Najpomembnejše stvari v življenju se zgodijo same po sebi 

Božati smejo vsak svojo muco, plezati po mogočnem orehu na dvorišču, se gugati na pleteni mreži, si nadeti podvodna očala, ki so jih imeli na morju, tudi za čofotanje v napihljivem bazenu in se ves dan igrati, ker so pač počitnice. Samuel je najstarejši in hodi v tretji razred osnovne šole, Ana v drugega, Marko pa še ni šolar, čeprav pri štirih letih s poznavanjem različnih živali prekaša marsikoga. Živali ima preprosto rad. Tako kot vsi pri hiši.Gornja Radgona je bila kraj, kjer sta se Tomi in Helena spoznala. Tomi je kot študent civilno služil vojsko pri tamkajšnji Karitas. Kot strojni tehnik je najprej dokončal višješolski študij kmetijskega strojništva, potem pa šolanje nadaljeval po univerzitetnem programu ekonomije smer marketing. Službo je dobil v tedanji carinski upravi. »Nič od tega, za kar sem se učil, zdaj ne počnem, sem pa s študijem dobil neko širino.«

Ni bila ljubezen na prvi pogled

Helena je bila študentka veterine, ker si je že v vrtcu želela postati veterinarka, dejavna pa je bila tudi pri gornjeradgonskih skavtih. Tako je spoznala Tomija. To ni bila ljubezen na prvi pogled, pove, ampak je vznikla šele čez nekaj časa. Tomi je bil že zaposlen, ko je povsem po naključju srečal Heleno v trgovini, kjer je opravljala študentsko delo. »Zdaj pa sva že deset let poročena,« pove Helena. Ana, ki je zvedavo poslušala pogovor odraslih za mizo, je ob tem zavrisnila: »Super.« Nato pa pobožala očeta po roki in se stisnila še k mami. »Ajta ima mehke roke, mama pa je... vsa takooo mehka,« je dahnila.

Deklica je odhitela k bratoma, ki sta se igrala vsak s svojo muco, Tomi pa je povedal o nesrečnem dogodku, ki se jim je zgodil. Povozil je Anino mucko. »Nič me ni karala, ampak me je objela. Takoj mi je odpustila. Njena ljubezen do mene je bila večja od bolečine zaradi izgubljene mucke. Res upam, da nama uspeva otroke učiti odpuščanja, čeprav imaš potem včasih občutek, da morajo v nekaterih situacijah v šoli oni zmeraj popustiti. Je pa to vendar boljša izbira, kajne Samuel?« je vprašal sinka, ki je poslušal, kar je govoril oče. Samuelu šola ni najljubša, čeprav mu učenje ne dela težav. Veliko raje je ribič. Tako kot sosed Milan, ki ga jemlje s seboj na ribolov k Muri, kjer znata skupaj prebiti ure in ure. Prvič pa ga je vzela s seboj k ribniku babica s Ptujske Ceste, od koder je Helena doma in kjer otroci med poletnimi počitnicami preživljajo dopoldneve, potem pa se z mamo, ko konča delo, vračajo domov na Gornjo Bistrico.

Zaradi služenja vojske spoznal ženo

Tomi je prepričan, da se najpomembnejše stvari v življenju zgodijo same po sebi, samo počakati je treba in zaupati, da bo res tako. Več življenjskih izkušenj mu to potrjuje, še najbolj pa okoliščine, da je lahko srečal Heleno. To, da je bil poslan na civilno služenje vojske v Gornjo Radgono, mu ni bilo po volji in celo jezen je bil zaradi tega, saj ni zaslužil dovolj, da bi lahko vsak dan hodil domov. Zdaj pa ve, da je tako moralo biti, saj drugače ne bi spoznal žene, s katero zdaj ustvarjata ljubezen. Vsak dan znova, s skupnim življenjem. Res je ljubezen zastonjska, pove Tomi, vendar si je vzel za svojo modrost, da je ne smeš pričakovati od drugega več, kot jo je ta v nekem trenutku sposoben dati.

Helena in Tomi na začetku skupne poti nista delala velikih načrtov, ampak upala, da bo življenje teklo po nekem naravnem redu stvari, v katerega sodi tudi družina. Dobila sta prvega otroka in kmalu še drugega, želja po tretjem otroku pa se je vzbudila pri Heleni, ko je videla, kako lepa sta njuna otroka. »Čudoviti so zdaj vsi,« je dejala in jih razigrane pobožala s pogledom.

Znanje iz roda v rod

Še prej pa sta se morala odločiti, ali bosta živela na Helenini ali Tomijevi domačiji. Izbrala sta Gornjo Bistrico zaradi kmetije, ki je bila pri Gruškovnjakovih in je potrebovala delavne roke in Tomijevo znanje kmetovanja. Čeprav sta oba s podeželja, je bila selitev za Heleno precejšnja sprememba. Njena domačija na Ptujski Cesti je na samem in v naravi, hiša, kjer živijo na Gornji Bistrici, pa je v strnjenem naselju. V tej svoji različnosti se domova dopolnjujeta in predvsem otrokom dajeta izkušnjo, da svet ni eden, ampak da je svetov več in da k družini spadajo tudi stari starši in drugi sorodniki. »V zadnjem času se veliko poudarja, naj otroci prej zaživijo po svoje, ker da 'mama hotel' zanje ni dober. Mislim, da je tudi skupno življenje lahko dobro, odvisno seveda od odnosov, ki vladajo v družini, predvsem pa je za otroke pomembno, da imajo stik s starimi starši. Starejši ljudje imajo izkušnje in poznajo življenjske modrosti, za katere ne moremo reči, da sodijo v preteklost,« pove Tomi.

Modrost in znanje, ki se prenašata iz roda v rod, je zapuščina posebne vrste. Helena je navdušena zeliščarka, tako kot njena mama, in zdaj že obe pripravljata zdravilne čaje, obema pa še veliko tega znanja daje sestra oziroma teta, ki živi na Koroškem. »Pred kratkim smo v Logarski dolini našli meto, ki je res nekaj posebnega,« je navdušeno dejala Helena. V domači shrambi so samo domača zelišča, njej najljubši čaj pa je iz bezga. Helena ima rada še veliko drugih stvari, bere, kolesari in rada planinari, čeprav je za to zdaj manj priložnosti, predvsem pa ima rada živali, od vseh najraje psa. Tomi pa čas, ki ga ima zase, najraje posveti šahu. Pred leti je bil v tej igri zelo dober, zdaj pa se, da ohranja veščine in da se sprosti, včasih zvečer pomeri z računalnikom. Tudi Samuel igra šah, in ker ima skoraj fotografski spomin, bi lahko bil odličen šahist. Toda prevelikega veselja do tega za zdaj ne pokaže, pove njegov oče. Vsak oče si želi, da bi znanje, ki ga ima, prenesel na svoje otroke, toda njemu glede šaha za zdaj ne kaže najbolje. »Ampak otrok ne moreš v nekaj siliti. Če je osemletnik tako iskreno navdušen ribič, naj bo to. S tem tudi kaže svoj značaj, da ima rad mir in da ga narava sprošča,« je še dejal.

Veliko pa mu pomeni, če otroci razvijajo svoje talente, in tudi zelo rad jim reče: če si naredil najbolje, kar lahko, potem si naredil dovolj. »Želiva, da bi otroci imeli vero in da bi bili delavni in pošteni ter da bi znali biti hvaležni,« pove Helena. Predvsem pa, da bi imeli dovolj trdne korenine, da jim silnice sodobnega življenja ne bi spodmaknile tal pod nogami.