Upokojena vzgojiteljica Rozalija Totić s Hodoša se z ročnimi deli ukvarja že od otroštva, najraje se loti vezenja, šivanja in pletenja. Navdušila jo je vzgojiteljica v vrtcu. »Danes lahko otroci od doma prinesejo igrače v vrtec, v mojem otroštvu pa smo jih lahko iz vrtca nosili domov in jih v začetku tedna ponovno prinesli s sabo. Vzgojiteljica mi je večkrat dala domov punčko, ki sem ji morala splesti kapo. Kmalu sem začela še šivati in kvačkati, vse to znanje pa mi je koristilo, ko sem začela hoditi v srednjo vzgojiteljsko šolo,« pripoveduje Totićeva. Tam so namreč imeli vsa štiri leta obvezen predmet ročna dela, pri katerem so oblikovali različne materiale.
Tudi vzgojiteljski poklic, ki ga je večino časa opravljala v vrtcu na Hodošu, je od nje zahteval ročne spretnosti, saj je med drugim šivala obleke za punčke, s katerimi so se igrali vrtčevski otroci. »Tudi hčerkama sem do njunega desetega leta spletla večino oblačil. Kasneje sem pletenje nekoliko opustila, saj so doma izdelana oblačila nadomestile stvari, kupljene v trgovini. Pa tudi material za ročno delo je bil od nekdaj zelo drag,« pravi sogovornica. Ob vseh poklicnih in družinskih obveznostih ji je ostalo malo časa za ukvarjanje z ročnimi deli, zato se jih je lotila le redko.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Znanje rada deli z drugimi
»Pred približno petnajstimi leti pa smo na pobudo takratne predsednice Kulturno-umetniškega društva Örseg Hodoš ustanovili sekcijo za ročna dela, v kateri v zadnjih letih aktivno deluje deset članic, ukvarjamo pa se z vezenjem in šivanjem,« pravi Totićeva, ki je zadnjih nekaj let predsednica društva. Sama se je sekciji pridružila predvsem zato, da bi se naučila ustvarjati nove izdelke, ki bi imeli umetniško vrednost. »Na srečanjih, kjer članice društva ustvarjamo, se nam je pridružila tudi strokovnjakinja iz Madžarske, ki nas uči vezenja izvirnih madžarskih vzorcev in motivov. Mojstrice tovrstnih umetnin so namreč pred približno tridesetimi leti začele raziskovati motiviko vzorcev na Madžarskem. Vzorce so nato prerisale in obdelale ter jih v posebni knjižni izdaji predstavile kot svoje obdelane vzorce. Ti so sedaj zaščiteni, mi pa se z mojstrico obrti učimo vezenja te motivike.«
Rožika, kakor ji pravijo prijatelji in znanci, se je v vezenju v vseh teh letih že dodobra izpopolnila, dvakrat se je udeležila tudi petdnevnih taborov na Madžarskem, kjer se je učila od madžarskih mojstric vezenja. Odkar se z ročnimi deli ukvarja bolj intenzivno, je ustvarila številne izdelke in svoje znanje nadgradila, čeprav skromno doda, da se mora nekaterih stvari še naučiti. »Vsem pa seveda z veseljem svetujem in pokažem, kar znam.«
Svojih izdelkov doma ne uporablja
Vezenje sicer ni zahtevno, pravi sogovornica in doda, da se tega lahko nauči vsak, ki ima voljo. »Je pa to zares terapevtsko delo. Če si nervozen, te vezenje in šivanje umirita.« Hodošanka svojih izdelkov ne prodaja, ampak jih pokaže zgolj na različnih razstavah v okolici in tudi na Madžarskem. Je pa izvezla številne izdelke tudi za člane svoje družine in jim jih podarila ob praznikih ali rojstnih dnevih. »Ker se v društvu učimo šivanja tradicionalnih vzorcev iz vseh krajev Madžarske in tako ohranjamo ta del umetnostne zgodovine, sem želela svojim najbližjim podariti delček tega. Hčerkama in vnukinjam sem tako izvezla posteljnino, zavese, predpasnike in številne druge uporabne predmete.«
Čeprav je ustvarila veliko izdelkov, jih v domači hiši ne uporablja veliko. »Le tisto, kar sem namensko ustvarila za okrasitev doma, drugače pa ne, saj nimam več istih izdelkov. Za izdelavo vsakega namreč porabim veliko ur, če želim res ustvariti nekaj, kar ima zaradi motivov posebno vrednost,« je dodala. Večje izdelke, kot so namizni prti, izdeluje tudi vso zimo, vendar ne veze vsak dan. »En prt velikosti meter krat meter sem izdelovala skoraj sto ur. Zapisala sem si vsako minuto dela. Ta izdelek mi je najljubši, tudi zato, ker sem vanj vložila ogromno časa in truda.«
Hodošanka se v zadnjih devetih letih, odkar je v pokoju, intenzivneje ukvarja še z drugimi stvarmi. Veliko sodeluje z večgeneracijskim centrom Štorklja v Šalovcih, kjer vodi tečaje madžarščine, ali pa se udeleži drugih aktivnosti, ki jih tam izvajajo. »Sedaj grem povsod, kamor prej zaradi službe nisem šla. Poleg tega da se tudi sama naučim novih stvari in pridobim kakšne dodatne izkušnje, lahko delim svoja znanja z drugimi, kar mi je v veliko veselje.« V okviru društva, katerega predsednica je, sodeluje tudi v pevski skupini.