vestnik

Nostalgična hotenja, da se vrne v svoj dom

Branko Žunec, 24. 10. 2018
Nataša Juhnov
Etelka Korpič Horvat je Goričanka, rojena v Čepincih. Fotografija Nataša Juhnov
Aktualno

Ambasadorka Prekmurja v Ljubljani, pobudnica fundacije Znanje za razvoj in zadruge Žitek, od začetka v pomurski akademiji in Šiftarjevi fundaciji - prisega na zdravo kmečko pamet

"Bolj ko se staram, bolj nostalgični so občutki in pogostejša hotenja, da se vračam tja, kjer je moj dom," nam je o svoji pregovorni navezanosti na Prekmurje ob nedavnem okroglem življenjskem jubileju čustveno izpovedala rojakinja Etelka Korpič Horvat, v tem devetletnem mandatu ustavna sodnica, zdaj tudi podpredsednica Ustavnega sodišča RS v Ljubljani.
Njena tesna sodelavka in prijateljica Darja Senčur Peček, pobudnica in urednica monografije o slavljenkinem življenju in delu (izdala jo je mariborska pravna fakulteta), meni, da »je prava ambasadorka Prekmurja, saj so to pokrajino zaradi nje pobliže spoznali sodelavci naše fakultete, računskega in ustavnega sodišča, člani sodnega sveta, akademski kolegi in drugi«. Horvatova je v svojem slovesnem nagovoru ob koncu natečaja Stoletje slovenskega Prekmurja v projektu Ograček mladih talentov v začetku oktobra na Tišini opozorila, da ustvarjalnost mladih s pisano besedo, ki živijo v miru in se lahko izobražujejo, ni dana vsem otrokom sveta.
Eden od udeležencev tega natečaja je zapisal, da je Prekmurje nekaj posebnega in da ga ima rad.


»To je napisal v smislu, da smo ohranili jezik kot pomemben del narodne identitete. Prekmurščina je ostala in se oblikovala v enotnem slovenskem jeziku. Jezik ljudi povezuje, z njim sobivamo, sodelujemo. Prekmurci smo preživeli zaradi solidarnosti, vzajemnosti, ni naključje, da nam pravijo prijazni ljudje. A temeljni problem Prekmurja ostaja – to je znanje, ki bi ga morali pridobivati čim več, da bi se lahko hitreje razvijali vštric s preostalim delom Slovenije. Znanje bogati Šiftarjeva fundacija v intelektualni, humanistični smeri, filozofiji dobrega in etiki, njeno poslanstvo se je močno razmahnilo v primerjavi s preteklostjo, ko smo šele razmišljali o njenih programskih vsebinah.«


Spomnimo se vaše iniciative med vodenjem soboške podružnice SDK za ustanovitev fundacije Znanje za razvoj. Ta še živi, le da pod imenom Pomurska izobraževalna fundacija.
»Res je, še živi in podpira mlade, jih štipendira in jim z materialnimi spodbudami pomaga, da lažje študirajo. Čeprav je študij pri nas formalno brezplačen, terja neka sredstva. Ni hujšega od tega, kot če se nadarjeni mladi zaradi pomanjkanja sredstev ne morejo izobraževati in svojih stvaritev pokazati svetu, jih izdati in podobno.«
Kariero ste začeli v ABC Pomurki, sestavljeni organizaciji združenega dela, ki jo je vodil Gusti Grof, znan kot pomurski Gorbačov.


»Gusti Grof nam je pustil svobodo v ustvarjanju, raziskovanju novega. Bila sem mlada, zagnana, zdelo se mi je pomembno in - to še danes razlagam sodelavcem -, da smo bili v ABC Pomurki (ta je bila dejansko neke vrste multinacionalka s 40 delovnimi in 112 temeljnimi organizacijami), veljalo pa je tudi za vsa druga podjetja, prvi, ki smo morali razložiti zakon s tem, da smo ga spravljali v življenje. Na ustavnem sodišču ponavljamo, da morajo razložiti zakon najprej redna sodišča, šele nato naše sodišče oceni, ali je zakon ustavnoskladno razložen. Dejansko pa prvi razloži zakon tisti, ki mu na okostje daje življenjske vsebine. To pa so pravniki in drugi odgovorni v podjetjih in drugih pravnih osebah. Sodišča nastopijo kasneje, praviloma v primeru spora.
Takrat so v Murski Soboti nastajali še danes zanimivi projekti, na Plesah se je gradila Mesna industrija, obnavljal se je Agromerkur, prek takratne zadruge Panonka smo združevali delo in sredstva vsi, zaposleni in pravne osebe.«
Na vašo iniciativo je ustanovljena tudi kmetijsko-turistična zadruga Žitek.


»Ja, zadruga Žitek še živi. Žal mi je, ker na tej funkciji po zakonu ne smem več biti njena članica. Ustavni sodniki razen tega, da lahko predavamo, drugod ne smemo sodelovati ali opravljati kakšne funkcije. Zadruge, kot je Žitek, imajo perspektivo, kar kažejo rezultati, ki jih s to organizacijsko obliko dosegajo v Franciji, Španiji in na Portugalskem. Lahko se organizirajo v različnih dejavnostih, ne samo v kmetijstvu. Člani se povezujejo zato, da bi bila cena storitev, izdelkov ali pridelkov čim bolj sprejemljiva in da bi imeli proizvajalci zagotovljenega kupca.«
Na spletnih straneh lahko o vas preberemo, da veljate za »najzanimivejši in najpogumnejši glas«. Kako to komentirate?
»Ne vem, ali to velja, res pa je, da se me vse naše odločitve dotaknejo, predvsem takrat, ko mi ne uspe prepričati drugih. Takrat svojo žalost izrazim v ločenih mnenjih. Pravnik si lahko samo želi take funkcije, saj na ustavnem sodišču spoznavam življenje z zelo žlahtnega pravniškega vidika. Funkcija je zelo široka, saj kršitve človekovih pravic posegajo v različne sfere življenja, po drugi strani pa abstraktna presoja predpisov, zakonov in podzakonskih aktov daje širši vpogled, a tudi bojazen, kako bo odločitev devetih sodnikov vplivala na življenje ljudi pri nas ter razvoj demokratične, pravne in socialne države.«

Etelka Korpič Horvat ustavna sodnica fundacija Znanje za razvoj