Danilo Kacijan, predsednik Medobčinske nogometne zveze Murska Sobota: »Prepoved treningov in tekem je izredno neugodna za vse nogometaše in nogometašinje. To se še najbolj pozna pri najmlajših, ki že dalj časa tudi ne hodijo v šolo. Zadnji podatki kažejo, da je v Sloveniji povprečno od 30 do 35 odstotkov otrok dobilo prekomerno težo. Posledice so že sedaj zelo hude in bodo najbolj vidne v prihodnje, tako pri profesionalnem kot amaterskem športu. Če bo omejevanje trajalo dalj časa, bodo posledice dolgoročne in bomo morali vsi skupaj postoriti največ za korist športa. Poskušali bomo omogočiti vsem željnim športa, da se čim prej vrnejo na igralne površine ter začnejo trenirati in tekmovati. MNZ Murska Sobota in NZS se ves čas trudita in z vsemi relevantnimi institucijami skušamo najti rešitve za ljubitelje športa. Tako na amaterski kot profesionalni ravni. Pri tem smo velikokrat neuslišani. Država oziroma NIJZ rešitve večinoma zavračata in nam onemogočata normalno športno življenje.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Po soboških ulicah se vozi avtomobil, odet v praznične lučke. Ste ga opazili?
Lastnik avtomobila pravi, da želi z lučkami slediti novodobnim trendom.
Slavko Režonja, predsednik Medobčinske nogometne zveze Lendava: »Omejitve so na vseh področjih življenja in nogomet ni izjema. Menim, da je prezgodaj govoriti o škodi, o posledicah lahko le ugibamo. Ker je nogomet kolektivni šport, je v takih razmerah še bolj izpostavljen. Zelo pomembno je, da se razmeram prilagodimo in skušamo narediti vse, da bi posledice omilili. NZS se je v tem času aktivno vključila v akcijo treniranja. V okviru inštruktorske službe NZS so tedensko objavljali vaje, primerne za vadbo doma. V novembru so se začeli spletni treningi prek aplikacije zoom in ta projekt se aktivno izvaja tudi letos. Odzivnost klubov in nogometašev v naši MNZ je bila po zbranih informacijah zelo dobra. Nekateri klubi tudi izvajajo individualne treninge na daljavo. Nove razmere prinašajo nove izzive in priložnosti za posameznika ter klube. A te so v veliki meri odvisne od motivacije in samodiscipline posameznika. Upam in želim si, da je bilo v danih okoliščinah storjeno največ in da so mladi nogometaši izkoristili vsako priložnost za vadbo. Čas pa bo pokazal, kolikšne so posledice. Te zagotovo bodo, morda ne na tehnični ravni, vsekakor pa na fizičnem in taktičnem področju.«
Mirko Unger, trener Namiznoteniškega kluba Kema Puconci: »Koronakriza bo imela izjemno negativen vpliv na razvoj in napredovanje mladih športnikov. Še posebej v najzahtevnejših športnih panogah, med katere spada tudi namizni tenis, kjer je bilo treba za doseganje že povprečnih rezultatov trenirati vsak dan po dve uri. Za doseganje vrhunskih rezultatov pa sedemkrat, osemkrat tedensko. Naši perspektivni mladi igralci ne trenirajo že skoraj tri mesece in to ravno v obdobju, ki je najpomembnejše za njihov napredek. Posledice se bodo poznale dlje časa. Glavna prioriteta ne bo več doseganje čim boljših rezultatov, ampak postopno vključevanje v proces treninga in vračanje k bistvu športa, ki ni le tekmovalnost, ampak kakovostno preživljanje prostega časa in zdrav način življenja. Ta jesensko-zimski lockdown se bo bistveno bolj poznal kot spomladanski. Otroci so se takrat lahko gibali v naravi, pozimi pa večino časa preživijo med štirimi stenami. Edino pozitivno stvar v tej poplavi negativnih dejstev vidim v tem, da so mogoče starši bolj spoznali, kako pomembno je ukvarjanje otroka s športom. Ne le v tekmovalnem smislu, čemur so pred zdravstveno krizo včasih dali prevelik poudarek in s tem nezavedno odvračali otroke od športa.«
Mitja Županek, predsednik Namiznoteniškega kluba Sobota: »Zelo žalostno je vse skupaj. Že v normalnih okoliščinah je treba za kaj več ogromno odrekanja in treniranja pri vseh športih, pri namiznem tenisu pa se to zahteva že zelo zgodaj. Vsakodnevni treningi naj bi se začeli pri dvanajstih letih. Šele po petih do sedmih letih treniranja so vidni rezultati in takrat se komaj začne. Otroke bo težko spet motivirati, da pridejo na trening, ko bo to omogočeno. Ne razumemo, zakaj ne smemo trenirati, ker bi lahko v dvorani brez težav ohranjali tri metre razdalje. Klubi ne moremo delati z mladino že od 23. oktobra 2020. Posledice bodo nepopravljive in vprašanje je, ali bodo otroci sploh imeli voljo trenirati. Po prvem zaprtju v marcu smo treninge začeli konec maja, potem so sledile počitnice. Treninge smo nato spet začeli avgusta in septembra so bila odigrana še vsa državna prvenstva za minulo sezono. Zgodilo pa se nam je, da otroci, ki so bili v procesu vadbe prvo in drugo leto, po odprtju sploh niso več prišli. Sedaj smo spet zaprti in ne vemo, kako dolgo še. Sezona je praktično že izgubljena, saj bo potreben vsaj en mesec treninga, če se želimo izogniti poškodbam. Upamo, da se bodo vrnili vsi, ki so že nekaj let v procesu vadbe in tekmujejo, ter da se bomo spet lahko posvetili treningom.«
Jože Črnko, predsednik Hokejskega kluba Moravske Toplice: »Koronakriza je močno posegla v naše delovanje in tudi pri nas velja rek Daleč od oči, daleč od srca. To pomeni, da če otroci dalj časa ne trenirajo, preprosto izgubijo potrebo po tej dejavnosti. Zmanjša se motorična gibljivost, kondicija, pri nas tudi ročna spretnost. Otroci bodo izgubili tekmovalnega duha, zagotovo pa bo problem tudi pri ponovni vzpostavitvi socialnega čuta, čemur dajemo veliko pozornost. Jasno je, da sami ne bodo telovadili niti individualno delali z žogico. Ta miselnost in obnašanje se začneta šele v kadetskem obdobju. Moravski hokejisti imamo sekcije za hokej na travi na OŠ Bogojina in Kobilje, toda že od začetka šolskega leta po dogovoru z vodstvom šol ne opravljamo nobenih dejavnosti. Otroci teh šol so bili glavna baza za novince v klubu. Ker je hokejska družina v Sloveniji precej majhna, smo kot klub vsako leto opravili tudi več gostovanj v tujini, kar je bila za naraščajnike posebna spodbuda. Od septembra pa nismo ne gostovali ne gostili nobene ekipe. Naj omenim še, da je pri otrocih, mlajših od deset let, potrebno postopno delo. Sedanja generacija pa je izgubila več kot leto. Trenutno pandemično stanje je hokejistom spodrezalo krila in le želimo si lahko, da bomo čim prej v pogonu. Številni klici otrok pa dokazujejo, da si tega želijo tudi oni.
