Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Povabil sem tiste, pravi Šarotar, ki v njegovem pisanju prepoznajo poetičnost pisave in podobo krajine, ki jo vsi, ki prihajajo v to pokrajino, vede ali nevede, nosijo s sabo. O Mišku Kranju je prvi spregovoril njegov sin Miško Kranjec mlajši, ki pravi, da se živo spominja njegovega nasmeha. In pravi, da je kot človek bil duhovit, včasih tudi ironičen. Nasploh pa je bil prijeten človek, ki se ni veliko jezil. Sam se je, ker je živel v Ljubljani, šele kasneje zaljubil v Prekmurje, ko je spoznal svojo ženo, Prekmurko. In takrat je s svojim fotografskim objektivom hotel upodobiti Prekmurje, o katerem je oče pisal. »Ti Prekmurci, ki sem jih na teh poteh in na ravnicah srečeval, so bili taki, kot je bil moj oče.«
O mladinski književnosti Miška Kranjca moramo govoriti z zadržkom, saj je tudi avtor sam izjavil, da pravzaprav sam nikoli ni pisal za otroke, meni Dragica Haramija. V Kranjčevi prozi imamo velikokrat opraviti z literarnimi liki otrok in mladostnikov, perspektiva pripovedovanja pa je pretežno usmerjena na odraslega človeka. Mladinski književnosti se je najbolj približal z deli, v katerih ubeseduje spomine na svoje otroštvo. Pa čeprav je rad poudarjal, da ne piše za otroke, je prejel Levstikovo nagrado, ki se podeljuje za dosežke na področju otroške in mladinske književnosti.
Med drugim je o ljudeh, ki so boljši od nas spregovorila Valentina Smej Novak. Takole pravi, morda to zveni ambiciozno, ampak je v skladu s Aristotelovo poetiko, ki definira tragedijo kot najveličastnejše umetniško delo, katero opisuje ljudi, ki so boljši od nas. To je ambicija, ki jo je imel tudi Kranjec v svoji zgodbi Povest o dobrih ljudeh. Govori o ljudeh, ki so sposobni dejanj, ki so plemenitejša, kot bi jih zmogli sami, ali bi nam naj bila za zgled, ter o usodah ljudi, ko pridejo v življenjske dileme, v nas pa vzbujajo občutja žalosti, ganjenosti in groze. To je tudi katarzični element, ki bi ga naj imela vsaka literatura. In Kranjčeva ga ima, saj bralca ob branju ali ob trenutku, ko zapoje slepa Katica nemalokrat pobijejo solze.
Podrobneje pa v prihodnjem Vestniku.
