Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Religiozni razmislek
Med drugim Banfi v svojih delih tematizira tudi religiozni razmislek, zato ni naključje, da je soboška galerija v počastitev 500. obletnice začetka reformacije v svoj program uvrstila ravno njegova dela. Banfi se je, pojasni Inhof, že v preteklosti ukvarjal z religioznim slikarstvom, eden od njegovih pomembnejših opusov pa je cikel Zadnja večerja, kjer tematizira centralni panel oltarja wittenberške cerkve, ki ga je leta 1547 naslikal uradni umetnik reformacije Lucas Cranach starejši. Njegov sin Lucas Cranach mlajši pa je 1571. naredil razpelo in postavil model za vsa evangeličanska razpela do začetka 19. stoletja. Na njem je prizor križanega Kristusa in za njim ena sama tema. Ob tem Inhof omeni še delo Casparja Davida Friedricha Menih na obali iz leta 1809, ki prikazuje majhno izgubljeno figuro meniha in temno nebo pred njim. Figura meniha stoji, tako da gledalcu kaže hrbet, ima držo gledalca, hkrati pa je tisti, ki vidi več kot gledalec.
Če se združita ti dve témi in temì obeh slik, ki ju loči 400 let, vidimo, pravi Inhof, da to pri Banfiju dobi naboj, ki ni iskanje harmonije ali meditacije, ki izzveni v anksiozno stanje. Tisto, kar povezuje obzorje na njegovih delih, je mali znak, tavajoča figura, osamljeno drevo, jadro, silhueta …, postavljeno v vesoljno stisko, ki bi jo lahko razbrali kot stanje ob času smrti, potopa ali Kristusove smrti. Vsi ti kontrasti na Banfijevih slikah vzbudijo napetost, ki je daleč od notranjega miru.
Tavajoča in iščoča silhueta
Igor Banfi pa pove, da je njegova tavajoča figura iščoča, da išče nekaj v sebi in hkrati v prostoru (Tavajoča figura je naslov enega od njegovih ciklov, ki pa tokrat ni razstavljen - op. a.). Meni pa, da njegove slike nimajo tako negativnega naboja, kot to vidi Inhof, saj je za obzorjem vendarle neka svetloba, ki naj pozitivno vpliva na tavajočega. Povedal je še, da pri svojem delu, vzgojen je bil v protestantskem duhu, izhaja iz evangeličanske protestantske slikarske etike in mu je zato severnjaški pristop k likovni problematiki bližji, podobno opaža tudi pri večini prekmurskih slikarjev, medtem ko se drugi slovenski slikarji bolj navezujejo na zahodnjaško kulturo Francije ali Italije, kjer so barve bolj žive in kompleksne, kjer je joie de vivre (veselje do življenja) drugačen.
Njegove slike pa so tudi kritika sodobne družbe. Človeka ponazarja osamljena figura, ki vedno nekaj išče, podobno kot v sodobnem svetu, kjer smo vsi povezani, večinoma z imaginarnimi prijatelji, a hkrati zelo osamljeni. Razstava bo na ogled do 3. novembra.