Nikolaj Szepessy me še prejšnji teden pričaka v sprejemnem salonu hiše svojih prednikov, ki je bila zgrajena po načrtu znanega soboškega arhitekta Takacsa. Dogradili so stekleni zimski vrt, ki ga je zasnoval očetov prijatelj, ki se je rad ustavil pri njih, ko je hodil po Prekmurju, arhitekt Jože Plečnik. Mimo portretov njegovih prednikov in sorodnikov, mame, očeta, brata, babice, dedka, pradedka … se sprehodim do sobe, polne knjig, slik, dragocenih predmetov, ki imajo tudi izjemno bogato spominsko vrednost. Ob srkanju kave iz ličnih porcelanastih skodelic se vračava v preteklost njegove družine.
Z zgodbami njegovih prednikov se hkrati razkriva imenitna preteklost tega kraja, grajskega življenja, časa francoskega parka in palm, umetelnih bombonjer, mogočne grofičine knjižnice in tudi tista žalostna plat iz časa, ki je vse to zasenčil. Dotakne se naju duh, kakršen tukaj ne veje več. Oživi edino v predmetih in zgodbah, ki jih hrani in ohranja Nikolaj Szepessy. Zbiralec in varuh dediščine, ljubiteljski kuhar, ki še zdaj rad pripoveduje, kako se peče prava doboš torta z 20 plastmi, kuha marmelada ali prava goveja juha, upokojeni zdravnik anesteziolog, ki je kariero gradil tudi v Švici in se pred leti zaradi notranjega klica vrnil v svoj rojstni kraj.
»Ne samo jaz, vsi moji predniki nosimo Beltince v srcu. Že ko sem se kot študent medicine vračal domov iz Zagreba, me je ob prečkanju reke Mure in žvižgu vlaka vsakič preplavil močan občutek sreče. Tu sem imel večino družine, prijateljev, znancev ...,« razlaga, kaj je tisto, kar ga je vedno močno vleklo nazaj. Pa čeprav ne njemu ne njegovim prednikom ni bilo vedno lahko. Njegovi daljni predniki izvirajo iz Slovaške, imeli so lekarno v Prešovu, dokler se pradedek Aleksander konec 19. stoletja ni naselil v Beltincih in leta 1870 odprl lekarne. Lekarnar je bil tudi Nikolajev oče Elemer, Panči, znan in priljubljen Beltinčan, ki se je v 50. letih 20. stoletja odločno uprl, ko so hoteli porušiti beltinski grad, domovanje zadnjih beltinskih grofov, rodbine Zichy.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Posebna vez z beltinsko grofico
Szepessyjeva babica Margareta, ki je živela na Dunaju, je bila tesna prijateljica zadnje beltinske grofice Marie Iphigenie Zichy, ki je morala zbežati iz Beltinec in se je nekaj časa skrivala pri njegovi babici. Z njuno pomočjo in ob pogovorih z mnogimi, ki so prihajali k njim, karikaturistom Ladislavom Kondorjem ali slikarjem Božidarjem Jakcem, je Szepessy spoznaval preteklost. To in dediščina njegovih prednikov sta ga že kot otroka zaznamovala, da je imel tankočuten odnos do Beltinec, kar so nekoč bili in kar bi lahko bili, če bi znali čuvati, kar smo imeli. Prav tako se je utrdil v zavedanju, da je treba predmete, ki pričajo o preteklosti, ohraniti.
Že od nekdaj sistematično zbira in hrani predmete, pohištvo, umetnine, fotografije, dokumente, ki so povezani z zgodovino njegove družine ter graščine in plemiških družin. Za vsak kos pozna tudi zgodbo, in ko o tem pripoveduje, se v njegovih očeh zariše poseben žar. Na njegovo pobudo in na podlagi bogate lekarniške in zdravniške tradicije ter zbirke njegove družine so v beltinskem gradu postavili stalno razstavo o zgodovini zdravstva v Pomurju s poudarkom na lekarništvu in trahomski ambulanti. Močno se je angažiral tudi pri nastanku stalne razstave Plemiške družine v beltinskem gradu in ureditvi grofičinega salona.
Za njegov prispevek mu je Občina Beltinci nedavno podelila naslov častnega občana. Pred leti je prejel tudi častno Valvasorjevo priznanje za ohranjanje premične kulturne dediščine in za donacijo lekarniško-zdravstvene zbirke Pomurskemu muzeju. »Polno medicinske opreme še imam, saj je bil moj dedek zdravnik, in želel bi si, da bi postavili tudi zbirko o zdravstvu v Pomurju. Pred nekaj dnevi sem pripeljal staro operacijsko mizo, ki so jo našli na podstrešju v Apačah. Tu je zdaj, v naši garaži, in čaka na boljše čase.« Boli ga, doda, kako zlahka se danes podirajo stare čudovite mogočne hiše, namesto da bi jih obnovili.
Veliko predmetov, ki jih hrani, je dediščina njegovih prednikov, od pradedka Aleksandra naprej, veliko je od babice z Dunaja in še drugega materiala ter nekaj predmetov iz beltinskega gradu. »Glejte, ta šatuljica, na kateri je tudi beltinski grad,« mi pokaže, »je drag spomin na grofico.« Pred uničenjem je Szepessy rešil tudi njen album fotografij, tako da ga je, mi zaupa, na hitro skril pod preprogo, ko je grofica pri njih kurila slike in dokumente.
Zbira, hrani in ohranja
Dragocene predmete tudi na lastne stroške obnovi, da bi jim vrnil nekdanji sijaj. Iz vsega, kar je zbral, odkupil in na svoje stroške prenovil, je nastal grofičin salon. »Želel sem si, da imamo v Beltincih vsaj to. Grofica je imela v okroglem stolpu imeniten salon in bogato knjižnico, ki smo ju rekonstruirali po fotografijah, ki jih je hranil Peter Šraj. Kolikor se je dalo. Grofica je zelo rada brala, bila je razgledana in izobražena ženska. Oče mi je pripovedoval, da ko so po drugi svetovni vojni z gradu odvažali in raznašali vse, kar se je še dalo, so knjige padale z voza in ležale po cesti in v jarkih ter da mu jih je nekaj uspelo rešiti.« Ko so takrat v Jugoslaviji ustanavljali depoje z vrednimi predmeti, se je veliko odneslo, pohištvo, posoda, srebrni pribor, preproge, slike, ure, druge dragocenosti.
Ves čas so bili aktivni tudi različni kolekcionarji, taki zbiralci, ki niso imeli odnosa, kupovali so pri revežih, ki niso vedeli, kaj imajo, in predmete preprodajali naprej. »Veste,« postane odločen, »to so srce parajoče zgodbe. Sam sem, kar se je dalo, odkupil. Nekaj sem rešil, vsega se ni dalo. Če skrbiš samo za lasten žep, ne bo nič, človek bi moral imeti širino in ne bi mu smelo biti žal kakšnega evra za skupno dobro.« Veliko dragocenih kosov se je pri nas tudi odvrglo in uničilo ali so jih ljudje zamenjali z novimi in modernejšimi. V filmu Strici so mi povedali je v prizoru, ko ropajo beltinski grad, čisto zares zgorela omara njegovega pradedka.
O francoskem parku in hruški, ki je dvakrat cvetela
Nikolaj Szepessy se je že kot otrok postavil v bran priljubljeni beltinski grofici, ki jo je tudi osebno poznal. Tako pripoveduje: »Grofica je imela dva parka, velikega, ki je okoli gradu, ter francoski park, ki ga danes ni več in kjer danes stoji zdravstveni dom. Imel sem fotografijo tega parka, zdaj pa je ne najdem več. Tega, francoskega, je urejal moj pradedek, ki je bil vrtnar. Ob parku je bil velik rastlinjak, kjer so gojili različne rastline, tudi palme. V tem parku je rasla hruška, ki je prvič cvetela spomladi, in ko je rodila za veliko mašo, je cvetela drugič. Stara mama, njegova hčerka, mi je pripovedovala, da so vrtnarji gojili jablane v obliki bonsaja, tako da so jih imeli grofje na mizi in si trgali jabolka. Če se vrnem k parku. Ta park, ki se ga spominjam še kot otrok, je imel lep drevored, klopce in tudi hribček, na katerem smo se pozimi smučali. Bil sem zraven, bilo mi je 10, 12 let, ko so prišli občinski možje in buldožerji, da bi zravnali hrib, češ da je ostanek buržuazije. 'Na njem,' tako je rekel tisti občinar, 'je stala grofica in gledala na svoje tlačane.' Jaz pa, ki sem imel vedno dolg jezik, sem glasno zabrusil, da tlačanov v tistih časih ni bilo več.« Seveda si je nakopal negodovanje, in ko je o tem povedal očetu, mu je ta odgovoril le: »Dete drago, to so tisti, ki si niso mogli ničesar privoščiti, zdaj pa to uničujejo. Zgodovina parka in tudi Beltinec je še premalo raziskana, žal, jaz več ne morem toliko kot prej in samo želim si, da bi nekoč to delo kdo nadaljeval.«
V preteklosti se je veliko posvečal raziskovanju življenja plemiških družin v Beltincih, na podlagi tega je nastala tudi razstava. »Obiskal sem arhive na Madžarskem, šel tudi na Dunaj, pri raziskovanju je pomagal tudi zgodovinar Andrej Hozjan, Gregor Kovač pa je naredil genealogijo plemiških družin. Med drugim smo želeli pridobiti podatke o rodbini grofa Čaki, a so nam povedali, da je bila dokumentacija uničena. Hozjan pa je nekoč srečal dediča Čakijev in ta mu je povedal, da arhiv obstaja in da je bil prepeljan na Dunaj in skrit, dokumenti, ki se tičejo tudi beltinskega gradu, pa so zdaj v dunajskem državnem arhivu. Nekdo bi se moral tega lotiti. Mislim, da je tudi tu shranjena dokumentacija, pomembna za beltinski grad.« Szepessy je tudi eden tistih, ki si dolga leta prizadevajo za vrnitev beltinskega gradu tamkajšnji občini.
Občutek za lepo
Ne zanimajo ga le mogočne zgradbe in dragoceni predmeti, nekoč mi je pripovedoval, da so ga že nekdaj ganili drobni, lepi in prefinjeni predmeti. »Se spomnite majhne steklene ptičke,« ga vprašam. »Seveda, vedno sem imel občutek za malenkosti, za lepo. Za to moraš imeti oči in jaz sem neznansko užival na Dunaju, ko sem obiskoval muzeje, ure in ure sem preživel tam in občudoval umetnine. Kako sem bil fasciniran, ko sem občudoval dunajske krone ali pa tega drobnega steklenega ptička, ki si ga moral gledati od strani, da si videl, kako se barve v njem prelivajo. Ko sem gledal čudovite gradove in bogate zbirke, me je vedno zabolelo ob misli na izropan beltinski grad. Mislim, da drugod niso tako ropali, kot se je ropalo ravno pri nas.«
Tudi v Prekmurju smo imeli veliko bogatih gradov in dvorcev, ki so danes prazni, medtem ko so v bližnji okolici in v sosednjih državah veliko bolje ohranjeni in bogatejše opremljeni. Kot da nismo znali poskrbeti za svojo dediščino, pove. A ravno po zaslugi Nikolaja Szepessyja se je ohranil vsaj delček tega, kar smo imeli, in se še ohranja v njegovih zgodbah. Še vedno je tudi iskriv in zanimiv sogovornik, neizčrpen vir dragocenih zgodovinskih podatkov, zgodb, tudi takih iz zakulisja. Zato se je prijetno ustaviti pri njem, tako kot so se mnogi ustavljali v njihovi hiši, kjer so imeli vedno odprta vrata. Ali za to, da so zgodbo povedali, ali ji prisluhnili.