Na murskosoboškem telefonu TOM za otroke in mladostnike v tem obdobju zaznavajo manj klicev otrok kot običajno, so pa tisti, ki jih prejmejo, zahtevnejši, bolj kompleksni, pove Cvetka Temlin, vodja svetovalne ekipe pri TOM. »Tudi zdaj najpogosteje kličejo zaradi težav v medsebojnih odnosih, odnosih s starši, sorojenci ali prijatelji, številni klici se nanašajo na telesni razvoj, vprašanja, povezana z ljubeznijo, nezaželeno nosečnostjo in kontracepcijo, ter na neurejene družinske razmere z veliko nerazumevanja in nasilja, kličejo pa tudi zaradi težav z odvisnostmi.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Umrla je novinarka Manca Košir
V 77. letu starosti je umrla novinarka in publicistka Manca Košir, so za STA potrdili v krogu njene družine. Bila je izredna profesorica na ljubljanski fakulteti za družbene vede in avtorica številnih poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov ter številnih knjig.
»Posebno me skrbi vse večja odvisnost otrok od ekranov, ki se zaradi ukrepov, ki jih moramo spoštovati, le še stopnjuje in je pri marsikom že skrb vzbujajoča. Čeprav je telefon TOM namenjen otrokom in mladostnikom, nas zaradi tovrstnih težav pri otrocih vse pogosteje kličejo starši. S tem ko so otroci več pred računalniki, se manj gibljejo, hkrati se povečujejo težave z debelostjo in prekomerno hranjenostjo. Opažamo, da mladi prav hrepenijo po odnosih s sovrstniki in druženju, za kar so v teh razmerah močno prikrajšani,« pravi Temlinova.
Njihova naloga je, da poslušajo, otroka v stiski razbremenijo, skupaj z njim skušajo poiskati možne rešitve in mu svetujejo, naj se obrne na nekoga, ki mu je najbližje, lahko na katerega od staršev, babico ali prijatelja, nekoga, ki mu zaupa. »V težjih primerih pa ga usmerimo po dodatno pomoč na eno od institucij, ki bi bila najprimernejša za uspešno reševanje njegove stiske, ter ga poučimo, kje lahko poišče pomoč. Mi pomagamo, ne vemo pa, kaj vse se v teh razmerah z otrokom dogaja med štirimi stenami in kakšne so realne možnosti, da se jih osvobodi. Mladi nas ne kličejo, ko so v njihovi bližini starši, ki zaradi ukrepov niso v službi in so doma,« še pravi.
Kljub težkim časom pa se včasih zgodi tudi kaj dobrega, poudari Temlinova in doda, da so ponekod v družinah razmere res težke, po drugi strani pa so se v tej krizi v mnogih družinah, kjer so imeli skrhane odnose ali so bili tik pred tem, da se razidejo, spet tesneje povezali in stopili skupaj.
Preberite tudi: Če ne povedo, še ne pomeni, da nimajo težav
Kaj pravijo otroci in mladi
Anja, 16 let: »V karanteni se zelo slabo počutim, ker se nam omejuje svoboda. Zame je šolanje na daljavo dosti bolj stresno, ker imamo večkrat težave z internetom, razlaga profesorjev pa ni tako učinkovita, kot bi bila v šoli, saj nas ali profesorje dostikrat prekinja. Najbolj pogrešam druženje s prijatelji in sošolci. Kljub ohranjanju stikov prek socialnih omrežij sem se v tem času od nekaj prijateljev oddaljila. V živo je veliko lažje spoznati nove prijatelje. Upam, da bo čim prej, kot je bilo prej.«
Evelina, 15 let: »Osebno najbolj pogrešam dogajanje in življenje pred virusom, pogovore in druženje v živo. Zdaj samo še bolj cenim, ko smo lahko bili drug z drugim brez mask, to je bilo najlepše. Mislim, da je šolanje na daljavo še bolj stresno za učence, dijake ali študente, ki živijo v večjih družinah. Kot opažam pri sebi in pri sošolcih, nam vsem motivacija počasi pada, ampak na srečo imamo odlične profesorje, ki so nam na voljo, ko jih potrebujemo ali za šolo ali za pogovor.«
Tilen, 11 let: »Šole ne pogrešam preveč, zdaj mi je šola na daljavo boljša, ker tako ni testov in spraševanj. Ni pa mi všeč, da je včasih treba veliko delati za šolo, in zdi se mi, da je nalog zelo veliko. Pri tem pa mi morajo pomagati tudi starši. Sošolce pogrešam, bolj pogrešam treninge in prijatelje, s katerimi skupaj treniramo nogomet, najbolj pa tekme. Najbolj pogrešam šport na splošno, ker ne morem početi tega, kar imam najrajši.«
Neisha, 15 let: »Če v šoli ne bi imeli ocenjevanj, bi še bolj pogrešala stike z vrstniki, ampak se moram veliko učiti, najbolj naporno pa je, da imamo tudi osem zoomov na dan. Najbolj pogrešam stik z ljudmi, pogovore in si želim, da bi lahko spet hodili v šolo. Šolanje na daljavo je zame bolj stresno, motivacije pa imam vedno manj. Stiki z nekaterimi prijatelji so se zdaj zmanjšali, a ne popolnoma izgubili, res pa je veliko težje kot prej sklepanje novih prijateljstev, ni pa nemogoče.«
Lana, 15 let: »Čeprav se počutimo bolj slabo, moramo v sebi ohraniti vsaj malo pozitivne naravnanosti, da bo spet, kot je bilo. Po mojem mnenju ima šola na daljavo prednosti in slabosti, ena teh je, da je vse skupaj zelo stresno. Še vedno imam motivacijo, a mi upada. Najbolj pogrešam druženje s prijatelji, vrstniki in sorodniki ter raznovrstne dogodke in festivale. Na srečo se nobena prijateljstva niso prekinila, kolikor se le da, poskušam ostati z vsemi v stiku.«