Kmetijsko živilski sejem Agra ima ob gospodarski tudi politično težo. Nenazadnje ima sejem svoj programski svet, ki mu predseduje resorna ministrica Aleksandra Pivec in ravno to sejmu daje politično težo. Na sejmu se v okviru političnih in strokovnih srečanj išče odgovore na najbolj aktualna vprašanja v kmetijstvu in poskuša profilirati kmetijsko politiko za naslednje leto. Letos so aktualne teme digitalizacija, inovativnost, znanje, povezovanje, kmetijska tehnika za visoko učinkovito in trajnostno kmetovanje, podeželska mladina in mladi kmetje (generacijska pomladitev), hrana iz naše bližine, ekološko kmetijstvo in trajnostno gospodarjenje z gozdovi. Gre za »top teme« ne samo slovenskega, ampak tudi evropskega kmetijstva.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Nobenega dvoma ni, da se bo o vseh izpostavljenih temah tudi kakovostno razpravljalo. Nekoliko drugače vse skupaj izgleda, ko se na izpostavljene teme ozremo iz realne ali praktične perspektive. Tu se zgodba predvsem na naši lokalni ravni odvija nekoliko drugače od pričakovanj. V ospredju bo brez dvoma razprava skozi luč denarja oziroma kapitala. Država oziroma ministrstvo izhaja in neposrednih finančnih podpor, ki so jih deležni mladi kmetje ob prevzemu kmetije. Denar je zgolj eden od pogojev za revitalizacijo kmetijskega sektorja oziroma družinskih kmetij. Predlagana sprememba zakona o kmetijskih zemljiščih sama po sebi zasebnega kmetijskega sektorja ne bo revitalizirala. Pri denarju in pri dostopu do kmetijskih zemljišč ni mogoče govoriti o popolni enakopravnosti vseh, ki se ukvarjajo z obdelovanjem zemlje in pridelavo hrane. Veliki mladi kmetje, ki so presegli okvir t. i. družinske kmetije, so iz prevzemne ali revitalizacijske zgodbe izključeni. Podobno je tudi s t. i. malimi kmeti, ki so še kako pomembni za normalno sliko kmetijskega sektorja in tudi zagotavljanje samooskrbe s hrano, ki postaja v zaostrenih mednarodnih razmerah vse pomembnejša. Za uspeh te zgodbe je potrebno nekaj več.
Delno so to lahko izpostavljena težišča na letošnjem sejmu. Dotaknimo se prvega sklopa digitalizacije, inovativnosti, znanja, povezovanja, kmetijske tehnike za visoko učinkovito in trajnostno kmetovanje. Na eni strani gre za trendovska, vendar za učinkovito delo na kmetiji pomembna področja. Digitalizacija je brez dvoma ne samo pojem, ampak tudi orodje, brez katerega sodobno, tudi naravi prijazno kmetovanje več ne bo uspešno. Naše zasebno kmetijstvo oziroma kmetija je z vstopom neoliberalnega (kapitalskega) koncepta pred več kot 20 leti izstopilo iz svojega avtarkičnega samooskrbnega (tradicionalnega) okvira. V tem okviru je kmetija delovala najprej samooskrbno in si je z zunanjim trgom izmenjevala zgolj dobrine, ki jih sama ni proizvedla ali pridelala. Kako zelo so se razmere spremenile, je vidno na podlagi preprostega primera – oskrbe s kruhom. Verjetno imamo le še nekaj deset velikih kmetov – pridelovalcev pšenice, ki jedo doma pečen kruh, pečen iz moke doma pridelane pšenice. Vsi so odvisni od kruha, ki ga pečejo peki pretežno v velikih trgovskih centrih. V ta sklop sodi tudi sodobna kmetijska tehnika, ki je že računalniško krmiljena in omogoča kmetu neposredno kontrolo stroškov pridelave. Pri tem gre za investicijski vložek, ki ga kmetija od dohodka iz dejavnosti, še posebej, če je monokulturno usmerjena (pridelava dveh največ treh poljščin), ni sposobna pokriti. Pri tem ji delno pomaga država z delnim sofinanciranjem naložb. Ima pa ta zgodba drugo past. Z usmerjenostjo proizvajalcev v izdelavo mehanizacije in strojev velikih zmogljivosti ti zavestno izključujejo manjše kmete in predvsem kmete, ki obdelujejo kmetijske površine na nekoliko zahtevnejših terenih – Goričko.
Danes si kmet več ne more privoščiti poskusnih polj, na katerih bi sam s svojim znanjem testiral semena.
Znanje je ob delu ključen dejavnik za uspešen razvoj. Neposredno z znanjem je povezana tudi inovativnost. Trenutno imamo odprte programe in finančno pomoč, ki naj bi spodbujala te tri ključne elemente. Toda problem je, ker ne premoremo modela, ki ga imajo v kmetijsko razvitih evropskih državah. Sedanji projekti t. i. povezovanja in prenosa znanja so zgolj papirnati projekti, ki žal ne prinašajo neposrednih učinkov, kaj šele prenosov inovacij iz teh projektov na kmetije. Pogosto gre za delitev sredstev znotraj deležnikov v na papirju lepo zapisanih projektih. Izredno težko pa si samostojno razvojno in inovativno delo privoščijo ustrezno izobraženi kmetje. Tem ustvarjena akumulacija na kmetiji ne omogoča, da bi npr. dva ali tri odstotke čistega prihodka namenili razvojnemu ali raziskovalnemu delu. Pri tem ne gre samo za problem blokade, ampak gre za nujnost, da slepo sledijo velikim multinacionalkam, predvsem pri oskrbi s semeni. Danes si kmet več ne more privoščiti poskusnih polj, na katerih bi sam s svojim znanjem testiral semena. Nekoliko več manevrskega prostora ima na področju živinoreje, kjer svoje znanje nekoliko lažje uporabi in si lahko privošči določena testiranja. Četudi bodo ponujene nove rešitve za omenjene zgodbe, je ključnega pomena, od kod denar. Neposreden odgovor tako politika kot tudi stanovske organizacije že nekaj časa dajejo skozi slogan »hrana iz naše bližine« in t. i. sheme kakovosti doma pridelane hrane. S hrano iz naše bližine ni nič narobe in bi posredno naj pomenila nekoliko višji prihodek primarnega proizvajalca. Ta zgodba ima svojo past. V okolju, kot je pomursko, je kupna moč prebivalstva šibka in zaradi nizkih dohodkov pač mora posegati po cenovno dostopni hrani (v akcijskih prodajah). Drug del zgodbe, ki naj bi dal nekaj več, je Slovenija – evropska regija gastronomije 2021.
Hkrati bi naj to bila priložnost za promocijo Slovenije kot petzvezdične destinacije z urejeno krajino in gastronomskimi užitki. Slovenske regije so v tej zgodbi v različnih položajih. Če je pri Primorcih »zakon«, da restavracija z visoko kakovostno kulinarično ponudbo že na začetku predstavi ne samo vinogradnika, ki je pridelal vino, ampak kmeta, ki je vzredil prašiča za pršut, pridelal vrtnine, koruzo trdinko za polento, o tem pri nas ni ne duha ne sluha. Pri nas se še nekako izpostavi vinarja, o pridelovalcu hrane, pri katerih se »gastronomski« ponudnik oskrbuje, pa ni ne duha in ne sluha. Dokler se »proizvajalci gastronomije« ne bodo naslonili na domače dvorišče, ta čas je govorjenje o hrani iz naše bližine podobno prenašanju otepov ali preprosteje mlatenje prazne slame.