Letošnja tema je bil Auschwitz in območje nekdanje Jugoslavije, srečanje pa so posvetili tudi Eriki Fürst, ki je preživela Auschwitz, kamor so jo z družino odpeljali kot trinajstletno dekle. Različne teme je obravnavalo trinajst strokovnjakov, del te zgodovine pa so tudi prekmurski Judje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S kolesi odkrivali lendavsko občino
Krožnega kolesarjenja se je udeležilo 31 kolesarjev.
Med drugim je Sindi Časar, mlada raziskovalka na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, ki se posveča novejši zgodovini na območju Prekmurja, zgodovini žensk in tematikam spomina, v svojem prispevku predstavila vlogo Judinj na območju Prekmurja na prehodu v 20. stoletje. Predstavila je nekoliko spregledano dobrodelno dejavnost žensk, kar je preučevala na podlagi časopisnega gradiva, gradiva lendavske sinagoge in strokovne literature o judovski populaciji na območju Prekmurja.
Večina poročenih Judinj srednjega razreda, pravi Časarjeva, je bila v vlogi žene, matere in gospodinje, opravljale so tudi samostojne poklice, njihova vloga v družinskem podjetju pa je bila večkrat zabrisana, čeprav njihov prispevek ni bil zanemarljiv. Prav tako Judinje niso bile enakovredne članice judovske skupnosti, niso sodelovale na volitvah v skupnosti, so pa pomembnejšo vlogo odigrale v filantropskih organizacijah in dobrodelnih društvih judovske skupnosti. Vplivale so tudi na to, da se je v tedanji družbi okrepil duh družbene dejavnosti, solidarnosti in kulture.
Prvo žensko judovsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1882 v Murski Soboti, sedem let kasneje pa še v Lendavi. V odborih društev so si pomembna mesta delile večinoma žene pomembnejših mož v verskih občinah. Društvi sta bili v osnovi dobrodelni, vendar sta se v svojih usmeritvah nekoliko razlikovali. Poleg tega so vodstvo lendavskega sestavljale ženske, v soboškem pa je bilo v vrhu odbora več moških.
Velik ugled in učinki judovskega ženskega dobrodelnega društva so spodbudili ustanavljanje ženskih dobrodelnih društev tudi pri katoličanih in evangeličanih. Med prvo svetovno vojno je ženska društva nekoliko zasenčilo delovanje Rdečega križa, in medtem ko sta obe judovski ženski društvi od začetka delovali zaprto in je bila dobrodelnost organizirana na zaprtih zabavah, so se v medvojnem obdobju društva začela povezovati, se med seboj podpirati in skupaj oblikovati socialno in kulturno okolje majhnih urbanih prekmurskih središč.
Kdo je bil Josip Ernest Nadai
Življenje Josipa Ernesta Nadaia (1906–1973), Sobočana in glasbenika, ki je preživel internacijo v taborišču Auschwitz - Birkenau je osvetlila višja kustosinja, etnologinja in kulturna antropologinja Mateja Huber iz Pomurskega muzeja Murska Sobota.
Družina Nadai, ki je bila judovske veroizpovedi, je sprva živela na Šafarskem. Jožef (Josip) naj bi se v te kraje preselil iz mesta Alba Iulia v današnji Romuniji in se leta 1900 poročil z Ido Mandelbaum, hčerjo gostilničarja. Bil je uradnik, priučil se je tudi vinogradništva in gostilničarstva. Okrog leta 1915 so se preselili v Mursko Soboto in odprli trgovino z vinom na debelo. Od leta 1929 so živeli v enonadstropni hiši v današnji Slomškovi ulici, kjer je bila tudi njihova trgovina. V družini so bili štirje otroci, Josip Ernest je imel še dva starejša brata Aleksandra in Ladislava ter mlajšega Franca. »Med listanjem časopisov, ki so izhajali v tistem času, sem zasledila,« pove Hubrova, »da so bili fantje zelo vpeti v kulturno in športno življenje, Josip Ernest pa je že takrat vodil orkester pri sokolskem društvu.« Oče Jožef (Josip) je leta 1937 umrl za posledicami pljučnega raka.
Nadaieva družina je doživela enako usodo kot druge judovske družine v Prekmurju in tudi zanjo je bilo leto 1944 usodno. Celotno družino Nadai, dva brata sta bila poročena in sta imela majhne otroke, so internirali, izjema je bil le najstarejši Aleksander. Ta je živel na Dunaju, kjer je najprej študiral, leta 1926 pa se je poročil z Anno, hčerko lastnika košer mesnice. Po zaostritvi razmer za Jude se je z družino selil od Budimpešte, Zagreba, Splita, Rima in se na koncu ustalil v Ameriki. Koncentracijsko taborišče Auschwitz - Birkenau je preživel le Josip Ernest in se junija 1945 vrnil v Mursko Soboto.
Leto kasneje se je poročil z Metodo Tručl in si ustvaril družino. Imela sta tri otroke Metoda, Aljošo in Alenko. Na začetku je delal v podržavljenih trgovskih podjetjih, dokler se ni leta 1952 redno zaposlil na glasbeni šoli v Murski Soboti, najprej kot učitelj violine, en mandat je bil tudi ravnatelj te šole. Do konca življenja je živel kot ateist, saj je delal v prosveti in tudi judovska verska skupnost se po vojni zaradi premajhnega števila članov ne v Murski Soboti ne drugod v Prekmurju ni več formirala.
Na tem srečanju je Mark Krenn predstavil fotografa judovskih korenin Julija (Gyulo) Schönauerja, o njem in njegovem delu je pred leti napisal obsežno monografijo Julij (Gyula) Schönauer – šalovski fotograf. Poudarja, da je njegovo fotografsko delo pomembno tudi zato, ker nam pomaga pri rekonstrukciji socialnih topografskih elementov takratne podeželske družbe. Člane družine Schönauer Julija, Elizabeto, Heleno in Ladislava so z drugimi judovskimi družinami s tistega konca z enim od dveh transportov 7. ali 8. julija 1944 deportirali v Auschwitz II – Birkenau, iz taborišča pa se niso nikoli vrnili.