V Pomurskem muzeju Murska Sobota je o vlogi kmeta v pretekli in sedanji družbi spregovoril Miran Puconja, raziskovalec pomurske pokrajine in kmečkega prebivalstva. Poleg tega da je znanstvenik in raziskovalec, zase pravi, da je kmet in rad v neposrednem stiku z zemljo. Z zemljo slovenski narod stoji ali pade, poudari. Pri njegovem znanstvenem in tudi vsakdanjem delu je v ospredju zemlja kot tista stalnica, ki našega človeka tako močno opredeljuje, ob tem pa se posveča tudi samozavestnemu, narodnozavednemu, odgovornemu podeželskemu človeku in se sprašuje, kaj je bistvo kmečke kulture. Treba je poudariti, da ko govori o kmečkem človeku preteklosti, govori o narodnozavednih ljudeh, ki so pomembno gradili našo preteklost.
Pri svojih raziskavah in razmišljanju izhaja iz kmečkega prebivalstva na Cvenu v minulem poldrugem stoletju ter svoja spoznanja umešča v širši družbeni in zgodovinski kontekst. Ker izhaja iz tega miljeja, pozna in razume dušo tako prleškega kot tudi bližnjega prekmurskega človeka, ki ju je delila različna, a tudi povezovala podobna usoda. Razlika med njima je v tem, pravi, da je prekmurskega človeka še bolj vleklo domov, na svojo zemljo, da ima bolj izraženo prvinsko poetično čutenje do zemlje, medtem ko so Prleki bolj materialni. »Vsi pa se dotikamo zemlje, ob kateri se nam oglaša ista refleksija. Ista zemlja nas določa,« pravi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Čut do zemlje, ki se prenaša iz roda v rod
Nekoč zemlja človeku ni omogočala le ekonomske, gospodarske osnove, temveč je opredeljevala tudi družbeno vlogo, njegovo kulturo in miselnost. Samozadostnost s pridelavo hrane in neposreden odnos do zemlje sta v kmetu izoblikovala poseben, čustveno močno poudarjen čut za lastništvo zemlje. Prisotna je zavest, da so to zemljo obdelovali že njegovi predniki, zato ta zemlja, ki ga preživlja, postane del njega in je kmet toliko bolj občutljiv, ko je lastništvo zemlje ogroženo. Iz tega čuta do zemlje, poudarja Puconja, se v kmečkem človeku bolj kot pri drugih razvije patriotičen čut za lastno domovino.
Nekoč zemlja človeku ni omogočala le ekonomske, gospodarske osnove, temveč je opredeljevala tudi družbeno vlogo, njegovo kulturo in miselnost.
Kmetija, zemlja in domačija so področje kmetove samouresničitve. Prleškemu kmetu je kmetija pomenila osebno svobodo, bila je podlaga za preživljanje, a je preraščala zgolj družbenoekonomski vidik. Ker je kmet lahko samostojno razpolagal z rezultati svojega dela, mu je to dajalo tudi aristokratsko držo.
Kljub ekonomski krizi med svetovnima vojnama, je poudaril predavatelj, pri kmetih ni bilo opaziti pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin. Dobra materialna podlaga je bila prleškemu kmetu izhodišče za družbeno sodelovanje in povezovanje, kar se je udejanjalo v ustanavljanju različnih zadrug, posojilnic, kulturnih društev … Ustanavljanje društev je bilo razširjeno tudi na Cvenu, kjer sta se družabnost in odprtost kazali na različne načine. Ves čas pa je bil kmet predan tudi naravi, ki mu je narekovala ritem dela in življenja.
Kar se politike tiče, je kmet po besedah Puconje vedno najbolj zaupal tistim, ki so prihajali iz njegovih vrst, sploh če je bil tudi duhovnik človek iz kmečkih vrst in je deloval po vrednotah kmetovega konservativnega duha. »Z eno nogo stopa naprej, z drugo pa stoji na svojem izročilu.«
Kmetje postanejo lastniki
Miran Puconja meni, da se je gospodarska in socialna fiziognomija cvenskih kmetij, kakršna je bila med svetovnima vojnama, izoblikovala že v drugi polovici 19. stoletja, v dobi kapitalistične gospodarske tranzicije. Ko so po zemljiški odvezi leta 1848 kmetje postali lastniki zemlje in se je bistveno spremenila njihova gospodarska substanca. Začeli so prodajati žito, živino in vino v Gradec in na Dunaj, blagovno menjavo pa je zamenjala denarna. A neizkušeni kmetje se z denarjem niso najbolje znašli, zato se je začelo zadolževanje, kar je vodilo do zasega kmetij. Dodatno je tedanje razmere poslabšalo uzakonjenje delitve kmetij med potomce.
Z zavestjo o lastnini je v cvenskih kmetih rasla samozavest in zavest o slovenski nacionalni pripadnosti. Polarizacija narodnih in političnih sil na eni strani ter nemških in nemčurskih na drugi je z mnogimi vasmi Murskega polja razgibala tudi Cven. Ideja o narodnem prebujenju in zavzemanju za slovenstvo, ki je v bližnjem Ljutomeru živela med intelektualci in obrtniki, se je lahko naslonila ravno na narodnozavedno kmečko prebivalstvo v okoliških vaseh. To je bil tudi čas organiziranje bésed, ki jih je pripravila ljutomerska čitalnica. Kljub ekonomski krizi je bilo kmetstvo v 60. letih 19. stoletja v narodnostno tvornem pogledu pomemben element.
Ko trčita ustaljena kmečka in množična kultura
Zaradi posojil nemških oderuhov so mnoge kmetije propadle, da bi jih bolj zaščitili, so v Ljutomeru ustanovili slovensko posojilnico. V 80. in 90. letih 19. stoletja so se s prihodom konservativcev gospodarske razmere izboljšale. Prehod iz 19. v 20. stoletje pa na Cvenu ni razgibal le gospodarskega življenja, temveč tudi kulturno, in v različnih društvih, kjer je v ospredje stopal slovenski jezik, je kmečki človek začel jemati življenje v svoje roke. V tistem času je bilo zgrajenih tudi precej kmečkih hiš, ki stojijo še danes. V kmečki svet so tudi s časopisi in knjigami prihajale nove informacije in ideje, kmetje pa so se znašli pred novimi izzivi. To je bil čas, ko trčita ustaljena kmečka in množična kultura.
Od Jugoslavije so veliko pričakovali, potem pa je prišlo razočaranje in tudi trg z Avstrijo se je zaprl. Puconja spomni, da je nemška okupacija v drugi svetovni vojni, česar marsikdo ne želi slišati, pomenila ponovno vključitev cvenskih kmetov v zahodno tržno gospodarstvo, prinesla je gnojila, elektrifikacijo, tudi nove sorte. Vendar so bili kmetje, poudarja, po eni strani zadržani do nemških oblastnikov, hkrati pa tudi nevtralni do partizanskega gibanja, kar kaže na kmečko previdnost.
Na začetku 60. let 20. stoletja so v bližini Ljutomera začeli delovati industrijski obrati, dninarji in drugi, ki so prej delali pri kmetih, so se vključili v nov delovni proces ali odhajali v Nemčijo, vse bolj je primanjkovalo delavcev na kmetijah. Dejavnost kmeta se začne vse bolj spreminjati, nekoč samooskrbne in samozadostne kmetije se usmerjajo v monokulturne, kmet več ne obdeluje zemlje z močjo svojih rok, temveč vse to naredi mehanizacija. S tem izgublja tisti primarni stik in počasi se trgajo vezi s kmetijo. Tudi standard počasi rase in vse bolj se čuti vpliv mestne kulture. Hkrati s tem se spreminja tudi kmečka miselnost, oriše sodobni čas Miran Puconja.
V kmečki svet so tudi s časopisi in knjigami prihajale nove informacije in ideje, kmetje pa so se znašli pred novimi izzivi.
Predavanje o vlogi kmeta je bilo uvod v razstavo, ki jo pripravljajo v Pomurskem muzeju in bo govorila o kmečkem delu v podobi in besedi. Odprli jo bodo februarja.
