Že nekaj časa je povprečen evropski in s tem tudi slovenski davkoplačevalec, ki je tudi potrošnik, podvržen agresivnemu oglaševanju varne lokalne hrane. Ta se oglašuje z različnimi slogani od naše superhrane do izbrane kakovosti. Edino, kar je v tej zgodbi oprijemljivega, je to, da so poti hrane od pridelovalca do potrošnika bistveno krajše. To pomeni velik prihranek energije. Strošek globalnega prevoza sezonskih pridelkov z enega konca sveta na drugega je petkrat višji od stroška pridelave.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurska občina že drugič v brezplačni najem dobila prikazovalnik hitrosti
Občina Razkrižje je bila uspešna pri pridobitvi šestmesečnega brezplačnega najema prikazovalnikov hitrosti.
Lokalno pridelana hrana kot varna hrana je reklamni hit celotne Evrope. Kaj pa se skriva za to varnostjo, je davkoplačevalcu, ki s subvencijami in drugimi plačili pokriva približno tretjino stroškov pridelave hrane v posamezni državi, malo znano. Razpravo o varnosti oziroma varni hrani je v teh dneh spodbudilo vprašanje uporabe glifosata. EU je leta 2017 podaljšala dovoljenje za uporabo tega herbicida do leta 2022. Tega leta se bo ponovno začela razprava o uporabi glifosata. Ključno v tej zgodbi je, da morajo proizvajalci herbicidov na osnovi glifosata in druge zainteresirane skupine poslati komisiji predloge in utemeljitve za podaljšanje uporabe glifosata tri leta pred iztekom roka dovoljene uporabe. To pomeni do konca tega leta. Edina država v EU, v kateri so glifosat oziroma herbicidi na osnovi glifosata prepovedani, je Francija. Za prepoved se ni odločila politika, ampak je uporabo prepovedalo sodišče. V začetku letošnjega leta je razveljavilo dovoljenje za prodajo spornega herbicida. Pri odločitvi je izhajalo iz domneve, da regulatorji pri izdaji dovoljenja niso upoštevali vseh varnostnih pomislekov. Na tej osnovi se je predsednik Macron odločil, da ga bodo prepovedali do konca leta 2021. Tako kot v ZDA je tudi v Franciji nekaj odmevnih sodnih sporov, v katerih kmetje, oboleli za rakom, tožijo Monsanto oziroma zdaj nemški Bayer, ki ga je prevzel, ker da je obolenje povzročil glifosat. Tako kot v ZDA so tudi v Franciji sodišča pritrdila prizadetim. Ob tem so bili v Franciji razkrite različne metode od »nakupa lojalnosti« do izsiljevanja posameznikov s pomočjo tajno pridobljenih podatkov o njihovem življenju.
Kmetje se glifosatu ne bi odpovedali
V Avstriji in še nekaterih državah so se začele razprave o uporabi glifosata po letu 2022. Stališče avstrijskih kmetov je podobno stališčem večine kmetov v EU, tudi naših. Avstrijski kmetje verjamejo, da je glifosat nepogrešljivo sredstvo za uporabo v kmetijstvu, in se pri tem naslanjajo na mnenje avstrijskega interesnega združenja proizvajalcev fitofarmacevtskih sredstev (IGP). Ta trdi, da bi popolna prepoved glifosata škodila ohranjanju zemlje, saj bi z mehanskim odstranjevanjem plevela (pri trdovratnem plevelu so potrebna dve do tri preoravanja) povečevali erozijo tal in povzročili hitro naraščanje emisij ogljikovega dioksida. Poudarili so, da bi prepoved negativno vplivala na količino in kakovost pridelka. Pri svojih argumentih o neoporečnosti glifosata se sklicujejo na mnenja Evropske agencije za varnost hrane, Agencije za varovanje okolja EPA iz ZDA, kanadskega organa za ocenjevanje škodljivosti fitofarmacevtskih sredstev, pristojnih organov Avstralije, Japonske, nemškega inštituta za oceno tveganja in Evropske agencije za kemikalije. Pri tem so prezrli razpravo evropskih poslancev v začetku leta, med katero so nemškemu inštitutu za oceno tveganja očitali, da je zavajal z vprašljivimi študijami Monsanta, ki jih je zgolj povzemal. V ameriških sodnih procesih pa se je pokazalo, da je Monsanto prikrival dejanske študije o škodljivosti oziroma rakotvornosti glifosata. V začetku leta se je novi lastnik Monsanta, nemški koncern Bayer, še skliceval na razne študije in priporočila različnih agencij. Pri tem je poudarjal, da štiridesetletne izkušnje govorijo v prid uporabe glifosata, in v argumentih povzel stališča, na katera se sklicuje IGP. Zdaj se je zgodba z glifosatom začela bistriti.
Aprila je EU imenovala štiri države članice Francijo, Madžarsko, Nizozemsko in Švedsko, da bodo njihovi strokovnjaki pripravili sklepno poročilo o posledicah uporabe glifosata pred začetkom nadaljevanja postopka za avtorizacijo oziroma podaljšanje uporabe glifosata po letu 2022. Konec prejšnjega tedna je Bayer objavil sporočilo, da bo v naslednjih desetih letih vložil pet milijard evrov v dodatne raziskave in razvoj okolju in zdravju prijaznih herbicidov. To še ne pomeni, da Bayer to počne zaradi dejanske skrbi za zdravje ljudi. Zaradi izgubljenih tožb zaradi zavajanja pri uporabi glifosata in posledičnih obolenj za rakom ga že bremeni okrog 63 milijard evrov potencialnih odškodnin, to pa je vplivalo na vrednost njegove delnice, saj je od začetka afere padla za 40 odstotkov.
Domače njive
Vse to je za domače okolje še vedno obrobna zadeva. Na nedavnem Dnevu pšenice je bil v gradivu, ob predstavitvi sortnih poskusov in drugih strokovnih gradiv, priložen nasvet glavnega organizatorja posveta – soboškega Kmetijsko-gozdarskega zavoda – z naslovom Uničevanje plevelov na strniščih. Štiri tipkane strani dolg nasvet resda poudarja uničevanje trajnega večletnega plevela. V tabeli je navedenih 20 preparatov za uničevanje plevela, ki vsi temeljijo na glifosatu. Na seznamu najdemo šest izvedenk roundupa razvpitega Monsanta. V preostalih primerih gre za druge blagovne znamke, toda oblike, v katerih so preparati na voljo, so enake (izopropilamino, kalijeve ali amonijeve soli). Z legalističnega vidika z nasvetom za uničevanje plevela ni nič narobe, saj je uporaba herbicida dovoljena do konca leta 2022. Se pa odpira vprašanje legitimnosti in odgovornega odnosa do kmeta in ne nazadnje potrošnika.
V zgodbi priporočanja glifosata sta lahko v ozadju skrit interes in tudi pritisk velikih semenskih multinacionalk, ki se ukvarjajo s proizvodnjo semena, tudi gensko spremenjenih rastlin (GSO). Čeprav je pridelava GSO v večini evropskih držav prepovedana, jim dovoljenje za uporabo totalnih herbicidov na osnovi glifosata pušča priprta vrata za pridelavo GSO. Nobena skrivnost ni, da se rastline GSO gojijo tudi tam, kjer je to prepovedano. Brez uporabe herbicidov pa je njihova pridelava neučinkovita. Ni nujno, da gre za neposredno tretiranje zemljišča s škropljenjem. Danes so že na trgu »visokotehnološko« pripravljena semena. Npr. nekatera semena so že v posebnih ovojih (v nekaterih primerih naj bi bili ti iz gline ali drugih razgradljivih snovi), ki naj bi semenu v primeru suše zagotovili dovolj vlage za vznik ali pa ga zaščitili pred veliko vlago. Ti ovoji so tretirani z nekimi zaščitnimi sredstvi. V Srbiji je bila uporaba glifosata eden od osnovnih kazalcev prisotnosti GSO. S sledenjem kupcem glifosata so prišli do kmetov in njiv s posevki GSO. Toda danes se o tem praktično ne govori. Je pa dejstvo, da ravno semenske hiše – predstavnice velikih multinacionalk – postajajo pomembni sponzorji kmečkih in kmetijskih strokovnih srečanj. In ta se zdaj pred žetvijo kar vrstijo. Drug krog pa se bo zavrtel jeseni po spravilu koruze.
Zgodbo bodo verjetno presekali trgovci
Trgovci so bili tisti, ki so zaznali potrebo potrošnika po domači in lokalno pridelani hrani. Temu prilagajajo svojo ponudbo in jo tako tudi oglašujejo. Pri nas še ne zaznavamo neposrednega sodelovanja med trgovci in kmeti pri dobavi mesa živali, rejenih v skladu z ukrepom dobrobit živali. Medtem nemški Aldi zahteva natančne podatke o tem, pri pridelavi katere krme je bil uporabljen glifosat in kako njegova uporaba vpliva na krmo. Sporočiti mu morajo vrednosti ostankov glifosata v krmi in v kakšnem roku bodo prenehali uporabljati sredstvo pri proizvodnji krme. Dobavitelje so opozorili, da je njihov cilj popolno prenehanje uporabe glifosata. To pa je drug del zgodbe, ki je Bayer stisnil v kot. Tu smo pri ključni točki kakovosti hrane. Verjetno nam bodo poznavalci rekli, da imamo ustrezne pravilnike, npr. za shemo Izbrana kakovost, ki določa vse podrobnosti o uporabi krme ipd. Še vedno pa nimamo »kemičnih listov« o zemlji, kje se je kaj pridelalo in kakšna je zgodovina te zemlje ali enostavneje njive, kje se je kaj pridelalo. Edino, kar vemo, je, da je Pomurju uspelo rešiti zajetja zdrave pitne vode na prvem nivoju podtalnice v nasprotju z Dravskim poljem, kjer je prvi nivo podtalnice tako kontaminiran, da ga ni mogoče uporabiti za vodna zajetja, in se zdaj za pitje uporablja drugi nivo podtalnice.
