Na 85. Vanekovem večeru, ki je potekal v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota, so gostili nekdanjega šolskega ministra, sociologa in univerzitetnega profesorja Slavka Gabra, ki mu je Pedagoški inštitut pred kratkim podelil tudi nagrado za življenjsko delo na področju vzgoje in izobraževanja. Jolanda Lazar in Marjan Šiftar sta se z njim pogovarjala o njegovih začetkih v politiki, o šolskih reformah konec 80. let prejšnjega stoletja in se dotaknila tudi današnjega stanja v slovenskem šolstvu.
Konec 80. let prejšnjega stoletja je bil Gaber zaposlen kot profesor na gimnaziji v Škofji Loki. V tistem času se je poslavljalo usmerjeno izobraževanje in na mizi je bilo vprašanje, kako naj po novem izgleda šolstvo. »Problem smo takrat med drugim videli pri dveh predmetih, splošna ljudska obramba in samoupravljanje s temelji marksizma sta se imenovala, ki sta v takratni družbi veljala za konstitutivna predmeta tipa vladavine, ki je bila v veljavi. Sam sem se oziral po predmetih, ki so jih že poučevali drugje po svetu: sociologiji, filozofiji, ekonomski politiki, državljanski vzgoji …,« tako Gaber. O načrtih, kaj naj bi se obravnavalo pri teh »novih« predmetih, so različni strokovnjaki, med njimi Mastnak, Perenič, Kovač in Dolar, maja 1988 v reviji Prizma nato objavili svoj pogled.
Skupino takrat mladih strokovnjakov so v teh prizadevanjih po prenovi šolstva podpirali tudi starejši kolegi, uveljavljena imena v svojih strokah, kot sta bila sociologa Maca Jogan in Marko Kerševan. »Ko se vprašam, zakaj so bili ti ljudje z nami, ki smo bili takrat še res 'zeleni', vse to pripravljeni delati, ne vidim drugega odgovora, kot da je bil preprosto čas takšen. Slovenija se je iskala,« je nadaljeval Gaber, ki se je iz šolskih klopi podal v politiko in bil med drugim šolski minister v štirih slovenskih vladah.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Dvakratni bis za zasedbo Silence v Murski Soboti
Tako kot decembra 2022 v Lendavi je tudi v Gledališču Park v Murski Soboti na tokratnem koncertu skupine Silence dvakrat zahtevalo dodatek. In ga tudi dobilo.
Potrebne nekaj sreče
V času njegovega ministrovanja je leta 1995 izšla prva bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, krovni strokovni dokument, podlaga za leto dni pozneje sprejeto šolsko reformo. Druga bela knjiga je bila napisana leta 2011 (v tistem času je bil šolski minister Igor Lukšič), vendar nikoli ni bila potrjena. Zakaj? »To bi bilo treba vprašati Lukšiča. Sicer pa je tako, da je za malo bolj temeljite spremembe treba ujeti pravi čas. Lahko imaš zelo dobro premišljene in pripravljene stvari, vendar če čas ni pravi, je tako, kot da bi poskušal vdreti v sef. Konec 80. in v 90. je šlo za srečno kombinacijo – na šolskem polju je bilo lepo število ljudi, ki so resno razmišljali o spremembah, na šolah je vrelo, ti časi so pričakovali spremembe ne samo na ravni državne ureditve, na ravni ekonomije, temveč se je pripravljalo kup stvari, ki so se spreminjale. Naš pristop takrat je bil relativno premišljen, tudi spodobno naklonjenega predsednika vlade smo imeli, kar ni nepomembno, zato je uspelo nekaj več tega, kot bi uspelo, če bi z idejo prišli na plan tri ali pet let kasneje, ko je bil vrh teh pričakovanj že mimo. Družbene spremembe se pač tako dogajajo,« je na to temo razmišljal Gaber in dodal, da je reforma v 90. letih uspela tudi zato, ker je vse potekalo v smiselnem vrstnem redu.
»Mislil sem, da bodo tisti, ki bodo prišli v vlado za nami, vedeli več, boljše, da bodo šli naprej od tistega, kar smo naredili mi. Ko smo se mi lotevali sprememb, smo vedeli, da je treba najprej premisliti, kam mislimo iti z državo, kaj rabimo za to v šolstvu, in ko to domislimo, ko sklenemo neke vrste tiho pogodbo v naciji, kaj delamo, takrat šele popravljaš zakone, se vprašaš, ali imaš kadre, da boš to naredil, in če jih nimaš, jih šolaš za to, da jih boš imel. Seveda potrebuješ tudi denar. Ob vsem tem, torej premišljenih korakih, kadru in denarju, pa rabiš tudi nekaj sreče. Brez te šolske reforme ne grejo skozi. Zato ne razumem trenutne vlade, zakaj se spravlja delat reformo, če nima za to denarja, zakaj uvaja RaP (razširjeni program, op. p.), če nima kadra.«
Uspeh določa (tudi) kultura
V pogovoru je naneslo tudi na Gabrovo monografijo iz leta 2006 z naslovom Zakaj Finci letijo dlje. Ta njegov poglobljeni interes za finski šolski sistem, kot je povedal, je izhajal iz njegovega zanimanja za to, kako je Fincem uspelo v letih 2000 in 2003 priti na prvo mesto v mednarodni raziskavi o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti (PISA). »Niso bili najboljši samo gledano v celoti, temveč so bili uspešni tudi posamezniki, ki prihajajo iz socialno šibkejših okolij, iz okolij z manj kulturnega kapitala v družinah. Ta podatek je od takrat naprej ohranil moje oko na Fincih,« je povedal Gaber in pojasnil, da velja razlog za tak uspeh iskati v tradiciji. »Tip kulture določa več kot to, kako je nastavljen sistem. Finci so uspešni zaradi svoje kulture. Ko smo koncipirali naš šolski sistem, se je zdelo, da kaže iti v to smer. Naš cilj je bil biti v zgornji tretjini lestvice PISA.«
Napaka celotne družbe
Danes različne raziskave o dosežkih naših šolarjev kažejo vse prej kot vzpodbudno sliko. »Žal ne morem bežati pred dejstvom, da nas bosta tudi naslednja PISA in gotovo še ena za njo peljali še bolj navzdol po lestvici. V šolstvu imamo kup težav. Tudi ravnatelji pravijo, da tako hudo glede kadra, kot je zdaj, še ni bilo. To, da ni učitelja za neki predmet ali pa da vsi navzkriž poučujejo kateri koli predmet – ja od kje pa naj bi prišli dobri rezultati? Predolga leta smo se igrali s plačami učiteljev in tudi z vpisom na fakultete. Je pa tako, da tisti, ki so o tem odločali, svojih napak ne bodo nikoli priznali,« je dejal nekdanji minister, ki je ob potrebi po ureditvi plačnega sistema v šolstvu in vpisu na fakultete izpostavil še pomen razmerja starši – šola. To je po njegovih besedah precej zapleteno, tudi zato, ker imamo danes več izobraženih ljudi, kot smo jih imeli ob rojstvu naše države.
»Paradoksalno imamo več novega srednjega razreda in ti ljudje, ki so sami dosegli neko izobrazbo, danes verjamejo, da vedo vsaj pol toliko kot učitelji. To napako delamo v celotni družbi. Verjamemo, da zato, ker se spoznamo na eno področje, se avtomatično še na sedem drugih. To smo najbolj evidentno kot nacija testirali v času epidemije, ko smo bili pametnejši od zdravnikov, kar nas je stalo tisoče življenj. Če mislimo iti normalno naprej, bi nam moralo biti jasno, da ne more kar vsak o vsem govoriti. Poleg tega pa smo v času, ko ta svet ne ve točno, kje je in kam bi šel. Tako je treba poskrbeti za sodelovanje med starši in učiteljstvom ter tudi za smiselno pozicijo ravnateljev. Pri tem pa je predvsem pomembno, da morajo starši kaj vzeti tudi nase, se pravi poskrbeti za temeljno vzgojo otrok, ne pa pričakovati, da bodo to namesto njih opravili v šoli.«
Kaj, kam in zakaj
Ena od tem pogovora je bila tudi, kako vrniti ugled učiteljem in šolstvu. »Danes v družbi velja, da je treba ljudi izobraziti samo zato, da bodo naredili profit posamezniku danes in kvečjemu še jutri. Zato zahodne družbe na splošno potrebujejo neki novi dogovor, družbeno pogodbo o tem, kam mislijo iti. Kitajci to že vedo, obenem imajo toliko ljudi, da se lahko igrajo svojo igro. Z dvema milijonoma ljudmi pa ne greš trikrat na poker. Mi, Slovenci, moramo pravzaprav biti med prvimi, ki si bodo odgovorili na to vprašanje, kakšen tip družbe želimo imeti, zato da bi si lahko odgovorili na to, pa potrebujemo odgovor na vprašanje, kakšen tip ekonomije bomo imeli. Da EU meče milijarde, da bi to ugotovila, je znak, da je hudič vzel šalo. Ko EU ne ve, pomeni, da Zahod ne ve, kam.«
Ob koncu pogovora v knjižnici so se sogovorniki dotaknili tudi nastajanja novega nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023–2033, pri snovanju katerega je sprva sodeloval tudi Gaber, ki pa se je nato umaknil. Skupaj s somišljeniki je pripravil alternativo viziji šolske reforme, t. i. dokument Partnerstvo za kakovosten in pravičen vzgojno-izobraževalni sistem. »Ko smo začeli pripravljati nacionalni program, je ministrstvo vzporedno v obravnavo pošiljalo zakone. Meni je bilo logično, da oni nacionalni program že imajo, samo da mi zanj ne vemo. Začeli so že tudi popravljati učne načrte. Sam sem v življenju pri marsičem sodeloval in sklenil veliko kompromisov, ampak to, da bom sodeloval pri stvari, ki po temeljnih principih ni skladna s tem, kar piše v elementarnem učbeniku tega, kako se delajo šolske spremembe, to pa ne. Zato smo odšli.«
Na vprašanje, ali meni, da bi bilo treba zamenjati ljudi na ministrstvu, odgovori nikalno. »Mislim, da niso največji problem ministrstva ljudje, ki so tam zaposleni, temveč je težava v tem, da je treba te ljudi voditi in vedeti, kam jih misliš voditi. Resno se je treba potruditi za to, da domislimo, kaj, kam in zakaj, ob tem pa se zavedati, da bomo te cilje v naslednjih 30, 40 letih petkrat ponastavili. Ne bo šlo drugače.«