Kovač Anton Horvat z Razkrižja kuje različne izdelke iz železa že več kot pol stoletja. S kovaško dejavnostjo se je začel ukvarjati leta 1966, obrt je prevzel od svojih prednikov, ki so bili kovači že sto let prej. Ob stari kovaški delavnici ima shranjeno bogato zbirko kovaškega orodja, ki so ga uporabljali on in njegovi predniki ali so mu ga podarili drugi nekdanji kovači iz Prlekije ter bližnjega Prekmurja in Medžimurja. Najstarejši kovaški meh je star več kot sto let, dva pa sta bila izdelana okrog leta 1950. Ob stari kovačnici je Anton postavil še eno manjšo, kakršno je imel njegov dedek.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Zbornica ob prodaji Panvite zaskrbljena nad usodo državnih kmetijskih zemljišč
V Kmetijsko gozdarski zbornici opozarjajo na morebitne negativne posledice prodaje skupine Panvita hrvaški storitveni družbi Mplus. Kot je v izjavi za medije opozoril njen predsednik Roman Žveglič, bodo novi lastniki, ki imajo svoje načrte, s tem tudi avtomatsko pridobili zakupne pogodbe za več kot 3000 hektarjev državnih kmetijskih zemljišč.
Ob kovaški zbirki je pred leti uredil še zgodovinsko zbirko kolarstva. Kovači so veliko sodelovali s kolarji pri izdelavi kakovostnih vprežnih vozov in drugih izdelkov iz lesa. V kovaški delavnici na Razkrižju je delal tudi Antonov oče, od katerega se je naučil te obrti, dedek pa je imel kovačnico v bližnjem naselju Globoka, pravi Anton, ki svojo zbirko rad predstavi turistom, izletnikom in šolarjem. »Nekateri si pridejo ogledat le kovačnico, drugi pa si obenem ogledajo še druge turistične zanimivosti v naši občini, kot so Ivanov izvir, prazgodovinska naselbina Gradišče, potočni mlin na Gibini in druge. Obiskovalcem predstavim, kako je kovaško delo potekalo, lahko pa tudi sami izdelajo spominek – majhno podkev ali žebelj.«
V njihovo delavnico so včasih vozili podkovat konje in popravljat kmetijsko orodje kmetje z Razkrižja in iz okoliških vasi, pa tudi veleposestniki. »To je bilo naporno delo ob visokih temperaturah, še posebej poleti. Delala sva z očetom, včasih imela tudi vajence. Po očetovi smrti leta 1980 sem to delo opravljal sam, tudi zato, ker je bilo z leti vse manj konj, ki bi jih podkovali, pa tudi potreb po drugih kovaških storitvah je bilo vse manj.« Danes, ko je upokojenec, Horvat izdeluje predvsem spominke v obliki podkvic, ki pregovorno prinašajo srečo. Obiskovalcem pa predstavi tudi zgodovino kovaštva v teh krajih.
