Rajkina družina je imela dobro življenje – s plačo čistilke in moža, zaposlenega v gradbeništvu, so celo nekaj malega prihranili. Po Marijevi operaciji in po tem, ko je slovenski zdravstveni sistem nad njim dvignil roke, češ da so vse možnosti zdravljenja izčrpane, se jim je življenje sesulo. Prodali so avto, hišo v Bosni (za izredno nizko ceno), najeli posojilo in so povišali limit na kartici. Mož je pustil službo in se zaposlil kot sinov asistent, za nasvet, kako naj še pomagajo Mariju, se je predvsem Rajka obračala na vse strani. Ni se želela kar tako vdati v napovedano usodo svojega starejšega sina.
Tako jih je specialist mag. Grabljevec iz Soče usmeril na rehabilitacijo v Zagreb. »V Zagrebu je res napredoval! Že prej bi morali sem, ne pa da smo bili deset mesecev v Soči, saj vidim, da prihajajo na to rehabilitacijo ljudje že pet mesecev po poškodbi – in bojim se, da smo veliko že zamudili.«
Samo da je živ! Poliklinika Glavič pa je zasebna, specializirana za rehabilitacijo po možganskih poškodbah. Izvajajo tudi robotsko rehabilitacijo, pri kateri pomagajo z najsodobnejšimi napravami. In to seveda stane. Ogromno. V času našega pogovora je bil Marijo na terapijah v Zagrebu le zato, ker so mu en teden podarili.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
»Nikoli nisem potrebovala socialne pomoči, nikoli! Zdaj pa ... Ampak najpomembneje je, da Marijo napreduje,« pripoveduje Rajka, ki ne skriva samoobtoževanja. »Ko so se pri sinu pojavile težave z ravnotežjem in je zdravnik omenil operacijo, ki sicer še ni bila nujna, a bi jo bilo enkrat treba opraviti, sem Marija jaz opogumila, naj to reši čim prej. Razložili so, da operacija ni nič posebnega ali celo nevarnega. V enem tednu si rešen, tako rekoč 'popravljen'. Pričakovala sem, da mu bodo zdravniki pomagali, ne pa da dobim nazaj takega ... Ampak hvala bogu, da je ostal živ!«
Do operacije je Marijo delal v geodetskem podjetju, mama ga opiše kot pridnega in zanesljivega fanta. Po operaciji sta se s sinom pogovarjala po videopovezavi, saj so bili takrat obiski omejeni zaradi epidemije koronavirusa. »Dva dni se je z mano v redu pogovarjal, potem pa me je čez nekaj dni klical ob treh zjutraj in tožil nad hudimi bolečinami – kot da mu vrtajo v glavo. Prosim, pridi pome, mama! Takoj sem klicala na oddelek, seveda se mi sredi noči nihče ni javil, in ko sem naslednji dan priklicala eno izmed medicinskih sester, mi je potrdila, da mu dajejo protibolečinske tablete in da mu jih več tisti trenutek ne sme dati. Ampak videla sem, da je nekaj narobe, saj je postal nezainteresiran za pogovor. Zato sem klicala specialista, a ni bil dosegljiv. Dan pozneje mi je nevrokirurg dr. Roman Bošnjak povedal, da so Marija poslali na CT glave, saj je samo momljal, in ga prestavili na intenzivni oddelek.«
Kaj je šlo narobe? Moledovala je, naj ji puste videti sina, a kljub negativnemu testu na koronavirus ji ga niso pustili obiskati kar tri tedne. Ko je naposled le dobila dovolilnico, je k njemu šla Rajkina sestra. »Jaz sem bila povsem izžeta od nenehnega joka, skrbi, padla sem v depresijo. Med obiskom me kliče sestra, vsa vznemirjena, kako v slabem stanju je Marijo. Bila je priča njegovemu dušenju s slino in posredovanju reanimacijske ekipe. Hvala bogu, da je ostal živ!«
Tisti prvi, rutinski operaciji so tako sledile še štiri, saj se mu je stanje slabšalo. »Po pol leta sem na obisku pri Mariju slišala, ko je fizioterapevtki zletelo iz ust, da bi bilo po prvi operaciji z njim vse v redu, če le ne bi padel iz postelje. In Marijo ni več mogel nič – ne hoditi niti samostojno sedeti. Padec je predstojnik oddelka, Roman Bošnjak, zanikal. A Marijo se spomni, da se je znašel na tleh in kako so ga pobirali. Ne spomni pa se padca.«
Po 20 mesecih v bolnišnici in rehabilitaciji v Soči so jim sporočili, da mu v okviru slovenskega zdravstvenega sistema ne morejo več pomagati. Prepustili so ga domačim. »Kako, lepo prosim? Ni več upanja, da bo kdaj stopil na noge? Vse bomo naredili, da bo sin enkrat spet stal na svojih nogah!« si mama Rajka ni dovolila obupati.
Bi terapijo za jezik? 5.000 evrov! Po videopovezavi smo govorili tudi z Marijem, bil je dobre volje, kot je vedno med terapijami na zagrebški kliniki. Da zdaj govori razumljivo, so pripomogle logopedske obravnave in tudi posebna mehanska stimulacija jezika, ki pa je družino stala dodatnih 5.000 evrov – ura take terapije je sto evrov. Rajka pravi, da če bi poslušala samo logopede pri nas, Marijo še zdaj ne bi govoril.
»Sprijaznil sem se svojo situacijo, a sem vedno bolje. Počasi napredujem. Po dvajsetih mesecih bolnišnice in petih operacijah sem vesel, da sem sploh prišel iz bolnišnice. Saj si lahko predstavljate, kako je biti nenehno v sobi ... Ampak bo, ne predam se! Doktor Bošnjak mi je rekel, da je čudno, saj je od mene pričakoval, da bom rastlina. Na vsakem jutranjem pregledu mi je to dejal. In da v vsej svoji praksi še ni naletel na takega bolnika. Možgani mi delujejo, za telo pa potrebujem čas – to mi je tudi Bošnjak iz dneva v dan govoril: ti potrebuješ čas. Kdaj bo prišel ta moj čas, sem ga spraševal. Prej nisem mogel govoriti niti jesti, zdaj celo že zaužijem nekaj spasirane hrane skozi usta (sicer se hrani po stomi, op. a.). Imam tudi apneje, kar pomeni, da ponoči neham dihati, podporo oziroma ritem za dihanje mi daje aparat,« pripoveduje Marijo, ki diha s pomočjo kanile, cevke, napeljane skozi sapnik.
Doma obup, na kliniki upanje. Veliko vsega sem doživel, dodaja. »Osebje me je predoziralo s pomirjevali, zgodilo se je tudi, da so se malo izživljali nad mano s tuširanjem z mrzlo vodo – tako so se mi verjetno maščevali, ker se je mama energično zavzemala zame. Jaz nisem mogel nič, ker takrat nisem mogel niti govoriti. Ampak doživel sem tudi marsikaj pozitivnega, saj so v našem zdravstvu tudi srčni ljudje, ki svoje delo opravljajo z veseljem, in brez njihove podpore ne bi zmogel.«
Edina njegova želja je, da bi spet imel normalno življenje. »Sprijaznil sem se, da to ne bo čisto normalno življenje, ampak da bi shodil – to je moja velika želja. No, na noge že stopim, a nimam ravnotežja, zanaša me levo in desno, se pa z veliko dela in truda pri fizioterapijah da. Dobro je, da nisem doma med štirimi stenami, kjer bi se samo smilil samemu sebi, tukaj, na kliniki, vidim mnogo soborcev, s katerimi se borimo skupaj. Dobro je, ker vidim, da v tem nisem sam.«
Pa še malo črne magije. Rajka ob tem pove, da je sprva poskušala kaj doseči s prijazno besedo, a je videla, da ni učinka. »Tako sem večkrat čisto znorela. Danes, s to močjo, ki sem jo pridobila skozi ves ta pekel, me ne bi mogli več tri tedne držati stran od sina. Dr. Bošnjaku zamerim tudi neiskreno komunikacijo, ko mi je sprva tajil sinovo pravo stanje, spreminjal izjave, omenjal celo črno magijo, češ da se vrtimo v krogu, da se stanje sina ne izboljšuje, pa da gre gor pa spet dol ... Marsikaj sem videla, tudi to, da so Marija v desetih mesecih samo dvakrat stuširali. Saj vem, označili so me za žleht babo – ker sem se zavzemala za svojega otroka. Ampak rada bi, da je dobro poskrbljeno za vse, ne samo za mojega sina! Izvedela sem, da je specialist iz mariborskega UKC bolnika s podobnimi težavami napotil na Dunaj. Tudi za kakršnekoli informacije in strokovno pomoč bom hvaležna. Da bi se le kdo zavzel zanj, ne pa da slišimo samo, 'se vidimo čez tri mesece ali eno leto'.«
Pri kolikor toliko zdravi pameti jo ohranjata služba čistilke v vrtcu, kjer je osebje prijazno z njo, in vera. Jok je njej stalni spremljevalec, prav tako molitev in nenehno zbujanje ponoči. Pa upanje, to ne usahne.
Oderuški zdravstveni sistem
Ker je bil dostop do javnih zdravstvenih storitev med epidemijo zelo okrnjen, je potrebne preiskave pred operacijo Marijo opravil pri zasebnikih: pulmološki pregled, nevrološko mnenje, slikanje glave ... skupaj 3000 evrov.
Pravnica svetuje, naj tožijo
Po nasvet se je obrnila tudi na odvetnika, ampak za pravdanje za pravico, za priznanje strokovne napake, kar bi Mariju zagotovilo denar za terapije, nimajo sredstev. Je v vrsti za pravno pomoč pro bono. »Ne želim maščevanja, samo denar za Marijeve nadaljnje fizioterapije – da bo shodil, da ga spravim na noge vsaj ob podpori hojce ali bergel.«
Pomagajmo Mariju ponovno stopiti na noge
Mariju lahko z nakazilom za fizioterapije pomagate tudi vi – z donacijo na HUMANITARNI RAČUN:
Rdeči križ Slovenije – Območno združenje Ljubljana,
Tržaška cesta 132, SI-1000 Ljubljana
DELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
SWIFT ali BIC: HDELSI22
SKLIC ALI REFERENCA: SI00/12-10-2023
OPOZORILO!
Prosimo, da pri nakazilu donacij v humanitarne namene obvezno navedete sklic: SI00/12-10-2023.
Srčna hvala za vsak dar!