zrim, ki se je vso svojo poklicno pot dodatno izobraževal. Zagovarja namreč dejstvo, da znanje in izobraževanje dvigata človeka in ga postavljata enakopravno do izzivov. »Če hočeš nekaj delati in če je to tvoje poslanstvo, moraš nenehno vlagati vase,« je še dejal.
Edino, kar šteje
Podobno kot Zrim je tudi Mario Pal iz Gomilice, ki z družino živi v Čentibi, zapisan zdravstvu. Zaposlen je bil v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, nato pa je pred več kot osmimi leti začel delati v Splošni bolnišnici Murska Sobota kot zdravstvenik. Ob koncu poletja je v slovenski nogometni javnosti odmevala njegova preudarna, hitra in pogumna reakcija, s katero je v Slovenski Bistrici na nogometni tekmi med Nafto, kjer opravlja delo fizioterapevta, in Bistrico rešil življenje domačemu trenerju Goranu Stankoviću, ki se je zgrudil ob igrišču. Pal, ki je bil v času dogodka v neposredni bližini, se je nemudoma lotil oživljanja in s pomočjo defibrilatorja mu je tudi uspelo. Defibrilator sicer na tekmah ni obvezna oprema klubskih zdravniških služb, vendar je Pal vztrajal, da ga želi imeti na vsakem treningu in vsaki tekmi. Njegovo vztrajanje se je pokazalo za pravilno, saj je lahko tudi na tak način rešil človeško življenje. »To je edino, kar šteje.«
Še ena v nizu podobnih zgodb se je pripetila na Pertoči, ko je tamkajšnje društvo upokojencev v domačem gasilskem domu imelo vsakoletni piknik. Udeležil se ga je tudi domačin Franc Partl, ki pa ni pričakoval, da se bo njegov dan končal v bolnišnici. Tja je bil prepeljan po tem, ko je na druženju doživel srčni zastoj. Da je preživel, sta zaslužna njegova hči Fanči Forjan in Marjan Zrim, člana ekipe prvih posredovalcev Občine Rogašovci, ki sta prav tako bila na pikniku in sta Partlu s hitrim in pravilnim posredovanjem rešila življenje. V takem položaju sta se, odkar sta opravila tečaj za prve posredovalce, znašla prvič. »V takšnem trenutku ne smeš postati paničen in ne smeš se bati pristopiti in pomagati,« sta dejala sogovornika in se strinjala, da je res veliko zadovoljstvo, ko nekomu rešiš in podaljšaš življenje.
Predstavljenim zgodbam in njihovim glavnim akterjem bi lahko skupni imenovalec našli v predanosti prostovoljstvu in pomoči sočloveku. Ljudi, ki so našli svoje poslanstvo v tem, da osmišljajo življenja drugih, je v Pomurju še veliko. Verjamemo, da jih bomo tudi v tem letu predstavljali v našem mediju.