V nasprotju z javnim prepričanjem, ki tako rado benti nad astronomskimi plačami nogometnih zvezdnikov, je nogomet večinoma vse prej kot dobičkonosen posel. V tako imenovani ligi peterica, ki zajema angleško, špansko, nemško, italijansko in francosko ligo, se za slovenske razmere obrača sicer ogromno denarja, saj so skupni prihodki v sezoni 2021/22 znašali 29,5 milijarde evrov, toda klubi večinoma tolčejo izgubo. Ta je v navedeni sezoni lige peterice znašala skupaj 342 milijonov evrov. Razlaga je sila preprosta – velika večina klubov, govorimo o Evropi, v Združenih državah Amerike je logika obrnjena, se vodi na način maksimiziranja športnih rezultatov za vsako ceno in ne dobička oziroma poslovnih rezultatov. Problematike se v zadnjih letih zaveda tudi Evropska nogometna zveza pod vodstvom Aleksandra Čeferina, ki je postavila več pravil o finančnem poslovanju klubov v zasledovanju njihove. finančne vzdržnosti. Čeferin je naklonjen tudi uvedbi kapice na plače igralcev, čeprav bi to sedaj bilo ob savdskem pohodu po evropske zvezdnike okroglega usnja verjetno strel v lastno koleno.
Potrebne so finančne garancije
Slovenski nogomet je seveda palček v primerjavi z najmočnejšimi evropskimi ligami. Klubi slovenske prve nogometne lige so namreč lani ustvarili le za okoli 31 milijonov evrov prihodkov. Za primerjavo. Samo pomurski gradbeni velikan Pomgrad je v letu 2022 obrnil dobrih 100 milijonov evrov. Slovenska liga seveda tudi ni izjema glede dobičkonosnosti, saj je kumulativna izguba klubov prve lige lani znašala dobrih sedem milijonov evrov. »Za pridobitev licence mora klub izkazati, da nima terjatev do igralcev (tudi bivših) oziroma določenih ostalih zaposlenih (tudi bivših). To zadostoje za pridobitev licence. Klubu ni potrebno izkazovati pozitivnega poslovanja,« nam je pojasnil poznavalec športnega prava, odvetnik Blaž Tomažin Bolcar. Glede pozitivnega poslovanja pa obstajajo svetle izjeme. Čeprav smo v zadnjem obdobju priča turbulentnemu dogajanju pri soboškem prvoligašu, obstaja en zelo pomemben vidik delovanja kluba, zaradi katerega so vodilni lahko zadovoljni, in to je ravno poslovanje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bo država vrtine zapečatila?
Družba Geoenergo v stečaju je 19. aprila izgubila rudarsko pravico, koncesijska pogodba o izkoriščanju mineralne surovine nafte in zemeljskega plina, ki je zaradi delujočih vrtin pomembna predvsem za območje petišovskega plinskega polja, pa je prenehala veljati.
Pravno-organizacijska struktura slovenskih nogometnih klubov je v zadnjih letih doživela korenite spremembe. K temu je botrovala prevetritev pravil krovne nogometne organizacije, ki je omogočila, da je tudi nogomet postal bistveno bolj privlačen investitorjem. Veliko klubov, ki so sicer organizirani kot društva, tako sedaj posluje skupaj s povezano gospodarsko družbo, v kateri društva nimajo več večine, saj si ostali družbeniki lahko zagotovijo do 74-odstotni delež. »Pred tem so bile investicije v nogometne klube v pretežni meri omejene na posojila predsednikov klubov. Klubska oziroma društvena ureditev sama po sebi ne predstavlja ustreznega okolja za investiranje, saj je zelo nepredvidljivo. Predsednika kluba se namreč lahko relativno enostavno zamenja oziroma omeji in na tak način je lahko investicija ogrožena,« pojasnjuje Tomažin Bolcar. Po njegovi oceni bi bile vseeno potrebne tudi izboljšave v smislu finančnih garancij povezane pravne osebe za izpolnjevanje svojih obveznosti do kluba. Hitro se namreč lahko zgodi, da klub na podlagi zagotovil povezane pravne osebe podpisuje večletne visoke pogodbe z igralci, nato pa povezana pravna oseba preneha izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti.
»Slednje pomeni, da tudi klub ne more izpolnjevati obveznosti do igralcev, kar lahko privede do propada kluba,« razloži poznavalec, ki dodaja tudi, da pri vstopu investitorjev v nogomet vse prevečkrat opažamo njihovo lahkomiselnost. Pričakujejo namreč takojšnje visoke donose. »Ponekod investitorji na ključne položaje imenujejo ljudi brez kakršnihkoli izkušenj v nogometu ali športu nasploh. Dejstvo je, da je nogomet velik posel. Vendar ne sam po sebi, temveč le ob skrbnem, strokovnem in preudarnem vodenju. V nogometu ni glede poslovnega uspeha nič drugače kot v drugih gospodarskih panogah, bližnjic ni,« podčrta Tomažin Bolcar.
So zrasli (pre)hitro?
Tudi Mura posluje skupaj s povezano gospodarsko družbo Nogometni management Mura, kjer ima največji, 29-odstotni, delež Robert Kuzmič, sicer predsednik kluba, po 22,5-odstotni delež pa imata Denis Rajbar, športni direktor kluba, in preminuli ruski poslovnež Anton Hozjajnov, čigar delež je predmet dedovanja in poznejšega odkupa obstoječih družbenikov. Društvo ima v družbi 26-odstotni delež. Kot pravi Aleš Kegelj, poslovni direktor Mure, ki se je nedavno v klubu tudi redno zaposlil, to omogoča bolj jasen pregled nad prihodki in odhodki, hitreje se sprejemajo poslovne odločitve, ravno tako je lažje pridobivanje morebitnih strateških partnerjev.
»Nosilec licence je vedno društvo, povezana pravna oseba pa je odgovorna za finančno delovanje društva in mora poskrbeti za pozitivno poslovanje,« poudarja Kegelj, ki pravi, da so tako stroški članske ekipe, po zadnjih podatkih NZS ima Mura sklenjene pogodbe z 41 igralci, predmet gospodarske družbe, društvo pa je odgovorno za pokrivanje nogometne šole in nogometnega centra Goričko. Največji strošek delovanja nogometnega kluba so ravno plače nogometašev, ki so na evropski ravni tudi velikokrat poglaviten dejavnik za rdeče številke klubov. Pri Muri po besedah Keglja strošek dela tvori od 60 do 65 odstotkov v deležu prihodkov – ob nogometaših, ki so na klub pogodbeno vezani kot samozaposleni, in drugem osebju je v klubu tudi sedem redno zaposlenih. Klub mora tako vsak mesec zagotoviti okoli 250 tisoč evrov za plače zaposlenih, nogometašev in drugega osebja.
Če pogledamo konsolidirane podatke društva in gospodarske družbe, je Mura lani ustvarila okoli 4,6 milijona evrov prihodkov in dobrih 4,3 milijona evrov odhodkov. Tako je četrto leto zapored končala konkretno v zelenih številkah, kar je unikum v prvi slovenski nogometni ligi. »To je izraz resnega dela na poslovnem področju, saj klub obravnavamo kot podjetje. Tudi za letošnje leto, čeprav ni igranja v evropskih tekmovanjih, kažejo projekcije, da bomo poslovali pozitivno,« pripomni Kegelj, ki se strinja, da je zagotoviti finančno vzdržnost največja umetnost. To pomeni, do katere meje si lahko klub privošči igralce in preostali kader ter hkrati dolgoročno dosega dobre poslovne rezultate. »Nihanje je normalna stvar, sploh na poslovnem področju. Zrasli smo zelo hitro, mogoče celo prehitro, zato vzdrževati to stanje ni enostavno,« poudari poslovni direktor.
Eksponentno rast prikazuje dejstvo, da so v zgolj treh letih skoraj podvojili prihodke in s tem tudi odhodke. V zadnjih letih se dobro poslovanje kaže tudi v večjih investicijah v infrastrukturo, natančneje v stadion Fazanerija, kjer domuje soboški prvoligaš na podlagi brezplačnega najema od mestne občine. Tudi v prihodnje se načrtovana investicija giblje okrog 1,5 milijona evrov, to bo gradnja povezovalne tribune med severno in glavno, kar želijo v klubu uresničiti v prihodnjem letu.
Sto tisoč s klubsko trgovino
Kako pa je na prihodkovni strani? Paradni konj vsakega kluba je članska ekipa, kjer so po besedah Aleša Keglja na prvem mestu prihodki od prodaje igralcev. Lani je zgolj prodaja Tomija Horvata graškemu Sturmu prinesla več kot 600 tisoč evrov. Pomemben vir prihodkov so tudi sponzorstva in donacije, ki na leto prinesejo okoli 800 tisoč evrov. To pomeni v povprečju od 20 do 30 odstotkov letnih prihodkov ali celo več, odvisno, kako uspešni so pri prodaji igralcev, Kegelj pa opaža, da so večji sponzorji zaradi gospodarske situacije veliko bolj previdni pri sklepanju pogodb, občutiti pa je tudi zadržke manjših sponzorjev in drobljenje plačil na več obrokov. Prodaja vstopnic ravno tako ni zanemarljiva, sploh ob dejstvu, da je Fazanerijo lani obiskalo dobrih 38 tisoč gledalcev, pri čemer je pri domačem obisku tekem pred črno-belimi le Maribor. Pohvaliti velja še prodajo sezonskih vstopnic, lani so jih prodali okoli 800, kar je skoraj štirikrat več kot v prvi sezoni ob vrnitvi med elito. Tu pa so še klubska trgovina, ki je v letu 2022 v blagajno prinesla okoli 100 tisoč evrov, gostinski del in vadnine.
»Vsako dejavnost je treba obravnavati kot samostojen profitni center,« poudari Kegelj in omeni še medijske pravice, saj iz tega vira dobijo od NZS okoli 250 tisoč evrov. »Malo v primerjavi z drugimi državami, a za naš trg lepa vsota. Res pa je, da samo s tem klubi ne morejo preživeti,« opozori. Omeniti velja še pripojitev ženskega moštva, kar je bila po mnenju poslovnega direktorja na dolgi rok odlična poteza. Res pa je, da se, kot priznava Kegelj, žensko moštvo brez uvrščanja v evropska tekmovanja ne pokrije.
Mura je danes eno največjih športnih društev v Sloveniji, saj združuje skupaj z igralci okoli 600 ljudi, zato gotovo ne gre več za klasično društvo in je tudi poslovni del treba obravnavati skrajno resno. »Menim, da je nogomet lahko dobičkonosen, je pa treba zastaviti prave cilje in najti osnovno prihodkovno dejavnost, ki pa se od kluba do kluba lahko razlikuje,« za konec pove Murin poslovni direktor. To jim v Murski Soboti očitno uspeva, kar je glede na neslavno preteklost kluba vse prej kot samoumevno.
Naftini milijoni
Ko govorimo o poslovanju Mure, ne moremo mimo impresivnih poslovnih številk, ki jih izkazujejo pri Murinem najhujšem rivalu, drugoligašu Nafti. Najstarejši nogometni klub v Sloveniji, ki letos praznuje 120 let obstoja, namreč obrača več denarja kot številni klubi, ki igrajo rang višje. Lendavski drugoligaš sicer v poslovnem poročilu za lansko leto še zmeraj navaja, da je cilj kluba ostati stabilen drugoligaš. »Določene sredine imajo zastavljeno strategijo na način, da želijo razvijati igralce in ne nujno postati državni prvak. Zato tudi zavračajo igranje v višjih ligah, saj svoje cilje lahko optimalno dosegajo na drugi ravni tekmovanja. Igranje na višjih ravneh tekmovanja namreč predstavlja več stroškov in ne nujno boljše poslovne rezultate. Vsak klub bi moral imeti jasno začrtano strategijo in se je tudi držati. Ni namreč realno pričakovati, da imamo lahko v Sloveniji v razmaku le nekaj kilometrov enako vrhunsko uspešne klube v istem športu. Tega lokalno okolje enostavno ne more podpreti,« meni strokovnjak za športno pravo. Ob skrbnem pregledu Naftinega poslovnega poročila v oči bode predvsem postavka imenovana dolgoročne pasivne časovne razmejitve. Gre pravzaprav za odložene prihodke/odhodke in velikokrat poslovni subjekti na tej postavki zbijajo dobiček. V lanskem letu so namreč Naftine dolgoročne pasivne časovne razmejitve znašale reci in piši več kot 11,5 milijona evrov. Gre za subvencije, investicije in amortizacije zgradb - številke pa so povezane z že nekaj let nastajajočo nogometno akademijo v bližini Term Lendava, katero financira Madžarska preko madžarske nogometne zveze in predvsem sklada Bethlen Gábor Fund, ki je zadolžen za plasiranje milijonov madžarskim manjšinam v Karpatskem bazenu. Lanski poskus Nafte, da bi se po izteku 20-letne stavbne pravice na zemljišču, kjer bo stala nogometna akademija, po tem obdobju bo sicer nepremičnina last občine, naslednjih 30 let zemljišče še zmeraj uporabljalo za športne namene, ni uspel. V lendavskem občinskem svetu so namreč pobudo zavrnili, čeprav je bilo zaznano tudi izsiljevanje Nafte o umiku investitorja, če bi do tega prišlo.
Pri lendavskem drugoligašu o podrobnostih projekta in časovnici ne dajejo odgovorov, a neuradno smo izvedeli, da naj bi odprtje famozne nogometne akademije načrtovali jeseni ob hkratnem praznovanju 120. rojstnega dne kluba. Če in ko bo objekt povsem dokončan in bo dobil uporabno dovoljenje s strani lendavske upravne enote, pa seveda ostaja odprto vprašanje, kako bo nogometna akademija "živela", saj poslovni model ni povsem jasen. Vsekakor pa bo z nogometno akademijo Nafta imela infrastrukturo, o kakršni lahko Mura, ki ji kronično primanjkuje ravno pomožnih igrišč, le sanja. Izpostaviti velja še dejstvo, da je v lendavskem klubu redno zaposlenih kar 11 oseb, profesionalne pogodbe pa ima s klubom sklenjenih kar 21 nogometašev, kar je seveda največ v drugi slovenski nogometni ligi.