Aljaž Baša, letošnji novomašnik iz Beltinec, ne dela iz svoje odločitve za duhovniški poklic velike zgodbe. Poudari, da ga je duhovništvo kot poklic pritegnilo v otroštvu. V svojem otroštvu je bil v varstvu pri dedku in babici, ki sta redno obiskovala maše, in že takrat ga je začel ta poklic zanimati.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Pravi, da takrat še ni razumel bistva in poslanstva tega poklica. Je pa »maševanje« postalo del njegove otroške igre.
Z vstopom v osnovno šolo je postal ministrant in aktivni udeleženec pri vseh dejavnostih za mlade v župniji. »Pri tem mi je šlo na roke, da smo od moje zgodnje mladosti imeli v Beltincih duhovnike in kaplane, ki so bili odprti do mladih in nas pri naših aktivnostih in pobudah niso omejevali. Tak je bil župnik Jože Hozjan in za njim Alojz Benkovič, ki nas je vključeval v celo vrsto aktivnosti, vendar nam vključevanja ni nikoli pogojeval po izpolnjevanju takšnih ali drugačnih zahtev.«
Kot dijak in študent pa je našel podporo pri kaplanu Borisu Kučku. A niso ga na kakršen koli način silili v študij teologije, pač pa so mu s svojo odprtostjo omogočili, da je prišel do osebnega spoznanja glede odločitve za bogoslovje. »Nenazadnje se po osnovni šoli nisem odločil za semenišče. Končal sem Ekonomsko šolo v Murski Soboti in pridobil izobrazbo logističnega tehnika. Aktivno sem se vključil v šport – ne kot igralec, sem pa opravil izpite za sodnika nogometa in odbojke in tudi aktivno sodil tekme. Da ne bova hodila okrog vrele kaše, naj povem, da so me najstniška leta odpeljala tudi do zaljubljenosti. Nisem tisti, ki ne bi preizkušal svoje 'zaljubljenosti' v duhovniški poklic,« je začel pogovor.
Pa je bilo to dovolj za odločitev?
»Ne bi rekel, da povsem. Dejstvo je, da sem se videl v poklicu, kjer bom v stiku z ljudmi, zato tudi nekaj časa razmišljanje, da se vpišem na študij slovenistike in geografije. Toda to je bilo razmišljanje. Kljub vsem alternativam je v meni dozorela odločitev za vpis na bogoslovje in šolanje za duhovniški poklic. Kot vidite, sem se ves čas videl med ljudmi in z ljudmi, nenazadnje sem po svojem temperamentu in karakterju tudi tak človek. Do zdaj sva se vrtela pri zunanji formi, opozoriti moram tudi na moje duhovno dozorevanje. Ob prepričanju, da sem osebno dovolj stabilen, je bilo odločilnega pomena še delo z ljudmi in pomoč ljudem in tu lahko kot duhovnik storim največ.«
Nova maša in praznovanje je za vami.
»Ja, 'cvetna nedelja' je za mano. S tem mislim praznovanje, vendar ga jaz ne razumem kot častitev mojega dosežka z velikim bliščem. V prvi vrsti je to zahvala vsem, ki so mi na takšen ali drugačen način pomagali, in s temi smo se skupaj poveselili, vendar je to hitro mimo. K meni so pristopili trije verniki, ki so izrazili željo, da pri meni opravijo sveto spoved. Ta prošnja te postavi na realna tla in te sooči s tem, da si postal duhovnik. In to te zavezuje, da človeka, ki potrebuje duhovnika, sprejmeš takoj.«
Kam bi se dali znotraj institucije, v kateri delujete? Vam je nova usmeritev Vatikana blizu?
»Ne da mi je blizu, sprejel sem jo kot način opravljanja duhovniškega poklica. Ob izbiri papeža Frančiška sem bil v bogoslovju v rahlih dvomih, vendar me je hitro prepričal. Že to, kako je pozdravil zbrane ob imenovanju in jim povedal, da pred njimi stoji rimski škof, je zame imelo velik simbolni pomen. S tem je povedal, da ni oziroma ne želi biti papež z oblastjo. To se v njegovem pontifikatu potrjuje. Izpostavljanje ponižnosti in pomoč šibkim na nek način vrača v življenje zaključke drugega vatikanskega koncila. Ta sprememba je potegnila za sabo odpor posameznih struktur. Po drugi strani pa je nam, mladim, ki smo se odločili za ta poklic, odprl pot za lažje delovanje med ljudmi in za ljudi.«
In kje vam bo dana možnost opravljanja poklica v tem smislu, kot ste ga opisali?
»Tega vam zaenkrat ne morem povedati, ker bodo odločitve škofa za razliko od prejšnjih let znane šele v drugi polovici avgusta. Zagotovo pa ne v Črenšovcih, kjer sem se kot diakon v zadnjem letu odlično počutil in sem bil dobro sprejet. Toda, glede na velikost župnije in razvejano župnijsko življenje na vseh ravneh, nimam še dovolj izkušenj, da bi lahko opravljal kaplansko službo v Črenšovcih. Upam, da bom nameščen v župnijo, kjer se bom lahko učil in si pridobil tudi ustrezna obrtna znanja. Tako kot v vsakem poklicu je tudi v našem ob duhovni širini in razumevanju krščanskega etosa in njegovega spoštovanja pri delu z ljudmi potrebno tudi obrtno znanje. Saj naš poklic ni samo maševanje, je mnogo več.«
