Grad pri Gradu na Goričkem velja za največji baročni grad na Slovenskem, njegovih 365 soban pa hrani še veliko skrivnosti iz bogatega in dinamičnega življenja grajske gospoščine v minulih stoletjih.
Dolga leta je bil prepuščen propadanju, v zadnjih dveh desetletjih pa ga postopoma in sistematično obnavljajo.
Dolga leta je bil prepuščen propadanju, v zadnjih dveh desetletjih pa ga postopoma in sistematično obnavljajo, s čimer mu vračajo podobo in z novimi vsebinami tudi življenje. Počasi, mnogi bi rekli, da prepočasi, pa vendar se iz leta v leto s prenovo notranjih in zunanjih prostorov ter ureditvijo okolice opažajo spremembe. Čeprav grad še ni v celoti obnovljen, je bil nedavno za izvedeno obnovo po načrtih arhitektke Maruše Zorec nominiran za evropsko nagrado za arhitekturo Mies van der Rohe, eno najpomembnejših tovrstnih nagrad.
Nekateri prostori so obnovljeni, druge obnova še čaka, del poslopja je celo ruševina, a grad, ki ga upravlja javni zavod Krajinski park Goričko, vseeno živi, pravi Zorčeva. »Za nagrado je bil projekt obnove nominiran, ker je zanimiv z različnih vidikov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Pri tem gradu gre za dolgotrajen proces obnove, povprečno se vsaki dve leti obnovi ena soba in zdi se, da grad nikoli ne bo v celoti obnovljen.
Pri tem gradu gre za dolgotrajen proces obnove, povprečno se vsaki dve leti obnovi ena soba in zdi se, da grad nikoli ne bo v celoti obnovljen. A ob vsem tem lepo vidimo, da grad živi, hkrati pa tudi, da ni treba biti vse popolno, da bi živel. Lepo se vidijo različne plasti časa, kaj vse se je dogajalo v gradu, rušilo, dozidavalo, prezidavalo in obnavljalo, tudi različne pristope pri obnovi, kar je lahko za arhitekte še posebno zanimivo.«
Življenje gradu ni bilo naklonjeno
Življenje temu gradu ni bilo vedno naklonjeno, vse plasti večstoletne zgodovine in sodobnosti pripovedujejo različne zgodbe. Tudi v sobanah, ki še niso prenovljene, so umeščena umetniška dela ali prostori živijo s pomočjo kakšnih drugih intervencij, to še posebno pritegne tako strokovnjake kot druge obiskovalce. Čuti se, da je življenje v gradu steklo, za kar imata velike zasluge tudi upravljavec gradu in direktorica Stanislava Dešnik, doda Zorčeva.
Načrti obnove gradu Maruše Zorec so trenutno na ogled na razstavi Arhitektura Inventura 2018–2020 v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Glede na dolgotrajno prenovo in spreminjanje pogledov na prenovo skušajo doseči, pravi Zorčeva, da so posegi konsistentni in da se korak za korakom zgodba sčasoma sestavi v neko celoto. Načrtujejo, da se v prihodnje najprej prenovi vstopna točka gradu, uredi grajska kavarna in zberejo ves material, načrti in posnetek stanja vseh intervencij na gradu. Od leta 2009 se obnavlja po načrtih arhitektke Maruše Zorec, prve načrte za obnovo je pripravil zdaj že pokojni arhitekt Edo Jalšovec, potem pa nadaljeval Goran Dominko.
Prenova – velik izziv
Projekt prenove gradu po načrtih studia Arrea se je začel pred desetletjem, ko so sobe v nadstropnih prostorih jugovzhodnega trakta preuredili v štiri grajske spalnice s prenočišči, opremljenimi s sodobnim pohištvom, in s pomočjo lesa in izčiščene beline zidov poudarili ključne specifike prostora. To še dodatno poudari stavbno pohištvo, okna in vrata, kakršno je bilo nekoč. V preurejen obrambni stolp so umestili večnamenski reprezentančni prostor, ob njem je poročno-koncertni salon s pomožnim prostorom. Arhitekti so v prenovo vključili tudi arkadni hodnik, ki na formo harmonične senzibilnosti v odnosu do preteklosti odgovarja s sodobnim estetskim kanonom.
V naslednjih letih je sledila obnova treh muzejskih sob, kjer so zdaj razstavni prostori, nato obokane grajske kapele, v kateri so odkrili freske, in manjšega predprostora, v katerem je predstavljen fazni razvoj gradu. S tem se je začela nova grajska zgodba, pove Stanislava Dešnik in doda, da je prenova tako velikega, večplastnega in zapletenega objekta velik izziv in da grad Grad kljub uspešnosti izjemno občutljive prenove arhitektov biroja Arrea s svojim obsegom zahteva celostno obravnavo sistematične prenove in posluh državnih institucij, ki mu to lahko zagotovijo.
Pogled v notranjost in naprej
Grad vsako leto pritegne veliko obiskovalcev, tudi lani je zaradi turističnih bonov Goričko obiskalo veliko Slovencev, a manj kot prejšnja leta. Med drugim valom epidemije in zaprtjem gradu je javni zavod opravil več obnovitvenih del, poleg tega so po načrtih Maruše Zorec na grajskem portalu namestili težka kovinska vrata, ki omogočajo pogled na notranje dvorišče tudi, ko so zaprta. Za zagotavljanje večje varnosti pred udari strele so namestili strelovode in uredili odvajanje strešne vode.
Posebno pozornost so namenili okolici gradu.
S pomočjo prostovoljcev Društva za raziskovanje jam iz Ljubljane so iz 14 metrov globokega vodnjaka pred gradom odstranili odpadke in smeti in ga po načrtu krajinske arhitektke Tanje Simonič Korošak s kovinskim pokrovom in ograjo zavarovali pred novim odmetavanjem odpadkov in padci v globino. Uredili so graščakovo pot, ki vodi do izvira vode. Zavod načrtuje še nadaljevanje urejanja pešpoti do spodnjega dela vasi Grad, ki se bo povezala v krožno pot mimo cerkve Marijinega vnebovzetja nazaj na grad in v grajski park. Spomladi bodo uredili še grajski park.
K razmisleku pritegniti druge
Grajsko poslopje in zanimiva lokacija sta pritegnila tudi študente arhitekture s Tehnične univerze na Dunaju, Tehnične univerze v Gradcu in Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, da so razmišljali o ureditvi in promociji gradu ter svoje zamisli in projekte lani predstavili na razstavi Goričko: Nov pogled na podeželje, ki je pokazala nov pogled na podeželje, sobivanje arhitekture in krajine. V ospredje so postavili ohranjanje identitete krajine in možne oblike kmetijske proizvodnje na manjših kmetijah, ki se zavezujejo k visokim kakovostnim standardom in se uspešno vključijo v lokalne ekonomske cikle. Načrtujejo, da bi podobne delavnice, na katerih sodelujejo študenti, pripravljali tudi v prihodnje in skupaj iskali rešitve.
Usodna vojna
Prvi grad naj bi tu stal že v 11. stoletju, značilno peterokotno obliko pa je dobil v 15. stoletju. Sobane pričajo, da je bilo grajsko življenje tukaj živahno, zaznamovale so ga različne plemiške rodbine, Amadejci, Szechyji, Batthyanyji, Nadasdyji in Szechenyiji, potem ga je prevzel Ferdinand Hartner, usodna za grad pa je bila druga svetovna vojna, ko so se v njem menjavale vojske. Po vojni v prostore nihče ni vlagal, grad je bil tako med mogočnimi drevesi 50 let prepuščen času. Ponovno so ga začeli oživljati po letu 1995.
