O nemškem lovcu, ki je 6. aprila 1941, torej na dan nemškega napada na Jugoslavijo, zasilno pristal v reki Muri, je konec lanskega julija v intervjuju na RTV Slovenija govoril tudi Aleš Bedič, poznavalec zgodovine letalskih dogodkov na Slovenskem. Ob tem je razkril, da bo dvig tega dobro ohranjenega nemškega lovca, ki je zarit v rečni prod, prava poslastica. Vendar je to letalo, o katerem zdaj z veliko mero vznemirjenosti govorijo poznavalci, le eno od številnih, ki so med drugo svetovno vojno s svojo zgodbo pustila sled pri ljudeh v pokrajini ob Muri, in na nekatere je še vedno živ tudi spomin.
Na cvetno nedeljo
Tiste cvetne nedelje, ko se je v Jugoslaviji začela vojna, se še vedno dobro spominja tudi Gizela Horvat iz Žižkov. »Bili smo pri maši, ko so ljudje naenkrat začeli zapuščati cerkev. Stali so pred vhodom in se zaskrbljeno ozirali proti cesti,« pripoveduje. Otroci, med katerimi je bila tudi takrat devetletnica, so prestrašeni bežali domov in jokali, saj so slutili, da se dogaja nekaj strašnega. Na nebu so brnela letela, ki so jih otroci videli prvič, skozi vas so korakali vojaki, pred katerimi so se skrili v hiši. Gizela se spomni tudi skrbi, ki je prevevala odrasle, kaj bo prinesel jutrišnji dan. A njihova mati se je tudi v vojnem času znala dobro postaviti za svoje otroke, saj je njihov oče umrl že pred vojno leta 1939, zato je za njih skrbela sama.
Slikovito je o tistem dnevu v Prekmurju sicer poročal tudi časnik Jutro. »In nad Prekmurje so pribrnela letala, izvidniška letala, ki so preteče grmela nad mirnimi prekmurskimi vasmi in hitela dalje proti Muri. In že je šla od ust do ust govorica, da je nemško letalo padlo v Muro in so ga mlinarji pomagali reševati ... In dan, dolg in poln dogodkov, se je počasi nagnil proti večeru. Sonce je zahajalo onkraj prekmurske ravnine. Ljudje so zatemnili stanovanja. In padla je noč, prva nemirna noč v Prekmurju,« je še zapisal avtor članka.
O nemških izvidnikih, ki so 6. aprila 1943 zgodaj zjutraj preletavali Prekmurje, prileteli pa iz smeri Avstrije, je v svoji knjigi Letala nad Prekmurjem 1894–1945 pisal tudi Janez Mataj. Izvidniška letala so bila opremljena s kamero in oborožena, v vsakem letalu pa sta bila pilot in opazovalec, še navaja Mataj. Podrobno opiše tudi izgubo letala, ki je tega dne končalo v Muri. Zapisal je: »Okupator je nad Prekmurjem izgubil eno letalo, saj je eden od messerschmittov zaradi okvare motorja zasilno pristalo v reki Muri med Bistricami in Razkrižjem. Pilot letala je mojstrsko pristal v reki in stoječ na krilu letala pričakal pomoč domačinov, ki so ga s čolnom prepeljali na obrežje reke.« Bolj kot ta dogodek pa je ljudem ostalo v spominu sestreljeno letalo, ki je strmoglavilo na travnikih med Srednjo in Dolnjo Bistrico nedaleč od vasi Žižki.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Padlo v močvirski travnik
Gizela se tega zelo dobro spominja. Odrasli in otroci so tekli na kraj, od koder se je valil dim in kjer se je zbralo že veliko ljudi, da bi videli, kaj se je zgodilo, toda žandarji, takratni policisti, jih niso pustili zraven. Se je pa med njimi hitro razvedelo, da je pilot mrtev, pozneje pa tudi, da naj bi prišli po njegove posmrtne ostanke. O tem, da bi razbitine letala kdaj odkopali, ni bilo slišati, ne takrat in niti pozneje.
Zgodbo tega letala poznata po ustni pripovedi tudi Milena Kovačič iz Srednje Bistrice in Milan Špiclin iz Gornje Bistrice.
Mileni je o njem pripovedovala mama, ki je izvirala iz Dolnje Bistrice. Bila je v šoli, ko so zaslišali najprej strašno šumenje, nato pa glasen pok. Stavba šole stoji še danes sredi polj in travnikov, od koder se je dalo videti, kje se je letalo zrušilo. Učitelj, ki je v času vojne prišel poučevat iz Madžarske, je zbral otroke, da so skupaj šli na kraj dogodka, prepričan, da je sestreljeno angleško letalo. »Če se prav spomnim, je mama dejala, da so vzeli s sabo celo zastavo in peli,« razlaga Milena. Toda ko so se bližali letalu, ki je bilo s sprednjim delom zarito v zemljo, so na repu, ki je molel v zrak, opazili, da gre za letalo madžarske vojske.
Milanova zgodba pa se začne s pripovedjo o tem, kako je z babico zgodaj zjutraj šel na travnik sušit seno. Tam sta ostala do popoldneva, ko je potem nekdo od domačih z vozom in vprego prišel za njima, da so naložili mrvo. Bil je zelo živahen fantič, ki je pretaknil vsak grm in vedel za vsako drevo, zato ga je babica poskušala zadržati ob sebi s pripovedovanjem. Enkrat pa ga je posvarila, da naj ne hodi daleč, ker da je tam zakopano letalo. Njihova »senžat« je bila na območju močvirskih travnikov, kjer so lahko kosili in sušili seno samo v sušnem obdobju, in nedaleč od kraja, kjer se je letalo zrušilo. Deli letala, ki jih je odtrgalo od trupa, so po pripovedovanju babice ležali vse naokrog, med njimi pa naj bi domačini našli tudi zgornji del kabine s čelado, v kateri naj bi bili ostanki las oziroma lasišča. »To me je kot otroka najbolj presunilo,« pravi Milan.
Večkrat je želel izvedeti še kaj več o dogajanju v tistem času, vendar starejši ljudje o tem niso hoteli veliko govoriti. Tudi Milanov oče je marsikaj vedel, a ko je vrtal vanj, da naj mu kaj pove, ga je pogosto zavrnil, češ zakaj ga vse to tako zanima. »To so bili naši problemi. Vi žívite svoje življenje.«
O strmoglavljenem letalu na travnikih (ledinsko na Trebežu) podrobno prav tako piše Mataj. Septembra 1943 se je večja formacija ameriških letal približevala Murski Soboti. Na meji ob reki Muri v bližini Melinec so »leteče trdnjave« (v žargonu ime za angleške in ameriške bombnike, op. p). prestregli madžarski lovci, ki so bili na izvidniškem poletu. Lovci so vzleteli z letališča v Sombotelu, kjer so bila stacionirana. Madžarska vojska ni imela svojih letal, temveč so piloti leteli z nemškimi, tudi z messerschmitti. »V enem od zračnih spopadov je eno od madžarskih letal bilo prestreljeno, tudi pilot je bil zadet, saj ni izskočil s padalom. Strmoglavil je na travnike pri Srednji Bistrici. Letalo se je globoko zarilo v zemljo in zgorelo. Ta madžarski letalec je bil prva žrtev zračne bitke nad Prekmurjem,« še piše v knjigi Janeza Mataja.
Leteče trdnjave
Mataj v svoji knjigi še navaja, da se je prvi prelet bombnikov nad Prekmurjem zgodil 17. septembra 1943, zavezniška letala pa so poletela z italijanskega letališča Foggia in se napotila na bojno nalogo v severno Nemčijo. Po tem so se preleti nadaljevali, in sicer 1., 23. in 28. oktobra ter še 2. novembra 1943. Zavezniške zračne divizije, ki so se nahajale v Italiji, naj bi svoje cilje bombardirale s 900-kilogramskimi bombami. In prav enemu letalcu angleškega kraljevega letalstva in njegovim tovarišem, »ki so lepega julijskega večera 1944. leta poleteli za lepšo prihodnost, pa se je polet za njih končal v nočnem objemu pokrajine ob Muri …«, je Mataj posvetil svojo knjigo.
Ta pilot je bil Peter Edmond Mitchell, rojen 9. avgusta 1924. Bil je eden od članov šestčlanske posadke letala, ki je bilo sestreljeno in je zagorelo 7. julija 1944 ob 1.30. To v 28. Zborniku soboškega muzeja v članku o posadki sestreljenega letala piše še urednica zbornika in zgodovinarka Metka Fujs. Šestim padlim letalcem so leta 2005 v Murski Soboti postavili spominsko znamenje, na katerem pa so zapisana napačna imena. Fujsova z navajanjem točnih podatkov o letalcih v omenjenem članku to napako popravlja. Leteče trdnjave, kakor je v svoji knjigi bombnike, ki so med bojno nalogo preletavali Prekmurje torej pravilno imenoval Mataj, so ob spominih za sabo pustile tudi številne bombne jame.
Bombne jame
Na območju blizu Mure je bilo veliko bombnih jam, ena ravno na Milanovi posesti na osredku. Kdaj naj bi ta nastala, ne ve, saj o njej med ljudmi ni krožila nobena pripoved. Morda zato, razmišlja, ker so bili vaščani zaradi frontne črte med Rusi in Nemci ob reki Muri izseljeni in so jih na svoje domove sprejele družine v Odrancih in Beltincih. Druga manjša jama, ki je ni izkopala človeška roka, pa je še vedno tik ob Milanovi hiši na Gornji Bistrici, kjer je bila med drugo svetovno vojno »vkopana« ruska artilerija. Zato so na območju od Veržeja do Beltinec ter vse do Lendave najdbe min ter drugih predmetov in eksplozivnih sredstev iz druge svetovne vojne tako pogoste.
Več bombnih jam je bilo tudi na območju poplavnega gozda Virijca, ki se razprostira jugovzhodno od Žižkov in Črenšovec. »Mislim, da so nastale proti koncu vojne,« se prav tako spominja Gizela, »saj so takrat bombniki pogosto odmetavali bombe.« Po pripovedovanju starejših ljudi (taka so tudi navodila vojaške letalske stroke, op. p.) so jih odmetavali zato, ker se z njimi niso smeli vrniti v oporišče, nam še razlaga Gizela.
O številnih letalskih preletih bombnikov v letu 1943 poroča tudi Mataj. Zapisal je, da so bili ti usmerjeni na Dunaj in so ob vračanju z bombnega pohoda ostanek tovora odvrgli na neposeljena območja blizu Mure. Še dolgo po vojni so bili v tem gozdu kraterji. V njih je zastala voda, v kateri so se namnožile ribe, pozimi pa so se jame na veselje otrok spremenile v ledeno ploskev za igranje hokeja.
Nekatere so lastniki pozneje zasuli, robove drugih je zabrisala narava sama. Tako kot bo čez čas zabrisan zdaj še živ spomin na letalske dogodke tistega časa. A ostala bo zapisana beseda. Tudi zato je nastal pričujoči članek.