Nekateri nesrečni vse življenje, drugi kljub tegobam srečni

Zato ne sme biti odveč razmislek o tem, ali se znamo zdravo starati, kako naj skrbimo za duševno zdravje in kaj lahko naredimo za kakovostnejše življenje v tretjem življenjskem obdobju. Svetovna zdravstvena organizacija je na primer zadovoljstvo in kakovostno starost strnila v nekaj točkah: da je človek funkcionalen, da zmore poskrbeti zase, se še vedno uči, razvija in sam odloča, da je okreten in mobilen, da zna vzpostaviti odnose v družbi in da je aktiven.
Kakovost življenja starejših je odvisna od genske zasnove posameznika in njegovega odnosa do življenja. Nekateri so borci, drugi večno ubogi, ta njihov pogled pa vpliva na to, kako se spoprijemajo s težavami in življenjskimi preizkušnjami, staranjem ter izzivi prehoda v tretje življenjsko obdobje. Odvisno je tudi od tega, ali mu okolje, v katerem živi, zagotavlja varnost ali ne, pa naj živi doma ali v domu. Nekateri se nikoli ne morejo navaditi, da so šli iz domačega okolja, drugi v domovih na novo zaživijo. V preteklih letih v obdobju gospodarske krize ni bilo težav z zagotavljanjem mest v domovih, saj je bilo veliko brezposelnih in so za svojce skrbeli doma, z rastjo zaposlenosti pa se domovi spet polnijo.
In kaj človek potrebuje, da je zadovoljen? Najpreprosteje bi lahko odgovorili, da materialno osnovo, varnost, zdravje in socialno mrežo. Ampak samo ti dejavniki niso pogoj za srečo, zadovoljstvo je odvisno od posameznikovega odnosa do življenja in sveta. »Nekateri so nesrečni vse življenje, pa jim nič bistvenega ne manjka, drugi imajo težave z zdravjem, v življenju so imeli več težkih preizkušenj, pa vendar znajo najti smisel, biti srečni in imajo veselje do življenja,« pravi Novak Šarotarjeva. Zanimivo pa je, še pove, da se osebnostne značilnosti in karakter z leti utrjujejo in postajajo bolj izraziti. »Če je bil nekdo varčen, postane, ko je starejši, še bolj stiskaški, kdor je bil radodaren, pa še bolj velikodušno razdaja stvari.« Pomembno je, da so starejši ves čas aktivni, tako mentalno, saj se možgani razvijajo vse življenje in je koristno, da se učijo in pridobivajo nova znanja, kot družbeno, da ohranjajo željo in motivacijo za različne aktivnosti, da jih stvari še vedno veselijo, pravi.

Starost prinaša bolezni

Starost prinaša kup novih bolezni in bolezenskih stanj, najpogostejši so demenca, depresija in samomorilno vedenje, nekatere duševne motnje pa lahko v starosti tudi izgubijo intenzivnost. Krizna stanja se lahko izražajo vse življenje, so pa v starosti zaradi izgub pogostejša. Niso pa zgolj izgube vzrok za krizno stanje, mnogi ljudje se težje prilagajajo na življenjske prehode in v stiski lahko pomislijo tudi na samomor. S težavami, ki jih prinaša življenje, se ljudje različno spopadajo, nekateri se potožijo bližnjemu in jim je bolje, drugi popolnoma zmrznejo in ne morejo nič več, tretji zanikajo, bežijo od problema, četrti se umaknejo. »Bojimo pa se, da bi si lajšali bolečino z alkoholom ali tabletami, poleg tega v osebnih krizah obstaja tudi nevarnost samomora,« pravi psihiatrinja.

Vse večji problem pozabljivost

Demenca je sindrom, pri katerem prihaja do propadanja možganskih celic, in je v sodobnem svetu z daljšanjem življenjske dobe vse pogostejša. Intelektualne in kognitivne sposobnosti se zmanjšujejo, pojavlja se izguba spomina, krnita veščini govora in zaznavanja. Klinična slika je odvisna od prizadetosti možganskega področja ter od vzroka za demenco. Demenco povzroča več kot 150 bolezni ali stanj, eden od vzrokov je tudi Alzheimerjeva bolezen. Pomembno je, da se vzroki čim prej prepoznajo, bolezen diagnosticira in zdravi, čeprav čudežnega zdravila ni, lahko pomagajo upočasniti napredovanje bolezni.

Glede na izkušnje bližnjih je največji problem demence pozabljivost, ko osebe z demenco ne zmorejo opravljati osnovnih stvari, ne znajo več kuhati, telefonirati. Kognitivnim znakom se pridružijo čustveni in vedenjski znaki, pozneje se izgubi koordinacija nad gibanjem in mnogi bolniki obležijo, kar je lahko tudi vzrok za prezgodnjo smrt. Poleg tega lahko dementni bolniki zaradi neorientiranosti zatavajo od doma, se izgubijo, halucinirajo in imajo blodnje, se počutijo ogroženi, so nemirni in brez obstanka. Zaradi vedenjskih in psihičnih motenj jih morajo bližnji velikokrat dati v domsko oskrbo.

Starostna depresija brez žalosti

Pred leti se je zaradi izobraževalnih in destigmatizacijskih programov začelo več govoriti o depresiji. V nekem obdobju je bilo kar modno izpovedovati lastno izkušnjo depresije. Seveda se je pod tem pojmom skrivalo veliko različnih tegob, ki niso bile vedno del razpoloženjske motnje. »Ni vsak občutek žalosti takoj depresija. Depresija so negativne misli, izguba volje, izguba veselja, kognitivne motnje, misli na smrt, huda nespečnost...« Dobro pa je, da se več govori tudi zato, pove Novak Šarotarjeva, ker smo Slovenci v vrhu po številu samomorov in z zmanjšanjem stigme depresije in večjega zdravljenja se je zmanjšalo število samomorov. Kljub temu pa so bolniki, ki imajo duševne motnje in se zdravijo, še vedno stigmatizirani.

Depresija v starosti je pogosto klinično bolj zahtevna. Pri starejših klinična slika ni tako enostavna, saj starejši redkeje potožijo, da so žalostni, raje potožijo o telesnih simptomih in bolečinah. Pri starejših lahko depresija poteka brez izrazite žalosti. Zato, poudarja Novak Šarotarjeva, naj so zdravniki pozorni, ko starejša oseba pogosteje išče pomoč, pa ni vidnejših bolezenskih znakov. Dejavniki tveganja so kronične telesne bolezni, bolečina, odvisnost in invalidnost.

Ko postane življenje neznosno težko

Glede samomorilnosti je Slovenija zelo visoko na lestvici in med tistimi, ki naredijo samomor, so pogosto tudi starostniki. Misel na samomor pride iz občutka praznine, žalosti, negativnih misli in čustev, takrat, ko postane življenje neznosno težko. Ne vidijo več smisla, kar lahko izražajo z besedami »nič nisem vreden, nihče me ne ceni, ne potrebujejo me …« Zato je pomembno, poudari, da so starejši aktivni, da krepijo stike z ljudmi in ohranjajo veselje.
Moški so glede samomora bolj ogroženi kot ženske, saj prej storijo samomor. Ženske tudi lažje spregovorijo o svojih stiskah, moški pa se raje zatekajo v alkohol, kar veča nevarnost za samomorilno vedenje. Bolj ogroženi so tudi tisti, ki živijo na socialnem robu, nimajo socialne mreže, poleg tega imajo kronične duševne motnje, kot so depresija, bipolarna motnja, shizofrenija. Misel na samomor je pogostejša tudi pri tistih, pri katerih se razvijejo resne telesne in neozdravljive bolezni. Situacijo poslabša še osamljenost, veliko bolje je tistim starostnikom, ki živijo v razumevajočem okolju, kjer prej zaznajo njihove stiske in jim pomagajo.