"Začelo se je tako, da me je dedek leta 2013 prijavil na lovski tabor. Do takrat nisem mogel videti puške, bal sem se vsega, kar je pokalo. Me je pa privlačila ta temno zelena barva," začne pripoved Niko Časar, mlad fotograf iz Murske Sobote, ki ure in ure preživi v gozdu, na preži. "Od tistega prvega tabora dalje sem vedel, da je to moja strast. Takrat sem prvič držal puško v rokah, adrenalin je delal na polno. Prvič sem se znebil strahu in ugotovil, da pri lovu sploh ne gre samo za streljanje. Da je to veliko več," razlaga Niko, od kod izvira njegova ljubezen do živali. Ni mu težko čakati v miru, da se mu žival približa. "Že prej si nastavim fotoaparat na stojalo, pripravim objektiv in potem čakam. Reguliram svetlobo, da bo fotografija čim boljša," razlaga Niko.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Po soboških ulicah se vozi avtomobil, odet v praznične lučke. Ste ga opazili?
Lastnik avtomobila pravi, da želi z lučkami slediti novodobnim trendom.
Iz oči v oči je tako zrl že vsem gozdnim živalim in nekatere ujel v objektiv.
"Loviti še ne smem, ker še nisem polnoleten. Takoj, ko bom lahko, pa bom opravil izpit za lovca. Zdaj grem na prežo okrog pol sedmih zvečer in ostanem do devetih, pol desetih. Do takrat namreč še lahko ujamem neke spodobne fotografije; če bi pa smel že tudi loviti, bi pa gotovo ostal veliko dlje, saj jelenjad pride na plano šele zelo pozno," pravi Niko.
"Kinologija, divjad, trofeje, ocenjevanje trofej, orožni list, bolezni, ptice in še kaj drugega. Ogromno znanja moraš imeti, da postaneš lovec. Ko pa vse to osvojiš in položiš izpite, pa te čaka lovski krst, ki zna biti zelo boleč. Tega dela se sicer ne veselim preveč, ampak to je pač nekaj, kar moraš prestati," pravi Niko.
Da rad fotografira, je odkril lani, ko si je kupil prvi fotoaparat. Želel si je fotografirati živali, potem se preizkušal s fotografiranjem vremena. "Z eno fotografijo lahko poveš veliko več kot z video posnetkom," pravi Niko, ki je samouk.
Uči se na internetu, želi si imeti boljši in večji objektiv. "Poleg narave rad slikam tudi ljudi, ki se zabavajo. Da ujamem njihove izraze v nepozabne trenutke," razlaga Niko, ki se še odloča, kaj bo šel študirat. "Po eni strani si želim delati v zdravstvu, na kirurgiji, me pa zelo zanimata tudi fotografija in montaža. Še nekaj mesecev imam, da se odločim," pravi. Starša njegovi obe strasti podpirata, je pa res, da mamo velikokrat skrbi, ko gre na lov, da se pozno večer sam potika sredi ničesar.
