Maja Hajdinjak

V lendavski sinagogi je na ogled razstava Knjižna dediščina predvojne prekmurske neološke judovske skupnosti s podnaslovom Molitveniki in obredne knjige ter njihovi lastniki. Nastala je v sodelovanju Galerije - Muzeja Lendava ter Pokrajinske in študijske knjižnice (PiŠK) Murska Sobota, njena avtorja sta Maja Kutin in Boris Hajdinjak.

Leta 2021 so v PiŠK katalogizirali 99 enot judovskih molitvenikov in obrednih knjig, s tem pa so vzpostavili judovsko zbirko, ki je dediščina predvojne prekmurske judovske skupnosti žrtve holokavsta v drugi svetovni vojni. Gre za največjo zbirko liturgičnih knjig judovske skupnosti v kateri koli od slovenskih knjižnic. Nekaj knjig v zbirki je antikvarnih, kar pomeni, da so bile izdane do leta 1835. Knjige so v hebrejskem, nemškem in madžarskem jeziku, jidišu ali pa so dvojezične.

Prevladujejo knjige, tiskane pri vodilnem tiskarju in založniku tistega časa, Schlesingerju, ki je začel izdajati knjige leta 1853 v Bratislavi in je deloval na Dunaju ter v Budimpešti vse do druge svetovne vojne.

Maja Hajdinjak

Najpomembnejša Stara zaveza

Najpomembnejša judovska knjiga je Tanak ali hebrejska Biblija, ki je v krščanskem kontekstu poznana kot Stara zaveza. Beseda je akronim, sestavljen iz besed tora (nauk), neviim (preroki) in kethuvim (spisi), v hebrejskem izvirniku pa skupaj tvorijo 24 knjig.

Na razstavi je nekaj knjig s podpisi. Med njimi je Sifre kodesh iz leta 1837, natisnjena v Pragi. Knjiga vsebuje več nečitljivih podpisov in je, kot kaže, imela več generacij lastnikov. Čitljiv je podpis Ignac Heimer. Knjiga vsebuje Preroke, Jozuetovo knjigo in Knjigo sodnikov z razlagami in Rašijevimi komentarji. Gre za šesti zvezek iz serije 19 knjig hebrejske Biblije, izdane v Pragi med letoma 1833 in 1837.

Z vidika lokalne zgodovine in dediščine sta gotovo najbolj zanimivi in tudi dragoceni tora in hebrejska Biblija, iz besedil in pečatov katerih je razvidno, da so z njima v različnih obdobjih člani judovske skupnosti lahko prisegli na sodišču v Murski Soboti. V hebrejski Bibliji sta tudi rokopis in podpis rabina Lazarja Rotha.

Maja Hajdinjak

Knjiga Hatishah humshe torah ima v naslovu tiskarsko napako, saj bi se morala glasiti Hamishah. Na prvi platnici nosi pečat okrajnega sodišča SHS v Murski Soboti, kjer je navedeno, da gre za thoro (nemški zapis za toro). V knjigi Sefer Torah Neviim U-Khetuvim (1911) je viden pečat okrožnega sodišča Murska Sobota iz časa Kraljevine Jugoslavije. Viden je tudi pečat Ljudska republika Slovenija Okrajno sodišče Murska Sobota, ki je knjigo prevzelo od predhodnega sodišča.

Frimov sidur

Pomembna knjiga je tudi sidur. Gre za molitvenik za vsakdanjo uporabo, vsebuje vrstni red dnevnih molitev ter šabatno liturgijo za celo leto, lahko vsebuje tudi molitve praznikov. Sidur spremlja judovskega vernika od rojstva (obrezovanja) do smrti oz. pogreba in je knjiga življenja judovstva. Najbolj znana molitev je šema Izrael (poslušaj, Izrael). Sidur se lahko uporablja tako za skupinsko molitev v sinagogi kot zasebno. Obstaja desetine sidurjev v raznih različicah regionalnih skupnosti. V murskosoboški zbirki najdemo izključno aškenaške različice sidurjev.

Sidur Kol Yaakov iz leta 1909 je izšel v Budimpešti. Molitve so napisane v hebrejščini, navodila pa so v madžarskem jeziku. Letnica prve izdaje je napisana v obliki kronograma s hebrejskimi črkami. Bil je v lasti Ladislava Frima, rojenega 21. junija 1904 na Hodošu.

Leta 1931 se je z družino preselil v Mursko Soboto in tam, kjer je danes bar Bunker, imel železnino. Bil je tudi odbornik Sport kluba Mura, predhodnika današnje NŠ Mura, in sionistični aktivist. Pred njegovo hišo v Murski Soboti so bili leta 2019 njemu in njegovi družini, ki se ni vrnila iz Auschwitza, postavljeni tlakovci spomina.

Namenskim sidurjem za posamezne praznike, ki se ponavljajo vsako leto, pravimo mahzor (pomeni cikel). Za najpomembnejše praznike, kot sta roš hašana in jom kipur, so molitve daljše, manj znane ter imajo svoj sidur s posebnimi pijuti in hvalnicami. Obstajajo tudi mahzorji za praznike, kot so pasha, šavuot in sukot, molitve zanje lahko najdemo tudi v navadnem sidurju. V zbirki PiŠK hranijo denimo Imakönyv: Ateret shalom veemet iz leta 1911 v hebrejskem in madžarskem jeziku, tiskan v Budimpešti. V knjigi je viden podpis Marija Preiss, to je bila hči Adolfa Preissa iz Murske Sobote, prvotno trgovca z mešanim blagom, od leta 1933 pa trgovca s konfekcijo, in Johane Preiss, roj. Wolf.

Uporabili le trikrat

Naslednja pomembna knjiga je hagada, kar pomeni pripoved. Knjiga vsebuje liturgijo in vrstni red obredne večerje za praznik pasho. Ob tem prazniku se pripadniki judovske vere spominjajo izhoda iz egiptovskega suženjstva, opisanega v Eksodusu, zato se praznik imenuje tudi praznik svobode. Hagada vsebuje navodila za izvajanje obreda, odlomke svetopisemskih besedil in interpretacije iz midraša, blagoslove za hrano, psalme in tudi tradicionalne napeve za obredno večerjo in molitve. V zbirki PiŠK je Haggadah shel pesach v hebrejščini in madžarščini, točna letnica njenega izida ni znana (193?). Druga je Az örködes ejszakaja: peszachi haggada iz leta 1942, natisnjena v Budimpešti. Zanimiva je zlasti letnica izdaje knjige – 1942. Takrat so drugi deli Evrope že globoko krvaveli v svetovni vojni in Judje še posebej trpeli zaradi nacističnega preganjanja, na Madžarskem pa so kljub protijudovski zakonodaji še delovale judovske tiskarne. Madžarski Judje in Judje na madžarskih okupiranih ozemljih so lahko knjigo uporabljali le trikrat, saj jih je bila večina po praznovanju pashe leta 1944 odpeljana v taborišča smrti, od koder se jih večina ni vrnila, med njimi je tudi urednik predgovora Emil Roth, rabin judovske skupnosti v Gjuru.

Posebni molitveniki veljajo za molitve nad pokojnimi. Običajno se recitirajo ob obletnicah smrti. V navadi je tudi obiskovanje grobov pred roš hašano, kjer se moli za priprošnje duše umrlih. Knjigo žalnih molitev Hazkara iz leta 1909, ki je bila natisnjena v Budimpešti in je v hebrejščini ter madžarščini, je uredil Arnold Kiss, ki je postal leta 1901 glavni rabin budimske judovske skupnosti in jo je vodil skoraj 40 let. Poučeval je hebrejsko književnost na rabinskem semenišču v Budimpešti. Bil je član uredništva v madžarskem jeziku napisane obsežne univerzalne zgodovine Judov. Znan je bil tudi kot nadarjen govornik, pesnik in pisatelj. Knjiga, ki jo hrani PiŠK, je bila last Aleksandra Valyija. V molitvenik je zapisal datuma smrti svojih staršev z namenom obhajanja spominskih molitev. Valyi je imel v Murski Soboti svojo odvetniško pisarno, v pravnih zadevah je zastopal tudi zadnjega soboškega grofa Laszla Szaparyja.

Kot zanimivost: njegov sin Imre se je vojni izognil, ko se je po opravljenem doktoratu izselil v ZDA. Znan je kot inovator več sto patentov, med katerimi je tudi mehka 2-litrska plastenka pepsikole.

Neznana usoda

Na razstavi je mogoče videti tudi edino znano fotografijo z Lazarjem Rothom, zadnjim rabinom murskosoboške judovske skupnosti oz. vrhovnim rabinom za takratno ozemlje Slovenije. Fotografija je iz leta 1927, posneta je bila na poroki staršev Erike Fürst v Murski Soboti v letu, ko jo Roth postal tukaj rabin. Nemci so ga odpeljali prvega dne okupacije Murske Sobote in od takrat v Murski Soboti ni bilo več rabina. Umrl je v Auschwitzu. Znano je, da je imel Roth v hiši za sinagogo, kjer je stanoval, bogato knjižnico. Usoda njegovih knjig ni znana, prav tako ne bo nikoli znano, koliko judovskih knjig je bilo izgubljenih, odtujenih ali uničenih v Prekmurju med drugo svetovno vojno in po njej.

O nekdanjih lastnikih knjižne zbirke, ki jo hrani PiŠK, razen nekaj omenjenih ni znanega veliko. Kot že omenjeno, gre v zbirki za razmeroma majhno število 99 knjig, pa vendar hkrati za največjo zbirko liturgičnih knjig v Sloveniji, ki so bile v lasti pripadnikov judovske veroizpovedi, katerih življenja so bila vzeta v holokavstu. Ob pomanjkanju njihove snovne dediščine je zato ta zbirka neprecenljivo pomembna premična dediščina. Razstavo si v lendavski sinagogi lahko ogledate še do konca leta.