Želeli so, da postane župan
Mirko Brumen je znani Prlek, ki si ga »lastijo« tudi Štajerci, saj je svoja najbolj dejavna leta preživel v Svečini in Mariboru, zdaj, ko je upokojen, pa živi na Kamenščaku. Bil je dolgoletni ravnatelj vinogradniško-sadjarske šole v Svečini. Rojen leta 1926 na Krapju – imel je tudi sestro Miro – v gospodarsko močni kmečki družini, se je Mirko odpravil v srednjo kmetijsko šolo v Križevcih na Hrvaškem. »Šel sem na Hrvaško, ker tovrstne šole v Sloveniji ni bilo. V enem razredu nas ni bilo dosti, mogoče šest, bili pa smo mešani – Hrvati, Srbi, Bosanci … Slovenci smo dobili štipendije, zato smo morali iti po opravljeni šoli delat. Meni so ponudili na izbiro Rakičan in Svečino.« Izbral je Svečino. »Do takrat nisem za Svečino niti slišal, kaj šele videl. A do Rakičana sem imel neki odnos, ki ni bil dober; tu je bil namreč malo večji poudarek na živinorejski smeri, jaz pa sem bil v Križevcih na splošni smeri. Se je pa moj oče ukvarjal s trsničarstvom in drevesničarstvom in zato mi je bila Svečina bližje.« Franc Brumen, njegov oče, se je sicer šolal v kmetijski šoli v Grottenhofu pri Gradcu, a je moral šolanje zaradi odhoda na soško fronto prekiniti. Po prvi svetovni vojni je šolanje dokončal v Mariboru in – med drugimi – oskrboval tudi vinograd generala Rajha v Slamnjaku.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Od Mure do Grčije: V soboški knjižnici razstava fotografij divjih živali v naravnem okolju
Na ogled do 25. septembra
Mirko pa je srednjo šolo končal leta 1948 in tistega leta začel delati na takratni Nižji kmetijski šoli Svečina. Tam je ostal vse do upokojitve. »Najprej sem bil praktikant, nato asistent, tehnični vodja … Leta 1952 sem postal ravnatelj, upokojil pa sem se leta 1982.« Šola je imela med njegovim ravnateljevanjem kar 350 hektarjev obdelovalnih površin, v dijaškem domu pa je bilo tudi po 100 dijakov. In v obdobju, ko je bil ravnatelj Brumen, je šolanje opravilo več kot tisoč dijakov.
Krivice ni mogoče »poravnati«
Vmes Mirku beseda uide k 'hudim časom', ko so po 2. svetovni vojni umetno ustanovili delovne zadruge, pri tem pa so mnogim kmetom – tudi Brumnovim – z nacionalizacijo odvzeli kmetijo. »Pri nas, pa tudi drugod, so ljudi česa obdolžili – mojega očeta recimo požiga neke kmetije –, jih poslali v zapore in jim seveda, kar je bil njihov namen, vzeli zemljo. Leta 1950 so tako očeta za pol leta zaprli, bil je v zaporu v Ljutomeru in Mariboru. Ali so grdo ravnali z njim? »Seveda, takrat ni nihče lepo delal z zaporniki.«
Še danes se Mirko spomni, da je sredi leta 1950 med glavnim odmorom k njemu stopil sodelavec in mu pokazal članek iz Večera. »V prispevku z naslovom Požig v Krapju je pisalo, da so Franc in Alojz Brumen – torej moj oče in moj stric – ter Ludvik Kardinar naročili požig domačije zadružnika in kandidata za predsednika zadruge Cimermana. Vsi trije so bili aretirani in zaprti, ker naj bi za to dejanje nagovorili mladoletnika, sovaščana. Ta je policiji dejanje priznal, povedal pa je tudi, da so mu prej omenjeni to naročili.«
In kdo je stal za tem? »Tedanji aktivisti v Ljutomeru. Zaradi slabega gospodarjenja zadruge so pritiskali na vaščane, jih želeli ustrahovati, da bi ohranili zadrugo; njeni rezultati so bili namreč slabi. Z lažno obtožbo so opravičevali nacionalizacijo,« odgovori Mirko.
Sogovornik pravi, da je bila edina sreča v tej nesreči to, da je bil on takrat že toliko znan, da so izključili take obtožbe: »In je bil nato brez sodbe izpuščen. Je pa bil zelo prizadet, ni dobro prenašal krivice, pomagati pa si ni mogel.« Kako so to krivico nato popravili, je to sploh mogoče, me je zanimalo, a je bil Mirko jasen: »Nikakor. Do zdaj to ni bilo omenjano – razen, kolikor sem jaz govoril o tem. Uradno pa so želeli to pokriti tako, da so me povabili, da bom ljutomerski župan. A nisem sprejel. To, kar se je zgodilo očetu, sem preveč zameril. Pa konec koncev mi v Mariboru ni nič manjkalo.« Leta 1957 je Mirkov oče umrl, mama in sestra pa sta ostali na kmetiji. Ker ženski nista več zmogli, sta zemljo prodali. »Po mamini smrti sem – tako je želela tudi ona – prevzel njeno posest na Zgornjem Kamenščaku, tu sem si zgradil hišo,« še pove Mirko Brumen. Tisto, ki jo je v Mariboru zgradil skupaj z ženo za njuno družino, pa je prepustil enemu od treh sinov.
V Prlekiji skorajda ni družine, iz katere ne bi bil kdo zaprt
Srečko Pavličič, višji knjižničar Splošne knjižnice Ljutomer: »Komunistična oblast je razmeroma hitro po vojni vzpostavila svoj pravni red; imeli smo ga že nekaj tednov po koncu vojne. A da bi bili predvsem na Štajerskem, ki je bila kot del tretjega rajha bolj nemško usmerjena, bolj poslušni in bi lažje sodelovali, so bili tudi najmanjši prekrški vredni zapora. V gostilni si nič hudega sluteč kaj rekel in si se že znašel v zaporu. Naredili so priložnostne zapore, kjer je bilo to le možno. V Ljutomeru je bil tako zapor v mestni hiši in v Prlekiji skorajda ni družine, iz katere ne bi bil kdo zaprt.
Sploh so bili na udaru takratne komunistične oblasti tisti, ki so imeli v lasti nepremičnine. In vsak, ki je imel malo več zemlje, kot je bilo potrebne za strogo preživetje, je bil sumljiv; poslušali so ga s tenkim ušesom in ga takoj poslali v 'čuzo'.« Tako je bilo v Ljutomeru v nekem trenutku zaprtih sedemsto ljudi, pripoveduje Pavličič. »To je število, ki ti vzame sapo. Tako vzdušje je trajalo kar nekaj let in je služilo kot zastraševanje. A ljudje so morali potem vse skupaj – pozabiti.«
