Kakšno je bilo življenje v Prekmurju od leta 1920 do 1924 in s čim vse se je spopadalo tukajšnje prebivalstvo, je na podlagi različnih dokumentov v arhivih po Sloveniji in tujini ter člankov Murske straže preučevala Tadeja Andrejek, kustosinja v Pomurskem muzeju Murska Sobota. Z vprašanji, povezanimi s Prekmurjem, so se še vedno ukvarjali na političnih parketih, v pokrajini so se dogajali ropi in tatvine, obmejni vpadi, uporabljal se je nežigosan denar, mnogi se niso sprijaznili z ločitvijo od Madžarske. Ker je primanjkovalo osnovnih življenjskih dobrin in stanovanj, so se ljudje iz dneva v dan borili za boljše življenje.
Srečko Lajnšič, ki je 17. avgusta slovesno prevzel civilno oblast v Prekmurju, ga je kmalu zatem zapustil, za njim je civilni komisar za Prekmurje v Murski Soboti postal Bogomil Berbuč, civilni komisar za Prekmurje v Dolnji Lendavi pa je bil Josip Kočar. V prihodnjih letih je civilne komisarje čakalo težko delo, saj so morali urediti mnoga vprašanja in probleme, pove Andrejkova. Berbuč je apeliral na oblast, naj v Prekmurju uredi davčni sistem in zagotovi osnovne življenjske potrebščine, saj je primanjkovalo moke, usnja, tobaka, olja in drugega. Vladala je tudi velika brezposelnost in zato se je zavzel, naj po občinah zberejo podatke o morebitnih sezonskih delavcih. Ti so do tedaj hodili na sezonsko delo na Madžarsko, v novi državi naj bi vlada pomagala revnim poljskim delavcem poiskati ustrezno delo v domovini ter v Slavoniji na Hrvaškem. Najpogosteje so se odpravili v Savinjsko dolino, Banat ali Bačko.
Berbuč je kmalu, že 9. maja istega leta, v svojem 38. letu umrl, pokopali so ga v Ljubljani. Nadomestil ga je Gašper Lipovšek, ki je prekmursko ljudstvo v kasnejših letih z javnimi razglasi informiral o najpomembnejših dogodkih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
4. junija 1920 je bila podpisana trianonska pogodba, ki je določila meje med Kraljevino SHS in Madžarsko. V 27. členu v drugem delu pogodbe piše, da Prekmurje pripade Kraljevini SHS, Porabje pa ostane na drugi strani meje. Madžari, ki so s to pogodbo izgubili dve tretjini svojega ozemlja, kar je še danes zanje zelo boleče, so jo ratificirali šele 15. novembra. Uradno je o tem poročal Lipovšek, ki je med drugim v razglasu zapisal: »Prebivalstvo! Z odkrito ljubeznijo te sprejema naša slavna, lepa domovina. Kakor se je razveselil oče nad najdenim zgubljenim sinom, tako Te prisrčno objame radostne volje v svoje naročje mati Slovenija. Po težkih dobah svetovne vojne, po usodepolnih dneh prevrata in po burnih dogodkih po prevratu – spominjam na vlado bele in rudeče garde, komunistov itd. – je nastopil za Prekmurce novi čas, čas miru in reda.« Madžari so v tistem času tiskali različne letake in nagovarjali ljudstvo v smislu zgodovinske krivde, ki se jim je zgodila, naznanjali, da se bodo temu uprli in podobno, pripoveduje Andrejkova.
To je bilo leto volitev v narodno skupščino in tudi Prekmurci so imeli dva kandidata, Jožefa Klekla iz Slovenske ljudske stranke in Števana Küharja iz Domače verstvene stranke. Izvolili so Klekla in tako so Prekmurci prvič dobili svojega poslanca v beograjski skupščini. Nekaj mesecev kasneje, marca 1921, je Klekl pripravil shod v Beltincih, na katerem se je zavzemal za avtonomijo Prekmurja, jugoslovanska oblast pa mu je najbolj zamerila, da je govoril, da je bilo bolje pod ogrsko oblastjo.
Razmišljajo o boljšem življenju
Prekmurci so takrat razmišljali o boljšem življenju in neznani pisec je želje prekmurskega ljudstva strnil v nekaj točk. Med drugim piše, da si želijo, da Prekmurje ostane enota v okrajnih mejah, da se čim prej uvede slovenščina kot učni jezik v šole, da se politiki ne vtikajo v vero, da se odpravijo vaške goljufije in da se čim prej zgradi most čez reko Muro.
Konec avgusta 1921 je začela delovati mednarodna razmejitvena komisija, ki je obiskovala obmejne občine ter se želela seznaniti s tem, ali bo meja prečkala poti, koliko Slovencev in koliko Madžarov živi na posameznem območju in podobno. Hkrati z delom in obiski te komisije so vzniknili številni protesti in shodi »nahujskanega« ljudstva, na katerih so se zavzemali za vrnitev k Madžarski ter med ljudmi sejali dvom, ali ostati v Jugoslaviji ali se vrniti k Madžarski. Ljudem so polagali na srce, da lahko zdaj, ko je komisija tu, vsak svobodno pove, kaj želi, kam hoče, ali želi imeti kruh ali biti lačen.
Med tistimi, ki so se zavzemali za vrnitev k Madžarski, je bil velik privrženec Madžarske Sandor Mikola, tudi matematik, fizik in politik, ki je poudarjal, da se Prekmurci ne morejo poistovetiti s Slovenci, da so Vendi, drugo ljudstvo, in da je vendski jezik nastala iz madžarščine. Po njegovem mnenju je bilo Prekmurje s priključitvijo popolnoma odrezano od sveta.
Seznam sumljivih in nevarnih oseb
Pritiski za vrnitev k Madžarski se niso umirile niti kasneje. Leta 1922 je v Prekmurju nastal seznam politično sumljivih in državi nevarnih oseb, ki ga je izdala jugoslovanska oblast in na katerem je bilo zapisanih 377 imen. Pet oseb je bilo zelo nevarnih, med njimi Sandor Mikola, poleg njega so bili na seznamu še vsi evangeličanski duhovniki, katoliški duhovnik Janoš Slepec, revolucionar Vilmoš Tkalec in drugi. Za Tkalca so zapisali, da se je med priključevanjem Prekmurja boril proti njim, da je kriv več umorov med slovensko mislečim prebivalstvom in političnih deliktov ter da je bil tudi zaprt v Dolnji Lendavi, od koder je pobegnil na Madžarsko.
Velik dan za Prekmurje je bil 23. april leta 1922, ko so odprli prvi most čez reko Muro, med Dokležovjem in Veržejem. Bil je lesen, z njim se je vzpostavila cestna povezava, 22. novembra dve leti kasneje pa se je Prekmurje s preostalo Slovenijo povezalo še z železnico, kar je bil tudi pomemben prispevek za gospodarstvo in narodno ozaveščanje.
Dokončen razmejitveni sporazum med Madžarsko in Kraljevino SHS je bil podpisan šele 8. julija 1924 v Zagrebu. Tako se je Prekmurje počasi začelo vključevati v politični, gospodarski in duhovni utrip nove države, sklene Tadeja Andrejek, ki skrbno preučuje dokumente iz arhivov in v njih najde marsikatero novo dejstvo in podatek, ki govori o naši preteklosti.