Zgodbe so objavljene dvojezično, v slovenščini in porabščini, v zadnjo jih je prestavil Dušan Mukič. Dodan je tudi slovarček manj znanih besed, ki ga je pripravila Marjana Sukič, knjigo pa krasijo fotografije Nika Prelca.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
»Droni so ptice, ki lahko poletijo v nam nedostopne prostore, ki vidijo, česar naše oko ne more doseči, in nam, za razliko od ptic, informacije o tem tudi posredujejo. Ali drugače povedano: morda si zato, ker ne moremo razumeti govorice ptic, pomagamo z droni. Tudi sporočil naših sanj, govorice naše duše in odzivov našega telesa pogosto ne razumemo povsem. Morda tudi zato pisatelji in pisateljice pišejo knjige, ker jim omogočajo, da se dvignejo kot ptice in z razdalje natančneje in jasneje uzrejo svoje notranje labirinte in družbene poti,« je v spremni besedi o naslovu zapisal urednik knjige Franci Just.
Ta je nekaj prostora v spremni besedi namenil tudi ženski pisavi. Sprehodil se je skozi zgodovino ženskih ustvarjalk tako v evropskem kot posebej madžarskem in slovenskem prostoru in zapisal, da če je bila to včasih velika posebnost, je danes v slovenskem prostoru delež avtoric blizu 40-odstoten. Še zmeraj je sicer manj kot 10 odstotkov žensk zastopanih v kanonu, ki je zbran v berilih za slovenske šole.
O tej temi in na splošno o položaju žensk v današnji družbi sta na dogodku v knjižnici spregovorili tudi avtorica knjige in Darka Tancer Kajnih, profesorica slovenščine in članica društva Argo, ki je vodila pogovor. Kratke zgodbe iz Ptic dronovk se vrtijo okoli šolskega prostora in zelo feminiziranega poklica, učiteljskega. Eno prvih gibanj na Slovenskem v 19. stoletju je bilo prav Društvo slovenskih učiteljic, ki je nastalo nekaj let po izidu prvega slovenskega časopisa Slovenka v Trstu. Že takrat so se slovenske učiteljice začele ubadati s temo neenakopravnosti in neenakovrednosti v plačnem sistemu v primerjavi z moškimi učitelji, pa tudi s tem, da ko so se poročile, niso smele več opravljati učiteljskega poklica.
»Nedavno sem brala intervju z znano slovensko intelektualko, v katerem govori o tem, da kot ženska intelektualka, ustvarjalka moraš izkoristiti zraven fizične danosti svojo lepo pojavnost. Sprašujem se, kje smo mi leta 2022, če se še zmeraj pogovarjamo o nizkih odstotkih zastopanosti žensk oziroma avtoric ali drugih profilov in če mora ženska dati intervju, v katerem ni dovolj, da je intelektualka, umetnica in družbeno angažirana, ampak mora poudariti še, da je lepa in kako je to lepo, če je ženska lepa. To me tako zelo spominja na neke duhovne paradigme, ki se zadnjih 10, 15 let izjemno pojavljajo v družbi, kjer se poudarja vloga ženske, za katero sem že pred leti mislila, da je popolnoma pase. Ne vem torej natančno, kje smo, se mi pa zdi, da nismo tam, kjer bi želeli biti, in še zdaleč nismo tam, kjer so na severu že dvajset, trideset let,« je povedala Norma Bale.
Hommage učiteljskemu delu
Ptice dronovke so avtoričin hommage učiteljskemu delu, ki ga je začela opravljati leta 1995. Čeprav so izšle v Porabju kot knjižni dar, sta samo dve zgodbi, ki segata v madžarski kulturni prostor, preostale segajo v pas južne Štajerske, kjer Norma Bale še danes poučuje na gimnaziji BORG v avstrijski Radgoni. Zgodbe, razen dveh, pripovedujejo o ženskah, ki jih je pisateljica izoblikovala iz osebnih izkušenj, fikcije in sanj. Pripovedujejo o peripetijah, ki jih junakinje doživljajo v vlogi učiteljice slovenščine.Med prebiranjem knjige se zdi, da so junakinje, ki imajo sicer različna imena in se gibljejo na različnih prizoriščih, notranji obrazi ene ženske. Čuti se pisateljičino poznavanje stroke, s katero se ukvarja že skoraj 30 let, in prostora, ki ga opisuje, zaznati pa je tudi veliko ironije, ki je značilna za njeno pisanje.
Vse zgodbe izražajo močno družbeno angažiranost in kritičnost do šolskega sistema na obeh straneh meje, hkrati pa so vse protagonistke močne ženske z zelo razvitimi moralnimi normami, za katerimi stojijo. V zgodbah nastopajo učiteljice različnih starosti, beremo lahko o tem, kako mlade učiteljice osvajajo ugledni, imoviti starejši gospodje, in tudi o tem, da so nekatere učiteljice samo potrošni material v sistemu, ki mora funkcionirati. Kot je povedala avtorica, gre v knjigi za deziluzijo pedagoškega erosa in poklica.
V uvodu knjige zapiše, da ko je začela poučevati v Avstriji, se je tega lotila z zavedanjem, da postavlja temelje nečemu, česar do takrat še ni bilo – pouku slovenskega jezika v Radgonskem kotu. »Znašla sem se v nekem nedefiniranem prostoru z veliko obeti, a na poti, ki je bila popolnoma neznana.« V zgodbi Črne najlonke se skriva nekaj avtobiografskih elementov. Govori o učiteljici Iri Monro (lik se pojavi že v njenem romanu Karamel, ki je bil izdan leta 2013), ki poučuje slovenščino na avstrijski osnovni šoli. Nekega dne prejme skrivnosten klic gospoda, ki pravi, da bi jo rad spoznal, saj se tudi sam na neki način ukvarja z manjšinami. Kot mladi samski ženski se ji je povabilo zdelo vznemirljivo in tako se je v nedeljo popoldne v ozkem elastičnem krilu in črnih najlonskih nogavicah odpravila na Slomškov trg v Mariboru. Ob srečanju z moškim, Rankom, pa je kmalu ugotovila, da ni nič tako, kot se je zdelo po telefonu. Pokazalo se je, da je bil uslužbenec slovenske varnostnoobveščevalne agencije, ki je želel mlado učiteljico izkoristiti za obveščanje o dogajanju čez mejo.
»Ta Ranko res obstaja. Ko sem bila zelo mlada učiteljica, sem dobila zelo tajinstven klic na takratno osnovno šolo in res sem šla na srečanje z njim. Ko sem začela poučevati v Radgonskem kotu, so me zabeležili in resnično želeli, da bi se občasno srečevala s slovenskimi organi in jim poročala o dogajanju. Zdelo se mi je smešno, le kaj bo ena učiteljica takega počela. Tudi ko sem delala druge stvari, so še zmeraj prihajali k meni v neko drugo pisarno in me še zmeraj spraševali o stvareh. Ko si enkrat zabeležen, si označen,« je povedala avtorica.
V naslednjem letu načrtuje izid novega romana pri založbi Litera, v katerem bo glavni lik Miroslav Gumpek, ki nastopa tudi v eni od zgodb v Pticah dronovkah. V njej je zelo dobro popisana rutina učiteljevanja in kako se lahko pedagoški eros z leti izgubi ter tudi kaj je kdo pripravljen žrtvovati, da si lahko uresniči neke želje in ambicije. V novem romanu bo Norma Bale med drugim razkrila, kako politične stranke novačijo učitelje. V preteklosti je bila tudi sama aktivno vključena v politiko. »Ne skrivam tega, da moraš biti vsaj malo politično angažiran, če hočeš v tem svetu sodelovati, in da je treba tudi kot učitelj z dijaki kritično razpravljati. Ne da agitiraš za neko določeno stranko, ampak na način, da postavljaš vprašanja. Zdi se mi pomembno, da imaš tako v politiki kot v pedagoškem poklicu neki standard.«
Med Muro in Rabo
Knjižno zbirko Med Muro in Rabo je na pobudo pisatelja in novinarja Ernesta Ružiča zasnovala založba Franc-Franc in jo v sodelovanju z Zvezo Slovencev na Madžarskem izdajala od leta 1998 do 2015. Odtlej za njeno kontinuiteto skrbi humanistično društvo Argo. Zbirka, ki jo od vsega začetka ureja Franci Just, je namenjena slovenski skupnosti na Madžarskem. Vsako leto izide ena knjiga, ki jo kot knjižni dar ob novem letu prejmejo bralci časopisa Porabje ter porabske vzgojne, izobraževalne in kulturne ustanove. Del naklade je distribuiran tudi v Sloveniji, s čimer zbirka v matičnem prostoru širi vednost o slovenski narodni skupnosti v Porabju.
V 24 letih izhajanja je postala pomemben duhovni most med Slovenci na Madžarskem in matično domovino, prispeva k ohranjanju narodne in jezikovne identitete porabskih Slovencev ter širjenju literarnega ustvarjanja in bralne kulture v Porabju. Vsebinski in jezikovni koncept zbirke je prilagojen porabskim jezikovno-kulturnim razmeram. Knjižni zbirki upravičeno pripisujemo tudi del zaslug za oživitev literarne dejavnosti porabskih Slovencev. Na pobudo urednika knjižne zbirke so nastala in bila objavljena tudi literarna dela porabskih pisateljev. Za leto 2022, ko bo izšel jubilejni zvezek zbirke, pripravlja Dušan Mukič, predstavnik mlajšega rodu pisateljev iz Porabja, knjigo refleksivne kratke proze.