»Draga mama, neizmerno te imam rada, kar koli narediš, te bom vedno imela rada, čeprav se ne strinjam s tabo. Praviš, da nisi nikogar ubila, no, razen morda mene. Nimamo trupla, da bi ga lahko pokopali, ampak mama, to so minimalni standardi človeške izkušnje. Dejstvo je, da je položaj, v katerem smo se znašli, grozen, dejstvo je, da si s človekom, ki ti je zlomil roko in nos. Do mene pa se je vedel kot vulgaren bedak,« s temi besedami je ena od žrtev nasilja, ki je opisovala svojo izkušnjo, začela izpoved.
Besede so iz romana Adrijane Kuči z naslovom Noč, ko je preplavala reko, glavni junakinji, ki je bila žrtev nasilnega partnerja, pa je pismo napisala odrasla hči. Žensko, recimo ji Ana, je mož večkrat pretepel. Se ji potem spet opravičeval, jokal, hodil z njo na skupinske terapije in tako je ostajala z njim več let. Dokler je ni nekega dne terapevtka same poklicala na pogovor in je vprašala, zakaj vztraja v tem odnosu. Ko ji je odgovarjala in opravičevala sama sebe, se je prvič zavedela, da so vsi njeni odgovori takšni, kot jih ne bi želela slišati, če bi ji jih pripovedovala najboljša prijateljica. To je bil prvi korak k temu, da pove, kaj se ji dogaja.
Podobna, a vendarle drugačna, je zgodba druge ženske, recimo ji Patricija, ki je v zakonu najprej deset let trpela psihično nasilje, pa se tega ni zavedala, nato se je psihično nasilje sprevrglo še v fizično. Na vprašanje, kaj vse je morala pretrpeti, je dejala, da »tudi brca v carski rez mu ni bila dovolj«. Čeprav je od tega, da se je nasilneža rešila, minilo že desetletje, se ji je glas ob pripovedovanju še vedno občasno zatresel, oči pa so se ji orosile.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ko je železna cesta Prekmurje spojila s Slovenijo
Gradilo jo je 1200 delavcev, med njimi tudi ruski begunci – Otvoritvena vožnja je trajala ves dan
Zakaj ostajajo v nasilnem odnosu
Vprašanje, zakaj ostajaš v tem razmerju, je polno obsojanja, pravi Jasna Podreka, predavateljica na oddelku za sociologijo filozofske fakultete v Ljubljani, ki je diplomirala na temo nasilja nad ženskami in intimnih partnerskih umorov žensk v Sloveniji in je tudi dolgoletna prostovoljka pri društvu SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja. V društvu so izdali knjigo, kjer je zbranih 23 zgodb žensk, ki jih je partner psihično ali fizično napadal. S to knjigo so želeli opolnomočiti žrtve, da spregovorijo, hkrati pa tudi izobraziti javnost, tudi medije, da izpostavljajo zgodbe žensk, ki se jim je uspelo rešiti iz pekla. »Pozitivni primeri opolnomočijo žrtve, izpostavljanje le negativnih primerov pa včasih žrtvam oteži pozicijo, povzročiteljem pa da dodatno moč, ko si mislijo, da sistem ne deluje in lahko počnejo, kar želijo,« poudari priznana strokovnjakinja.
Institucija, ki je največ na terenu in bi morala med prvimi zaznati nasilje, je center za socialno delo. »V prvi vrsti moramo oceniti stopnjo ogroženosti in potem se tudi odločamo o vrsti ukrepov. Če je ogroženo življenje, je treba ukrepati takoj. Če storilec ni umaknjen iz okolja, žrtvam ponudimo umik na varno, ali v varno hišo ali krizni center. Pri čemer je ženska odrasla in se sama odloči, kakšno obliko pomoči bo sprejela,« pojasnjuje Sandra Babič, direktorica Centra za socialno delo Pomurje, in dodaja, da je izredno pomembno sodelovanje institucij, torej s policijo, zdravstvenimi ustanovami in nevladnimi organizacijami. »Mi žrtvam pomagamo s finančnimi sredstvi, jih pomagamo namestiti v varno hišo ali krizni center, nekatere potrebujejo tudi pravno pomoč. Žrtev nasilja skušamo obravnavati celostno in ji zagotoviti psihosocialno pomoč,« še dodaja Babičeva. Sodelovanje med pomurskimi institucijami je dobro, a možnosti za izboljšave je še veliko, dodaja.
Rešitev so prijatelji
Žrtvi, ki sicer nista z naših koncev, pa vsem institucijam nastavljata ogledalo. »Razlog, da sem živa in sem danes tu, je moj socialni krog, ne institucije. Bilo je veliko trenutkov, ko nimaš dovolj moči, si popolnoma izžet in si samo videti kot človeško bitje, ker igraš pred svetom, in te tudi institucije pustijo na cedilu,« je dejala Ana. Kot primer je navedla, da ji je socialna delavka rekla, da je zares šokirana, ker je tako pametna in razgledana gospa vsa ta leta preživela z njim. »Takrat sem se zaprla in nisem želela govoriti dalje in takšne situacije so bile tudi s policijo, na sodišču, tožilstvu,« še pove.
Patricija je dodala svoj grozljivi primer. Policijo je poklicala po tem, ko jo je mož napadel, jo na tleh brcal, tudi davil. Bilo je hudo, ampak nekako se ji je uspelo izvleči. Takrat se je prvič resnično zbala za svoje življenje in tudi prvič podala prijavo na policijo. Po zelo hudem napadu je bila deležna posebne moči, kot sama pravi, je bila v posebnem stanju, kot da bi se preklopila v neko robotsko stanje, da je lahko še leta preživela v tistem razmerju.
Ko je tiste noči poklicala policijo, se je oglasil moški glas. »O empatiji ni bilo niti sledu, bil je hladno korekten. Ker sem govorila mirno, me je dvakrat vprašal, zakaj sploh kličem, med prvimi vprašanji je bilo tudi, ali je bil storilec pijan. Takrat sem celo z zvišanim tonom rekla, ne, ni pijan, pri polni zavesti je. A ni to še hujše?« Ko so policisti v neki drugi podobni situaciji prišli po moža, ga odpeljali v lisicah in mu izrekli ukrep prepovedi približevanja, je bil že sredi iste noči spet pri njej v postelji. »Takrat niti nisem vedela, da tega ne sme. Ko se boriš za preživetje, si pretresen, v šoku, ne dojemaš vsega, kot bi moral. Ne spomnim se, da bi mi kdo od policistov povedal, da bo dobil prepoved približevanja in da to pomeni, da se mi ne sme približati,« še pripoveduje Patricija.
Izredno pomembna je, tako sta poudarili tudi žrtvi, vloga nevladnih organizacij, kot je varna hiša. Staša Sabotin, vodja Varne hiše Pomurje, pravi, da žrtev, ko pride k njim, najprej poslušajo. Ko jim opiše celotno situacijo, ji pojasnijo, kako bivanje v varni hiši poteka, opravijo uvodni razgovor in se dogovorijo za dan, ko se bo lahko vselila. »Ko je ženska nastanjena v varni hiši, najprej poskrbimo, da si odpočije, se naspi in opomore od vseh dogodkov, ki so se ji zgodili. Potem sledi psihosocialna pomoč, razni pogovori in načrti, ki ženski pomagajo predelovati nasilje in se tudi zavarovati. Velikokrat pa smo tudi samo človek, kar pomeni, da skupaj spijemo kavo in poklepetamo, da se ženska počuti sprejeta,« pravi Sabotinova.
Pomembno je, da se ponovno vzpostavi zaupanje, do drugih ljudi in tudi do institucij, da bo nekoč lahko spet samostojno živela. V varni hiši ženske lahko ostanejo do enega leta, kako dolgo ostanejo, pa je odvisno od primera do primera. Velikokrat namreč ženske v tem postopku ostanejo brez vsega in si stanovanje težko privoščijo. Na vprašanje, ali se ženske od njih vrnejo v nasilno okolje, odgovori pritrdilno. »Včasih je razlog bivanjska stiska, včasih otroci, velikokrat pa predvsem čustvena naveza med žrtvijo in povzročiteljem. Upajo, da se je partner spremenil, da bo bolje, in zaradi tega se vrnejo k njemu,« pravi Sabotinova.
Pri čemer nam pismo hčerke, ki je sicer iz romana, razkriva, kakšne razsežnosti ima nasilni odnos med partnerjema. Otrok je žrtev nasilja, že če ve, da je žrtev nasilja mama. Nasilje ni samo tisto, kar se vidi, niso samo udarci, ampak je lahko tudi psihično. Poslušanje prepirov, udarcev, kakor tudi nespoštljivih, nesramnih izjav otroke zaznamuje za vse življenje in tudi odločilno vpliva na to, kakšne odnose, predvsem partnerske, bodo vzpostavljali kot odrasle osebe, še pravijo strokovnjakinje.
Vrh ledene gore
Ženske, ki pridejo v varno hišo in krizne centre, so vrh ledene gore. Žensk, ki nasilja ne prijavijo, je veliko več. Da se o vzrokih za to morajo iskreno vprašati tudi vse institucije, prizna direktorica Centra za socialno delo Pomurje Sandra Babič. Kot je dejala, so lahko razlogi, da žrtve ne spregovorijo, tudi dolgotrajnost sodnih postopkov in nezaupanje v institucije. Tudi žrtev nasilja je na strokovnem posvetu dejala, da ko je spregovorila o nasilju in ga prijavila, je bilo majhno trpljenje. Ko pa se je začel postopek, se je resnično trpljenje šele začelo. Vrsto let namreč morajo različnim ljudem vedno znova razlagati, kaj se jim je dogajalo, pri čemer se le stežka znebijo občutka, da niso naredile nič narobe.
Zgovoren je tudi podatek, da Varna hiša Pomurje, ki obstaja že več kot dvajset let, nikoli ni bila prazna. »To kaže, da je nasilje prisotno, večinoma smo tudi polno zasedeni.« Sprejmejo lahko pet žensk in do deset otrok, kar pomeni, da imajo petnajst ležišč. Ene ostanejo celo leto, druge odhajajo prej, zato težko ocenijo, koliko žensk se k njim zateče v enem letu.
Po podatkih policije število kaznivih dejanj, povezanih z nasiljem nad ženskami, narašča. V letih od 2019 do letos je umrlo 31 žensk, ker jim je življenje vzel moški, s katerim so bile v zvezi. Dve ženski sta bili iz Pomurja, ena je življenje izgubila septembra pred dvema letoma. Mitja Orešek je bil pravnomočno obsojen na 22,5 leta zapora zaradi umora dvanajst let mlajše partnerice. Zločin se je zgodil 10. septembra 2022, v shrambi stanovanjske hiše v Peskovcih. Orešek je partnerico najprej zgrabil za vrat in jo več kot minuto davil z rokami in trakom, podobnim zadrgi. Ko je izgubila zavest, pa jo je z ostrim predmetom zabodel v prsi in ji povzročil globoke rane, kar je bilo zanjo usodno.
Vedno bila v podrejenem položaju
Zakaj je nasilje družbeno še vedno tako sprejemljivo, zakaj ga ne obsodimo bolj, zakaj je še vedno sram žrtve in ne nasilnežev, so vprašanja, ki tarejo tudi strokovnjake. »Teh prepričanj patriarhalne družbe še vedno nismo povsem izkoreninili. Ženska je vedno bila v podrejenem položaju, pa velikokrat je še danes,« pravi Sabotinova. »Ženska prevzame odgovornost za vse. Biti mora mati, strokovnjakinja na svojem področju, tista, ki poskrbi za vse. In od nje se pričakuje, da je popolna v vsem. Kljub vsem premikom, ki smo jih kot družba dosegli v smislu emancipacije žensk, nekje globoko v nas še vedno obstaja neko prepričanje, kakšna je vloga ženske. Ne glede na to, da smo uspešne na svojih področjih, tudi ženske velikokrat razmišljamo na ta način, da je naša glavna vloga biti mama in žena. Zato je tako težko priznati, da se ti je zgodilo nekaj, kar družbeno ni sprejemljivo, ti pa kot oseba dovoliš, da se ti je to zgodilo,« pravi Babičeva, pri čemer poudarja, da je to razmišljanje napačno in da nobena žrtev nasilja ni odgovorna za to, kar se ji dogaja. Vedno je odgovoren tisti, ki nasilje povzroča.
Ne obsojajmo
Če vidimo, da nekdo trpi ali se nam ta oseba celo zaupa, je najpomembneje, da ne obsojamo. Skupaj z njo iščimo odgovore, tudi po spletu, in jo skušajmo s pogovorom privesti do tega, da zbere pogum in spregovori o tem, kar se dogaja za štirimi stenami. Ženskam, ki trenutno doživljajo nasilje intimnega partnerja, pa sogovornice sporočajo, naj se ne bojijo in da bodo slišane. In še, da če o nasilju ne bodo spregovorile, pomoči, ki jo potrebujejo, ne bodo mogle dobiti. Ker se zavedajo, kako težko je tujcu razlagati o najglobljih stiskah, ki jih doživljaš znotraj intimnega kroga, ki bi moral biti najbolj varen, sporočajo še, naj se žrtve zaupajo komu v svojem socialnem krogu. Ko so dovolj odločene, naj si pripravijo varnostni načrt zase, kar pomeni, da si pripravijo oblačila, zdravila, dokumente in jih skrijejo na mestu, kjer jih nasilen partner ne bo našel. Da ko bo nuja, da lahko tisto vzamejo in gredo.
Najprej pa morajo ženske same prepoznati in si priznati, da so žrtve nasilja. Že to je lahko prvi korak iz pekla, ki si ga nihče ne zasluži in zanj ni kriv. Pot iz njega pa vsekakor obstaja, za vse.
Varna hiša Pomurja
Na telefonski številki 031 442 200 so dosegljivi od ponedeljka do petka med 7. in 20. uro, prav tako se je nanje možno obrniti prek elektronske pošte na naslov vh.pomurja@gmail.com