Osnovna dejavnost družinskega podjetja Megras iz Murske Sobote je mehanska obdelava kovin, od leta 1994 proizvajajo kovinske obroče in prirobnice. Njihovi polizdelki so namenjeni svetovnemu trgu, vgrajujejo jih v cevovode za namakalne sisteme in druge infrastrukturne sisteme. Doma in še bolj na svetovnem trgu so si utrdili položaj, veljajo za zanesljivega dobavitelja kakovostnih izdelkov, svojo konkurenčnost in razvoj pa zagotavljajo z vlaganjem v posodabljanje strojne opreme, zaposlene in znanje.
Svojo prednost in inovativnost vidijo v tehnoloških izboljšavah in avtomatizaciji procesa z roboti, kar poveča produktivnost in zmanjšuje stroške. »Če mi delamo dobro in kupcem zagotavljamo kakovosten izdelek, so tudi oni bolj konkurenčni. Zato vsako leto, razen lani, okoli 20 odstotkov realizacije vložimo v nove stroje in tehnologijo, ki nam omogoča, da ohranjamo konkurenčnost in razvijamo nove priložnosti,« pravi Dragan Mešič, direktor in lastnik podjetja. Doda še: »Ves čas razmišljamo o razvoju kakšnega novega izdelka, a kaj ko je vsako leto za naš izdelek več naročil.« Marsikdo pa je presenečen, da imajo povsem evropski produkt, da delajo z evropskim materialom, s pomočjo evropske tehnologije in domače delovne sile.
Mladi prinašajo nove ideje
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Črno-beli pripravljeni na derbi z vodilnimi zmaji: "Ne bomo jih šparali," sporoča Drobne
Fazanerija bo sredi nedeljskega popoldneva prizorišče derbija med Muro in Olimpijo.
Danes imajo 40 zaposlenih, večinoma tehnične stroke, s svojimi štipendisti – vsako leto so štirje – skrbijo za podmladek, zato težav s kadri nimajo. Dijakom in študentom omogočajo opravljanje prakse in počitniškega dela, da pri tem spoznajo procese in delo, mnogi pa po koncu šolanja pri njih tudi ostanejo. Nova znanja so vedno dobrodošla, mladi prinašajo nove ideje in energijo ter starejše spodbujajo, da pogledajo iz okvirov, pravi Mešič. »Zavedamo se, da se dober kader zadrži le z boljšimi pogoji dela, kot so drugod ali v tujini. To je naš cilj in pri tem ne gre le za plače, ampak je veliko širše vprašanje, pa tudi v tujini se ne cedita le med in mleko.«
Dodaja, da na zaposlene nikoli ne gledajo kot na strošek, ampak tiste, ki prispevajo k dobremu delu in uspehu. Dodana vrednost na zaposlenega se je pri njih hitro dvignila nad povprečje v regiji in je v zadnjem letu presegla 80 tisoč evrov, kar jim omogoča boljše plače in razvoj. Hkrati pa utrjujejo zavedanje, da so investicije v podjetje hkrati investicije, da je bolje vsem. »Podjetje lahko daje več za plače, ampak če ne vlaga v razvoj, bo vse težje lovilo vlak konkurenčnosti. Zato nove investicije pomenijo gotovost, da podjetje obstane, nadaljuje in nadgrajuje svoje delo. Verjamemo, da se bo to, kar vložimo danes, nekoč vračalo, nam ali naslednikom,« meni Mešič.
Energetsko so 80-odstotno samooskrbni. Pred desetimi leti so investirali v fotonapetostno elektrarno in jo letos še dopolnili, da zdaj zagotavlja skupaj 250 kW priklopne moči. Plina ne potrebujejo, prostore grejejo in hladijo s toplotno črpalko, tehnološki proces pa večinoma sloni na hladnem preoblikovanju. So velik porabnik električne energije, a z velikim deležem samooskrbe so kljub rasti cen energije lahko razmeroma mirni.
Iščejo se zanesljivi partnerji
Pandemija jim je prizanesla. Na srečo so imeli dovolj reprodukcijskega materiala, da niso ustavljali proizvodnje. V koronskem času je bila velika prednost, če si imel evropske dobavitelje, kar je pomenilo, da se dobavna veriga ni pretrgala. Njihovi dobavitelji surovin, železarne, so v polmeru 300, 400 kilometrov, največ v Italiji. Ker pa so materiali evropskega cenovnega razreda, so pri cenah težko vedno konkurenčni. Cene jekla se niso spustile na predkoronsko raven, k visokim cenam pa zdaj prispeva še vojna v Ukrajini, ki je velika dobaviteljica jekla. »Ravno negotovost dobavnih verig je prispevala, da kupci ne iščejo več dobaviteljev iz tretjih držav in najnižje cene, ampak zanesljive partnerje, ki zagotavljajo kakovostni izdelek.«
Dragan Mešič 30 let vodi družinsko podjetje, žena Maja je prokuristka, po končanem šolanju se je tu že zaposlil starejši sin Luka, hčerka Ajda in mlajši sin Vid pa še nabirata znanje in študirata. »So dobre in slabe plati, v podjetje smo vpeti vsi, kar koli se dogaja, čutimo v službi in doma. Naša družinska naravnanost pa je, da vedno nekaj ustvarjamo, pa naj bo v proizvodnji, umetnosti, športu …« Že dedek in babica sta imela podjetniško žilico, oče je imel gradbeno mehanizacijo in se je ukvarjal z nizkimi gradnjami. Ko so leta 1994 iskali nove priložnosti, so v reviji Obrtnik videli oglas za proizvodnjo prirobnic. »Komaj smo začeli, je naš tedanji avstrijski partner šel v stečaj. Nismo razmišljali, da bi odnehali. Takrat se je za nas zgodil velik preobrat,« opiše začetke.
Takoj se odzovejo
Sreča v nesreči je bila, da so imeli dobavljeni produkti reklamacijo in so prišli v stik s kupci. Kmalu so dobili še nove kupce in mnogim postali edini dobavitelj. Sčasoma so lahko v železarnah material nabavljali neposredno, omogočili pa so jim še dobavo materiala po njihovih zahtevah, kar pomeni manj operacij, manj odpada in tudi manj stroškov. »Če zdaj pogledam nazaj,« se zamisli Mešič, »smo v težkih trenutkih vedno skušali najti kaj pozitivnega. Pride kdaj, da kakšno noč ali dve ne spiš, potem pa spet gledaš bolj optimistično.«
Edino večjo krizo so imeli, pove, v letu 2008, leto po tem, ko so zgradili nove prostore. Naročila so se naenkrat zmanjšala za več kot 30 odstotkov. »Pozitivno pa je bilo, da so nam v tistem obdobju v železarni odprli vrata, saj so bile železarne zaradi manjšega obsega naročil bolj pripravljene sodelovati z manjšimi kupci. Ravno v negotovih časih, tudi v koroni, smo se veliko naučili, pokazale so se stvari, ki jih lahko delamo bolje, pokaže se tudi trdnost podjetja in pripadnost zaposlenih. Zato je kriza dober motivator, da začneš razmišljati drugače, imaš druge prioritete, pomembno pa je, da se takoj odzivaš na situacijo in sproti iščeš rešitve. Če ne, težave in stroški le rasejo.«
Tudi zdajšnji čas prinaša nove izzive. V industriji se pri vzdrževanju sodobne tehnologije srečujejo s pomanjkanjem nadomestnih in rezervnih delov. Te elemente proizvajajo v državah zunaj Evrope, in ker so oskrbovalne poti okrnjene, je izziv, koliko rezervnih delov imeti v zalogi, da se, če do česa pride, delovni proces ne ustavi. Dobavni rok za kakšen del je lahko tudi deset mesecev ali več.
O načrtih za naprej direktor in lastnik Megrasa pove, da po uspešnih letih 2021 in 2022 zdaj glede na trenutno situacijo ter posledice epidemije in vojne v Ukrajini lahko pričakujejo stagnacijo, morda padec naročil in s tem slabše rezultate. »Vseeno pa nismo pesimistični in že letos intenzivno vlagamo v nove stroje in smo na preži za novimi priložnostmi.«