Nina Horvat iz Beltinec je dijakinja petega letnika Srednje šole za gostinstvo in turizem Radenci. Šola se je letos prvič udeležila tekmovanja v poklicnih spretnostih SloveniaSkills in že takoj požela uspeh. Srednješolka je pred kratkim premagala konkurenco v strežbi in si zagotovila nastop na evropskem tekmovanju EuroSkills, ki bo prihodnje leto na Danskem. Z njo in njenim mentorjem Petrom Pertocijem, sicer učiteljem strokovnih predmetov, smo se pogovarjali o samem tekmovanju, pripravah na evropsko raven in o razmerah, ki v branži gostinstva niso rožnate.
Tekmovanje SloveniaSkills je potekalo v Celju. Kako ste se nanj pripravljali in kako je potekalo?
»Za samo tekmovanje mi je povedal profesor, strinjala sem se, da se ga udeležim, oddala sva prijavnico in se kmalu zatem začela pripravljati. Ko je bila med poukom na sporedu katera od snovi, ki je bila predvidena na tekmovanju, sva malo več delala na tem, tudi med počitnicami sem prišla v šolo, vadila postrežbo, pripravljala koktejle ... Z začetkom aktualnega šolskega leta pa so postale vaje intenzivnejše, vsakodnevne.
Tekmovanje je trajalo dva dni. Prvi dan smo morali na primer prepoznavati vina, pripraviti omizje, skrbeti za postrežbo. Ta del se mi ni zdel zahteven, ker sem štiri leta vadila, z mentorjem smo sodelovali tudi na več dogodkih. Drugi dan pa je bila na vrsti priprava koktejlov, ko, moram priznati, me je kar zajela trema. Tekmovalci smo morali pokazati tudi znanje teorije.«
Kateri koktejl ste pripravljali?
Nina: »Pred mešanjem koktejlov smo pisali krajši test, potem pa se je organiziralo omizje, tak mini točilni pult, in sledila je priprava. Med 18 različnimi koktejli je vsak tekmovalec izžrebal enega, moral zanj napisati sestavine, recepturo in ga pripraviti ter dekorirati. Jaz sem morala pripraviti gin fizz. Zatem pa smo morali pripraviti še koktejl, ki smo ga sami zasnovali. Midva s profesorjem sva najinega poimenovala 'Gorički čar sigdar', saj sva izhajala iz lokalnih sestavin. Sicer pa koktejl sestavljajo gin, sok rdeče pese, hruškov sok in sirupi.«
Peter: »Za koktejl je bilo treba sestaviti tudi zgodbo in želela sva, da se z izbranimi sestavinami predstavi Pomurje ter da so sestavine sezonske.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Jubilej pevske skupine Vrelec
V veliki dvorani Občine Radenci je Kulturno društvo pevska skupina Vrelec Radenci ob 25-letnici delovanja pripravilo kulturno prireditev, poimenovano Lepa pesem srce razvedri.
Strokovno komisijo ste očitno navdušili in si prislužili odhod na Dansko. Z enim očesom najbrž že pogledujete proti pripravam?
Nina: »Tekmovanje bo prihodnje leto septembra, še pred tem pa me čaka še kar nekaj izzivov. Z mentorjem novembra en teden gostujeva tudi v Belgiji, kjer bodo imeli nacionalno tekmovanje, in se bom preizkusila tudi tam. Več kategorij bo in v nekaterih stvareh se bom preizkusila prvič.«
Peter: »Priprave bodo zelo intenzivne, ob Belgiji se kaže možnost še nekaterih tekmovanj. Na enih bi bila Nina tekmovalka, na drugih opazovalka. Dobila bo tudi pomoč profesionalnega barmana, spoznavala bo trende, v prvi vrsti pa je vse na nama, da se čim bolje pripraviva.«
Vi, Peter, kot profesor že vrsto let delujete na radenski šoli. Kako hitro v dijakih prepoznate, da bodo dobri na svojih področjih?
»Na šoli delam 30 let, v gospodarstvu sem deloval nekaj manj kot 14 let. Takrat sem bil mentor dijakom na delovni praksi, tako da kilometrina pri meni je in prepoznam tisti pravi občutek. Tudi pri Nini je bilo tako. Najprej nam je sicer mislila pobegniti v frizerstvo, a smo se dogovorili, da ostane pri nas. Takoj sem videl, da ima tisto nekaj.«
Nina, ste torej kolebali med frizerstvom in gastronomijo?
»Za tem je hecna zgodba. Jaz sem želela biti po poklicu frizerka, ati pa je vedno govoril, da bom kuharica. Ker si jaz in kuhinja nisva ravno na ti, sem se odločila za strežbo. Tudi profesor mi je v prvem letniku govoril, da jaz ne spadam v kuhinjo, ampak da je zame prostor v strežbi, in tako zdaj tudi je.«
Peter, kaj Nino odlikuje?
»Lastnosti, ki so v našem poklicu zelo pomembne, so bile pri Nini opazne že od začetka. Komunikativnost, urejenost, potem pa še manjši detajli, denimo prijemi, drža in podobno. Nekaj tega se da naučiti, nekaj pa imaš prirojeno. Nina veliko dela in določene stvari zdaj dela že serijsko, na tekmovanjih pa je pomembno, da se udeleženci držijo teoretičnih napotkov.«
Nina, kje nabirate delovne izkušnje, ste bili že tudi v tujini?
»Delam prek študentske napotnice, smo pa tudi na šoli dobili priložnost, da smo prakso lahko opravljali v tujini. Pred dvema letoma sem bila dva tedna na Portugalskem in v tamkajšnjih restavracijah opravljala šolsko prakso, letos marca pa sem bila na enomesečni izmenjavi na Tenerifu. Sicer pa dijaki pogosto praktično delo opravljamo tudi izven šolskih prostorov.«
S kakšnimi vtisi ste se vrnili iz tujine? So velike razlike v delu pri nas in drugod?
»So kar. Gostinec hitro zazna razlike pri pripravi hrane, pri menijih, pri sami kulturi. Pa tudi dojemanje samega poklica ni enako, lahko rečem, da je v tujini bolj cenjen kot pri nas. Dosti bolj.«
Vam je kateri dogodek, pripetljaj ostal še posebej v spominu?
»Ko sem bila na Tenerifu, sem pred gosti vsak dan pripravljala gvakamole. En večer, ko je bila res gneča in smo delali kot nori, mi je kuhar naročil gvakamole pri mizi 15. Vzela sem pladenj, se odpravila do gosta in ju v angleščini pozdravila. Prav tako sem se jima opravičila, da govorim angleško, ampak da prihajam iz Slovenije in sem tam na izmenjavi. Punca, ki je bila tam s partnerjem, me debelo pogleda in vpraša, od kod iz Slovenije sem. Odgovorila sem, da iz Prekmurja, in hitro sva preklopili na naše narečje (smeh). To se mi je zdelo res vau, končno nekdo iz moje države. Pogosto je namreč bilo težko, ker niso vsi gostje razumeli angleščine.«
Kako gledata na trenutno situacijo v gostinstvu?
Nina: »Pomanjkanje kadra je veliko. V 'kelnariji' lahko dela vsak, ki ima pet minut časa, če se nekoliko grdo izrazim. Tako pri določenih natakarjih ni pravega nivoja komunikacije. S sošolci gremo včasih na kavo, in ker se mi že v prvem letniku učimo, kakšen je pravi odnos s strankami, vidimo, kaj vse je narobe. Pravega natakarja težko najdeš, sploh kar se tiče komunikacije, pristopa do gosta, postrežbe ...«
Peter: »Situacija je milo rečeno katastrofalna. Veliko naših dijakov, ki končajo izobraževanje, zaradi tega ne ostane v tem poklicu. Gostinci pa iščejo delovno silo, ki jo najdejo na ulici, in potem lahko kar vsi delajo v tej branži. Kot je že Nina dejala, je razlika med natakarjem, ki zaključi srednjo gostinsko šolo, in tistim, ki je ne.«
Kaj pa bi mlade oziroma vas, Nina, prepričalo, da bi šli oziroma ostali v gostinstvu?
»To je težko vprašanje. Skupek več stvari verjetno. Mogoče boljši stiki z gosti, ki znajo biti zelo naporni, prav tako šefi. Veliko je odvisno tudi od plače, delovnega časa. Menim, da bi bilo bolje, če bi bile restavracije in gostilne ob določenih praznikih zaprte, ker je to čas, ko si vzamemo čas za družino.«
Kaj pa napitnine, ki so v zadnjem času pogosto predmet razprav?
Nina: »Pri dajanju napitnin so velike razlike. Opažam, da se Pomurci tega ne poslužujejo preveč, Primorci, Korošci, Celjani že bolj. Med poletjem je bila večina gostov, tam kjer sem delala, iz Nemčije, Avstrije, Poljske in ti gostje redno dajejo napitnine.«
Peter: »Napitnina pri nas ni obvezna kot drugod, ampak z dobro postrežbo in vljudnostjo se jo da zaslužiti. Svojim dijakom ves čas govorim, da je treba biti prijazen, imeti pravi očesni stik, komunikacijo. Razni detajli namreč dajo vtis, da si nekdo napitnino zasluži.«
Nina, letos boste zaključili srednjo šolo. Že veste, kako naprej?
»Še ne, se še iščem. Raje sprejemam odločitve počasi in ne rinem z glavo skozi zid, razmišljam pa, da bi ostala v gostinstvu.«
Imate kakšno najljubše področje?
»Na začetku sem bila bolj osredotočena na postrežbo hrane, vina, sedaj pa že štiri leta delam v gostinstvu in mi je zelo všeč postalo delo v baru, kuhanje kavic.«