Murskosoboška območna enota Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) je organizirala posvet z župani pomurskih občin in predsedniki odborov za kmetijstvo občinskih svetov. Na enem prvih takih srečanj so kmetje predstavili razvojno vizijo pomurskega zasebnega kmetijstva v naslednjih desetih letih in opozorili na probleme, s katerimi se srečujejo – predvsem podnebne spremembe.
V uvodni predstavitvi je direktor Kmetijsko-gozdarskega zavoda (KGZ) Franc Režonja predstavil nekaj statističnih podatkov o pomurskem kmetijstvu, ki so več ali manj splošno znani. Število kmetij se je v zadnjih desetih letih zmanjšalo za dobrih 3000 z 9500 leta 2005 na 6500 v letu 2015. Zmanjšanje števila kmetij še ne pomeni, da se zmanjšujejo obdelovalne površine. Te na srečo ostajajo enake. Spreminja pa se struktura kmetij – najbolj upada število kmetij, ki imajo do šest hektarjev obdelovalnih površin, trenutno jih je na ravni Pomurja okrog 11 odstotkov. Približno na tej ravni se giblje tudi število kmetij, ki imajo od šest do 50 hektarjev. Raste pa število kmetij z več kot 50 hektarji površin. V slovensko prehransko bilanco Pomurje še vedno prispeva približno četrtino pridelane hrane in mesa. Tako izvoljena sestava območne KGZS kot predstavniki KGZ in naši agrarni ekonomisti so s tem podatkom zadovoljni. Prepričani so namreč, da ti trendi pomenijo povečevanje produktivnosti v kmetijstvu, kar bi se moralo izraziti v boljši samooskrbi.
Toda če bi Franc Režonja k tej analizi dodal še drugi del in analiziral raven samooskrbe leta 2005 in leta 2015, bi dobil nekoliko drugačno sliko. Potrdile bi se mu že nekaj časa znane ugotovitve Svetovne organizacije za hrano (FAO), da več kot tri četrtine prebivalstva na svetovni ravni prehranijo male kmetije. Izginjanje malih kmetij pomeni, da izginja »proizvodna širina« kmetijskega gospodarstva. Posledice so najbolj očitne v prašičereji. Ključno je, da male kmetije niso bile tako močno izpostavljene pritiskom predelovalne industrije, kot so velike. T. i. družinske kmetije velik del akumulacije izgubljajo ravno na račun izsiljevanja z nizkimi odkupnimi cenami. Problem še naprej ostaja Goričko, za katero je Režonja predstavil nekaj razvojnih nastavkov, predvsem v živinoreji. Statistično regija po glavah živine naj ne bi izgubljala. Na račun propada malih kmetij pa je izgubila v govedoreji teleta za nadaljnjo rejo in ta mora zdaj uvažati. Če bi podrobneje analizirali reje z uvoženimi teleti, jih je izredno malo, ki imajo zaprt kapitalski krog, kar pomeni, da imajo dovolj lastnih sredstev za financiranje proizvodnje. Veliko teh rejcev je že v odvisnem položaju t. i. služnostnega pitanja, in to ne nujno za mesarja, ki bi kmetu uhlevil teleta, kot smo to bili vajeni. S tem se že ukvarjajo hčerinska podjetja bank, npr. Delavska hranilnica, ki na eni strani nabavlja teleta za služnostno pitanje, rejcem krav molznic pa daje krave na lizing. Skratka imamo novo kategorijo rentnih bančnih delavcev.
Kot je poudaril Franc Küčan, je cilj kmetov in tudi javne stroke, ki jo je predstavljal Franc Režonja, voda za namakanje. Povsem legitimno, vendar problematično. Ne samo ponujeni projekt, tudi že delujoči površinski sistemi namakanja dolgoročno ne bodo rešili kmetijstva. Začeti bo treba pri izhlapevanju. Pomurje je regija z največjim izhlapevanjem. Če smo iskreni, bi bilo to še bistveno večje in bi se regija srečevala z bistveno hujšimi posledicami vremenskih sprememb, če ne bi bilo zaščitenih območij, kot je Natura 2000. Tudi tu je že prišlo do agresivnih posegov, saj so se travniki preoravali in spreminjali v njive. Žal je eden od učinkovitih mehanizmov obrambe pred vremenskimi vplivi vzpostavljanje prvotnih habitatov. Za ponazoritev bom navedel primer New Yorka. V dokumentarnem filmu, ki je bil predvajan na nacionalni televiziji, so opozorili na katastrofalne posledice orkanov v priobalnih delih mesta. Teh je vedno več in škoda vedno večja. Strokovnjaki so ugotovili, da lahko visoke valove nevtralizirajo in s tem omilijo škodo s ponovno naselitvijo ostrig. New York je bil nekoč mesto ostrig, ki so jih, tako kot zdaj hot dog, prodajali kar na ulici. Grebeni ostrig so namreč izredno dober blažilec moči morskih valov.
Janko Votek
V uvodni predstavitvi je direktor Kmetijsko-gozdarskega zavoda (KGZ) Franc Režonja predstavil nekaj statističnih podatkov o pomurskem kmetijstvu, ki so več ali manj splošno znani. Število kmetij se je v zadnjih desetih letih zmanjšalo za dobrih 3000 z 9500 leta 2005 na 6500 v letu 2015. Zmanjšanje števila kmetij še ne pomeni, da se zmanjšujejo obdelovalne površine. Te na srečo ostajajo enake. Spreminja pa se struktura kmetij – najbolj upada število kmetij, ki imajo do šest hektarjev obdelovalnih površin, trenutno jih je na ravni Pomurja okrog 11 odstotkov. Približno na tej ravni se giblje tudi število kmetij, ki imajo od šest do 50 hektarjev. Raste pa število kmetij z več kot 50 hektarji površin. V slovensko prehransko bilanco Pomurje še vedno prispeva približno četrtino pridelane hrane in mesa. Tako izvoljena sestava območne KGZS kot predstavniki KGZ in naši agrarni ekonomisti so s tem podatkom zadovoljni. Prepričani so namreč, da ti trendi pomenijo povečevanje produktivnosti v kmetijstvu, kar bi se moralo izraziti v boljši samooskrbi.
Toda če bi Franc Režonja k tej analizi dodal še drugi del in analiziral raven samooskrbe leta 2005 in leta 2015, bi dobil nekoliko drugačno sliko. Potrdile bi se mu že nekaj časa znane ugotovitve Svetovne organizacije za hrano (FAO), da več kot tri četrtine prebivalstva na svetovni ravni prehranijo male kmetije. Izginjanje malih kmetij pomeni, da izginja »proizvodna širina« kmetijskega gospodarstva. Posledice so najbolj očitne v prašičereji. Ključno je, da male kmetije niso bile tako močno izpostavljene pritiskom predelovalne industrije, kot so velike. T. i. družinske kmetije velik del akumulacije izgubljajo ravno na račun izsiljevanja z nizkimi odkupnimi cenami. Problem še naprej ostaja Goričko, za katero je Režonja predstavil nekaj razvojnih nastavkov, predvsem v živinoreji. Statistično regija po glavah živine naj ne bi izgubljala. Na račun propada malih kmetij pa je izgubila v govedoreji teleta za nadaljnjo rejo in ta mora zdaj uvažati. Če bi podrobneje analizirali reje z uvoženimi teleti, jih je izredno malo, ki imajo zaprt kapitalski krog, kar pomeni, da imajo dovolj lastnih sredstev za financiranje proizvodnje. Veliko teh rejcev je že v odvisnem položaju t. i. služnostnega pitanja, in to ne nujno za mesarja, ki bi kmetu uhlevil teleta, kot smo to bili vajeni. S tem se že ukvarjajo hčerinska podjetja bank, npr. Delavska hranilnica, ki na eni strani nabavlja teleta za služnostno pitanje, rejcem krav molznic pa daje krave na lizing. Skratka imamo novo kategorijo rentnih bančnih delavcev.
Prihodnost
Podrobnega razvojnega programa zavod še ni pripravil. Je pa Režonja poudaril ključen razvojni dejavnik pomurskega kmetijstva v naslednji finančni perspektivi, ki bi ga morale podpreti tudi lokalne skupnosti. To je ohranitev kmetijsko- okoljskih podnebnih plačil (KOPOP) v naslednji finančni perspektivi. Tri četrtine pomurskih kmetij je vključenih v ta program. Že grobe analize kažejo, da so učinki vključenosti v KOPOP pozitivni. Eden od teh je zaščita pred erozijo, obnova humozne plasti na plitvih peščenih njivah. Ker obstaja nevarnost, da bo zaradi znižanja evropskega kmetijskega proračuna program v naslednji perspektivi izvisel, so kmetijci pozvali predstavnike lokalnih skupnosti, naj jih podprejo pri ohranitvi KOPOP, saj gre za program, ki ima ugodne učinke za blažitev podnebnih sprememb. S tem so se predstavniki lokalnih skupnosti strinjali. Smo pa spet pred problemom, saj bi v tem trenutku že morali imeti izdelane natančne analize posledic vremenskih sprememb v Pomurju in ukrepe, s katerimi bi jih blažili. KOPOP je eden od takih, žal o gozdovih ni bilo razprave. Pomembna stična točka med kmeti in prisotnimi župani je bila tudi, da odločno nasprotujejo pridelavi energijskih rastlin in subvencioniranju tovrstne pridelave. Poudarili so, da če podjetja in posamezniki ne ravnajo odgovorno, naj vsaj država. Nenormalno je namreč, da se seje vedno več rastlin za potrebe bioplinarn, ki so subvencionirane iz kmetijskega proračuna, prav tako pa se subvencionira proizvedena energija.Voda
Največji žulj pomurskega kmetijstva je pomanjkanje vode, zato pritisk za rešitev težav z nizko podtalnico in za izkoriščanje Mure za potrebe kmetijstva. Kmetje so poudarili, da so v podrejenem položaju pri dostopu do vode. Pri gradnji velikih namakalnih sistemov jih ni zraven. Zdaj je v pripravi drug namakalni sistem, ki se bo napajal iz ivanske gramoznice, in kmetje spet ne morejo sodelovati. Zato kmetje zahtevajo širše reševanje problema oskrbe z vodo. Predstavili so študijo HSE Invest, ki ponuja rešitev povezovanja reke Mure z zalednimi vodotoki – Mokoš, Črnec, Ledava, Kučnica. Projekt je na prvi pogled privlačen in obeta veliko, vendar ima eno lepotno napako. Predstavnik HSE Invest Uroš Jarc ni povedal, da s projektom »rešujejo« – bolje – upravičujejo projekt hidroelektrarne na reki Muri. Z morebitno gradnjo elektrarne v Hrastju - Moti bi se raven podtalnice znižala za dodaten meter. Zato s projektom povezovanja Mure z zalednimi vodotoki skušajo doseči isto raven podtalnice, kot je zdaj in je že krepko pod ravnjo izpred desetih let. Res je šlo zgolj za predstavitev. Edini, ki se je jasno izrekel o projektu, je bil tišinski župan Franc Horvat. Jasno je povedal, da soglasja tišinske občine k projektu elektrarne in posredno s tem ponujenim rešitvam namakanja ne bo zaradi dodatnega zniževanja podtalnice. V projektih o elektrarni, ki jih je proučil, tudi jasno piše, da se bo podtalnica znižala.Kot je poudaril Franc Küčan, je cilj kmetov in tudi javne stroke, ki jo je predstavljal Franc Režonja, voda za namakanje. Povsem legitimno, vendar problematično. Ne samo ponujeni projekt, tudi že delujoči površinski sistemi namakanja dolgoročno ne bodo rešili kmetijstva. Začeti bo treba pri izhlapevanju. Pomurje je regija z največjim izhlapevanjem. Če smo iskreni, bi bilo to še bistveno večje in bi se regija srečevala z bistveno hujšimi posledicami vremenskih sprememb, če ne bi bilo zaščitenih območij, kot je Natura 2000. Tudi tu je že prišlo do agresivnih posegov, saj so se travniki preoravali in spreminjali v njive. Žal je eden od učinkovitih mehanizmov obrambe pred vremenskimi vplivi vzpostavljanje prvotnih habitatov. Za ponazoritev bom navedel primer New Yorka. V dokumentarnem filmu, ki je bil predvajan na nacionalni televiziji, so opozorili na katastrofalne posledice orkanov v priobalnih delih mesta. Teh je vedno več in škoda vedno večja. Strokovnjaki so ugotovili, da lahko visoke valove nevtralizirajo in s tem omilijo škodo s ponovno naselitvijo ostrig. New York je bil nekoč mesto ostrig, ki so jih, tako kot zdaj hot dog, prodajali kar na ulici. Grebeni ostrig so namreč izredno dober blažilec moči morskih valov.
Janko Votek