Strokovnjaki smo, ko gre za reševanje težav in težavic drugih, takrat smo izjemno pametni in polni nasvetov. Skratka obvladamo, ko govorimo o drugih. Ko je treba pomesti pred svojim pragom, pač malo manj. Pri tem razmišljanju naključno zagledam v kopici knjig zbirko pesmi Ferija Lainščka, ki nosi pomenljiv naslov Ne. Zbirka je sicer namenjena mladim, a prav nič ne bo narobe, ko bi kakšno pesem, recimo tisto, ki nosi naslov Počivam, prebrali tudi odrasli. Predvsem tisti, ki nas niso naučili vsaj od časa do časa reči »ne«. Tudi sam spadam med tiste, ki bolj s težavo rečejo ne. Ne glede na okoliščine, ki le pogojno dovoljujejo delo in sodelovanje.
Osel gre enkrat na led, kaj pa mi?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Najboljše in najodmevnejše v letu 2024 na področju filma in glasbe. Kdo vse nas je zapustil?
Na filmskem področju ni bilo veliko posebnega, zato pa je bilo bogatejše glasbeno.
V nekaterih primerih mi je uspelo izstopiti iz histerije črnih petkov, bolj ali manj prisiljenih praznovanj in pričakovanj z vsemi bleščicami vred. Pač ni moj svet in ni bilo težav z besedo ne. Pogled okoli sebe mi medtem da jasno vedeti, da smo generacije, ki smo vzgojene tako, da odklanjanje ni bila resna možnost, kar se nam pozna še danes. Veliko časa je od takrat, ko me je v nekem hektičnem trenutku sodelavka vprašala, ali mislim, da bom rešil svet ali da se bo ta podrl, če se za trenutek ustavim in pomislim nase. Osel gre enkrat na led, ljudje pa očitno ne dojamemo, da ni vredno iti na led večkrat. Prav ta občutek me daje pred vsakim koncem leta.
Ne mislim na praznovanja, rokovanja, lepe misli in želje, tega prav gotovo ne gre opustiti. Prej nasprotno, spodbujati. Zaključki ali vsaj zabave bi morale biti vse leto, saj je to tisto, kar nas očitno povezuje. Prav tako ne gre pozabiti na dobrodelne prireditve, ki bi prav tako morale biti razporejene čez vse leto.
Tistim, ki pomoč potrebujejo, jo je treba ponuditi kadar koli, ne le ob praznikih. Mislim na tiste trenutke, ko je treba ihtavo postoriti še to in ono, pa opraviti tudi tisto, kar lahko počaka na prihodnje dni. Konec leta namreč ne pomeni konca sveta, kot se ga bojimo.
Počitek ni luksuz, ampak nuja
Tudi ko to pišem, imam pred sabo kar lepo število strani knjig, ki jih moram nujno prebrati, in seznam vsega, kar je treba prav tako nujno urediti še v iztekajočem se letu. Povsem jasno mi je, da ne bo nič narobe, če seznam ne bo odkljukan in bo kakšna stran ostala neprebrana. Živo se tudi spomnim besed, da se zemeljska os prav gotovo ne bo premaknila, če ne bo vse urejeno, kot sem si zamislil. Ker se še nikoli ni. Vse knjige in zapisi, kako se je treba sprostiti in opustiti, z meni ljubo pesniško zbirko Ne na čelu, me še niso prepričali. Vsaj ne vedno, ko bi bilo treba reči ne.
Tako da, kot opisano v začetku, tudi avtor teh besed lahko reši vse vaše težave s preobremenjenostjo zelo hitro in preprosto. Da kak pameten nasvet, a sam se še vedno uči, v dobri veri, da mu bo uspelo (večkrat) reči »ne, nimam zdaj časa. Cel dan že počivam. Se mi nič ne ljubi in tega ne skrivam!« Ker je tudi to potrebno.
Žal smo postali družba, kjer je počitek nekaj nezaslišanega, že govoriti o tem ali priznati, da je potreben, ni sprejemljivo. Naučili so nas, da smo aktivni in »fit« vedno in povsod, da o urejenosti in nasmehih sploh ne govorim.
Utrujenosti in malo manj dobrega počutja ni. Čudodelni izdelki za pomlajevanje in prehranski dodatki bodo poskrbeli za to, da niti slučajno ne bomo kazali svoje resnične biti. Razumem, tudi sam spadam ali sem vsaj do nedavnega v veliki meri sledil tem trendom. Torej iz izkušenj, nič manj ne bomo decembrsko razpoloženi, če tu in tam počivamo ali se preprosto prepustimo času in mislim, ki gredo mimo. Nihče namreč ne zmore biti vesel in zabaven na ukaz, pa tudi nikakršne potrebe po tem ni.