Starejši so poleg otrok in žensk ena od bolj ranljivih skupin v družbi, predvsem kadar govorimo o nasilju nad njimi. Nasilje nad starejšimi je v družbi pogostejše, kot si mislimo, saj ima nešteto različnih obrazov in ga je velikokrat težko prepoznati, o njem pa se še vedno premalo poroča, saj žrtve o tem nočejo spregovoriti.
Nasilje opredeljujemo kot kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pomeni pa izražanje moči in nadzora, zaradi česar se oseba, ki nasilje in zlorabo doživlja, počuti ogroženo in podrejeno. Kot je povedala Manuela Moršič iz Centra za socialno delo (CSD) Pomurje, enote Murska Sobota, skozi dolgoletno delo v praksi prepoznavajo, da je nasilje običajno dalj časa trajajoče in se ponavlja, prav tako se stopnjuje po intenzivnosti. Največkrat je skrito med štirimi stenami in velja za »skrbno varovano družinsko skrivnost«. Pri svojem delu se srečujejo z osebami, ki so bile žrtve tudi več kot trideset let, je dodala.
Najpogostejše je zanemarjenje
Nasilje nad starejšimi, to je osebami nad 65 let, v Sloveniji opredeljuje zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki poleg vloge in nalog pristojnih organov pri obravnavanju nasilja in ukrepov za varstvo žrtev določa tudi oblike nasilja. Ločimo fizično, psihično, spolno in ekonomsko nasilje, posebej opredeljeno je tudi zanemarjenje. Na podlagi primerov, ki so jih obravnavali centri za socialno delo, so starejši največkrat žrtev zanemarjenja ter fizičnega in psihičnega nasilja. Pri zanemarjanju gre za opuščanje dolžne skrbi, ki jo oseba zaradi svoje starosti ali bolezni potrebuje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Kruta usoda šestletnice z Vaneče, a Sara Šiplič je od rojstva prava borka
Rodila se je s srčno napako, zdravniki so ji diagnosticirali še noonanov sindrom.Tudi zanjo bodo zbirali sredstva na tradicionalni dobrodelni prireditvi v Puconcih.
»Srečujemo se s primeri, ko negovalci ali skrbniki starejšim ne zagotovijo hrane, vode, osebne higiene, zdravil. Veliko je tudi fizičnega nasilja, kamor sodijo klofutanje, lasanje, odrivanje, udarci, pa tudi omejevanje gibanja, ter psihičnega nasilja, kamor sodijo zmerjanje, poniževanje, kričanje, ustrahovanje in ignoriranje. V zadnjem času je vse več ekonomskega nasilja, ki vključuje krajo denarja, zlorabo bančnih kartic, prisilnih podpisov različnih pogodb ali oporoke, pa tudi zlorabo pooblastil,« je naštela Moršičeva.
Eden glavnih dejavnikov tveganja, da starejše osebe postanejo žrtev nasilja, je slabše psihofizično stanje, ki je posledica njihovega staranja in različnih bolezni. Velikokrat ne morejo poskrbeti sami zase in so odvisni od pomoči drugih, to pa velikokrat vodi tudi v njihovo večjo izoliranost. Med dejavnike tveganja se prišteva tudi finančna odvisnost žrtev od svojih oskrbovalcev oziroma negovalcev, ki imajo velikokrat premalo znanja o starostnih spremembah in vedenju osebe, ki jo negujejo.
Štiri faze
Dinamika nasilnega odnosa se pri starejših ne razlikuje od nasilnega odnosa pri drugih skupinah. Poteka v štirih fazah, prva je faza napetosti, sledi faza izbruha nasilja, ki vodi v fazo opravičevanja in fazo medenih tednov. »Dlje časa traja nasilni odnos, krajša so obdobja med temi fazami. Odhod iz nasilnega odnosa je dolgotrajen proces, zato je zelo pomembno, da razumemo dinamiko nasilnega odnosa in žrtve ne obsojamo. Poudariti je treba, da za nasilje nikoli ni odgovorna žrtev, ampak tisti, ki ga izvaja,« je poudarila strokovnjakinja CSD Pomurje.
»V nasilnem odnosu ostajajo zaradi čustvene, finančne in družinske povezanosti. Osebo, ki nasilje izvaja, namreč poznajo tudi v drugi luči. Kot prijetno, odgovorno osebo, zato vedno znova upajo, da se bo nasilje prekinilo in bo povzročitelj spremenil svoje vedenje.«
Najpogostejši povzročitelji nasilja, ki jih je CSD Pomurje obravnaval, so bili svojci žrtev, torej njihovi otroci, vnuki, partnerji. »Opažamo tudi, da gre največkrat za medgeneracijski prenos nasilja, ki je naučeno vedenje. Če je nekdo bil kot otrok žrtev nasilja, je nasilen tudi v odrasli dobi. Seveda pa to ni in ne sme biti nikakršno opravičilo,« poudari Moršičeva.
Zakaj ne spregovorijo?
Nasilje nad starejšimi ostaja pogosto skrito iz več razlogov. Najhujša ovira žrtev, da bi o tem spregovorili, je sram. Pogosto se bojijo tudi, da bi se nasilje povečalo, če bi o njem spregovorili, ali da bi ostali brez pomoči, ki jo nujno potrebujejo od svojih negovalcev, skrbnikov. »Pogosto se počutijo krive za to, kar se jim dogaja. Imeli smo primer, ko nam je starejša gospa spregovorila o nasilju, ki ga je nad njo vršil sin, vendar ga ni želela prijaviti pristojnim. Naša vloga je žrtvam ponuditi svetovalno pomoč pri prekinitvi nasilnega odnosa, jim dati vso podporo in informacije o postopkih pred policijo, sodiščem. V okviru te pomoči skušamo k načrtovanju pomoči žrtvi nasilja povabiti tudi njihovo socialno mrežo, ki je velikokrat ključna, da žrtev odide iz nasilnega odnosa. Če te socialne mreže nima, mu mi v okviru svojih pristojnosti skušamo to mrežo oblikovati,« je še opisala Manuela Moršič.
Ena od učinkovitih metod za preprečevanje nasilja v družini je multidisciplinarna obravnava, tako centri za socialno delo aktivno sodelujejo s policijo, domovi za starejše, tožilci in tudi nevladnimi organizacijami.
Nasilnih dogodkov v družini je v zadnjih dveh letih tudi v Sloveniji vse več, je poudaril Boris Rakuša, višji samostojni policijski inšpektor iz Policijske uprave Murska Sobota, število obravnavanih primerov nasilja v družini se je v tem obdobju povečalo za kar 40 odstotkov. »Na žalost so tudi v Pomurju vse hujše oblike nasilja nad starejšimi. Policisti v obravnavo teh primerov vstopamo kot represivni organ, torej ustavimo nasilje, žrtev zaščitimo in ukrepamo zoper povzročitelja. To pomeni, da vsak primer obravnavamo prioritetno kot kaznivo dejanje.« Dolžnost vsakega posameznika je, da nasilje, ki ga zazna, tudi prijavi. »Za nasilje ni nikakršnega opravičila in tolerance,« sta še sklenila sogovornika.