Indeks cen hrane, ki meri mednarodne cene glavnih surovin za hrano, že od lani vztrajno raste in je februarja letos dosegel rekordno raven. Enormno so se podražila mineralna gnojila, ki jih Slovenija na veliko, v več kot 40-odstotnem deležu, uvaža iz Rusije. Po ocenah predsednika soboške območne enote Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije Danila Meolica so se cene mineralnih gnojil od lani do začetka vojne v Ukrajini povišale za trikrat, od izbruha spopadov pa še za dvakrat. »Zdaj je težava še, da niso dobavljiva, saj jih noben trgovec ne upa naročiti. Tega cena pšenice ne prenese in bo najverjetneje na borzi dosegla 500 evrov po toni,« opozarja prašičerejec iz Bakovec. Še bolj bodo razmere alarmantne, če pride do ustavitve izvoza mineralnih gnojil. Rusija in Ukrajina sta med najpomembnejšimi proizvajalci kmetijskih surovin na svetu. Lani sta se ali ena ali druga, ali celo obe, uvrstili med tri največje svetovne izvoznike pšenice, koruze, oljne ogrščice, sončničnih semen in sončničnega olja. Rusija je hkrati največji svetovni izvoznik dušičnih gnojil in drugi največji dobavitelj kalijevih in fosforjevih gnojil, ugotavlja Organizacija za hrano in kmetijstvo pri Združenih narodih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
V torek so se v prostorih kmetijske zadruge v Ljutomeru sestali deležniki v žitni verigi, sestanka se je udeležil tudi kmetijski minister Jože Podgoršek. Ta se močno zavzema, da letos slovenska pšenica ostane doma in je kmetje ne prodajo v tujino. Lani je namreč Slovenija tako uvozila kot izvozila 90 tisoč ton pšenice. Žit iz Ukrajine in Ruske federacije sicer ne uvažamo, uvažamo pa pšenico iz Madžarske, ki je že nakazala, da se požvižga na prosti trg v Evropski uniji, in začasno omejila izvoz.
Tovrstni ukrepi še niso na mizi evropskih odločevalcev, če pa bi jih bilo treba sprejeti, bi jih, kot je dejal kmetijski minister, sprejemali s tresočo roko, saj bi tako pustili del sveta povsem lačnega. Države EU namreč letno v povprečju pridelajo 282 milijonov ton žita, od tega 123 milijonov ton navadne pšenice in 68 milijonov ton koruze v zrnju, kažejo podatki Eurostata. Stopnja samooskrbe z žiti je na ravni EU skupaj 112-odstotna, s pšenico 136- in s koruzo 85-odstotna.
Ravnali bodo tržno
Kmetje so prepričani, da je zdaj, ko je prehranska varnost zaradi krize tako aktualna, pravi čas za dogovor o pravičnih razmerjih v žitni verigi. Kot pridelovalci pšenice in prvi člen v verigi so namreč najmanjši igralec pri oblikovanju cene, dejansko jim jo določi mlinarska industrija. Mimogrede: zaradi domnevnega kartelnega dogovarjanja o odkupni ceni pšenice je proti največjim slovenskim mlinarjem, tudi Mlinopeku in Panviti, pred dnevi postopek uvedla Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence. Morebitnega postopka varuha konkurence se bojijo tudi v žitni komisiji, zato je tudi eden izmed predlogov, da se ta preoblikuje v evropsko priznano medpanožno organizacijo, kjer so dovoljeni in možni dogovori o modelih odkupnih cen.
»Mi bi si morali izračunati, da je strošek izdelave en, strošek predelave drug in strošek trgovske police tretji, da bi bila v končni obliki ta razmerja spoštljiva,« pravi Franc Küčan, predsednik žitne komisije in podpredsednik Sindikata kmetov Slovenije, ki poudarja, da bodo kmetje v vsakem primeru ravnali tržno in si ne bodo belili glave s tem, koliko pšenice bo ostalo v Sloveniji. Po njegovem opažanju se je ob trenutni krizi politika sicer začela trezniti in so se na ministrstvu začeli ukvarjati z modelom, ki bi omogočil pravično priznanje stroškov vseh deležnikov v verigi.
Tako Podgoršek kot Küčan sta prepričana, da bo v Sloveniji pšenice do žetve dovolj, tudi skladišča trgovskih verig so polna kot še nikoli, zato panično nakupovanje nikakor ni potrebno, saj še prispeva k špekulativnemu zviševanju cen. Lani se je slovenska krušna pšenica prodajala povprečno za 185 evrov za tono, danes je cena na borzah več kot 350 evrov, cene žita pa bodo gotovo še naprej zelo nihale ob nadaljevanju vojne v Ukrajini.
Küčanova žitna komisija je po torkovem sestanku ponovno predlagala, da bi se kot krušna pšenica uporabljala tudi tako imenovana manjvredna pšenica in bi pšenico razdelili v tri kategorije: tisto z manj kot 9,5 odstotka beljakovin, do 13,5 odstotka in pšenico z več kot 13,5 odstotka beljakovin. Lani so namreč po njegovi oceni približno 20 tisoč ton pšenice z manjšo vsebnostjo beljakovin predelali v živinsko krmo. Kmečki sindikalist verjame, da lahko letos v Sloveniji kljub krizi z umetnimi gnojili in suši pričakujemo 150.000 ton pšenice, a je treba vso nadzorovati, pravilno razvrstiti in pravilno uporabiti v predelavi.
"Stojimo na vodi in trpimo za sušo"
Kakšna bo letina, je veliko odvisno tudi od vremenskih razmer, ki trenutno slovenskim kmetom nikakor niso naklonjene. Franc Štih, eden največjih pomurskih pridelovalcev pšenice, je dejal, da bijejo vojno z naravo, čeprav »stojimo na vodi«, saj imamo v bližini reko Muro, a tega ne znamo izkoristiti. Kot je dejal, ni problem le pomanjkanje padavin, ampak tudi preveč vetrovno vreme, ki bistveno bolj izsušuje zemljo kot sonce. Po besedah Danila Meolica mineva že več kot mesec dni od zadnjega dežja, kar že zmanjšuje žitne pridelke, če pa dežja še v naslednjih dveh tednih ne bo, bodo razmere izredno problematične.
»Lahko pride do 30-odstotnega izpada, ker je pšenica zastala in se ni začela razraščati. Nobeno dognojevanje ni dalo učinka,« ne glede na prvotni optimizem pravi Franc Küčan, ki opozarja tudi na morebitno katastrofo, če že junija pride do vročinskega vala, saj bodo tako prikrajšani za eno vegetacijsko obdobje. Pogostost kmetijske suše se v Sloveniji v zadnjih desetletjih povečuje, saj smo v zadnjih dvajsetih letih doživeli kar šest suš, ki so Slovenijo prizadele v razsežnosti naravne nesreče. Projekcije Agencije RS za okolje pa kažejo, da se bo ta trend nadaljeval tudi v prihodnosti.