Ko smo lani napovedali, da bo leto 2023 leto reform in razpisov, se bolj zmotiti skoraj ne bi mogli. Koaliciji Roberta Goloba, ki ima ali pa je vsaj imela močno legitimnost in politično moč, v minulem letu ni uspelo s skoraj nobeno napovedano reformo. Ostalo je le pri izhodiščih, če zanemarimo famozno odpravo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, za katero se je hitro izkazalo, da gre za ad hoc politični manever pridobivanja simpatij ob padanju javnomnenjske podpore, ki bo slovenske davkoplačevalce in še koga drago stal. Bolj kot z ukrepi in rešitvami za strukturne težave naše razmeroma mlade demokracije je Golobova vlada pozornost vzbujala, kot je leta 2020, ko je puško v koruzo vrgel Marjan Šarec, slikovito opisal Luka Mesec, s komolčenjem in kadrovanjem. Manjkalo ni niti odmevnih političnih afer, ki so do konca leta povsem razblinile mit drugačne in boljše politike od tiste, ki jo pregovorno izvaja Golobov predhodnik in zdaj vodja opozicije Janez Janša.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Predčasne volitve niso realna možnost
Vlada Roberta Goloba, ki je obljubljala svež pristop in radikalne spremembe, se je tako že v prvem polnem letu svojega mandata znašla v labirintu političnih izzivov in nasprotij in na koncu ostala ujeta v tradicionalne vzorce političnega delovanja. Ni presenečenje, da so koalicijske stranpoti vodile v strm padec zaupanja v vlado in v največjo vladno stranko Gibanje Svoboda. Poti nazaj verjetno več ni. Jasno pa je, da je Golobova vlada simptom širše krize v slovenski politiki. Javna skrivnost je, da strici in tete iz ozadja mrzlično iščejo nov obraz, saj ne nazadnje tudi v javnomnenjskih anketah raste delež neopredeljenih, ki so očitno do konca svojih dni pripravljeni kupiti mačka v žaklju. Če smo povsem pošteni, moramo priznati, da so tudi katastrofalne avgustovske poplave vladajočim odvzele precej manevrskega prostora za ukvarjanje s čim drugim kot s poplavno sanacijo. Drži tudi, da je bil kljub kritikam odziv vlade na naravno nesrečo hiter in povsem spodoben. Tudi če se amandma k interventnemu zakonu, ki ga je sprejela črno-rdeča koalicija za projekt ureditve nasipov ob reki Muri, ne izvaja in ni imel učinka. In četudi je bilo komuniciranje o velikosti škode po poplavah kaotično in zmedeno. Glede na videno in doživeto so pričakovanja v letošnjem letu majhna. Idealen trenutek in čas za reforme sta mimo, zato si drznem napovedati, da bo leto 2024 en tak deja vu. Predčasne volitve glede na politična razmerja v državnem zboru, kjer sedi veliko novincev, ki se zavedajo, da dveh zaporednih mandatov ne bodo povezali, niso realna možnost. Upam le, da ne bomo do leta 2026 priča počasnemu in bolečemu razkroju, ki bo najbolj prizadel ravno nas, državljane. Dovolj je že to, da bodo letos vladna davčna bremena naše denarnice v povprečju stanjšala za 664 evrov po izračunu časnika Finance.
Če ne bo predčasnih volitev v državni zbor, pa bodo gotovo na sporedu ene volitve, ki se jih tradicionalno udeleži malo slovenskih volivcev. Morda bo tokrat drugače, saj bomo 9. junija zaradi povečanja števila sedežev v Evropski parlament izvolili devet poslancev. Te volitve bodo nedvomno eden od političnih testov za vladno koalicijo pod vodstvom Roberta Goloba. Po turbulentnem letu 2023, ki je bilo zaznamovano s političnimi neuspehi in razočaranji, bo uspeh ali neuspeh na evropskih volitvah pokazal, ali je vladi uspelo povrniti vsaj del izgubljenega zaupanja javnosti. Glede na sedanje politično ozračje in vztrajno rast deleža neopredeljenih volivcev je jasno, da bo vsak rezultat podrobno preučen in interpretiran kot kazalec prihodnjih usmeritev slovenske politike. Na drugi strani ne smemo prezreti pomena ameriških predsedniških volitev, ki tradicionalno vplivajo na globalno politično in gospodarsko ozračje, saj bodo imele posreden, a pomemben vpliv tudi na Slovenijo. ZDA, kot ena od vodilnih svetovnih sil, z vsako svojo politično odločitvijo vplivajo na mednarodne odnose, trgovino in varnostno politiko, kar Slovenija kot majhno, a odprto gospodarstvo nedvomno občuti.
Skupno gledano bo leto 2024 za Slovenijo leto velikih izzivov. Vlada se bo morala soočiti s svojimi preteklimi neuspehi, izkoristiti nove priložnosti na evropski ravni in se prilagoditi globalnim političnim in ekonomskim trendom. Vse to bo potekalo v ozračju naraščajočega javnega nezadovoljstva, kar bo vladajoči koaliciji ustvarilo še dodaten pritisk, da najde pot naprej. Če parafraziram pomurskega ekonomista in nesojenega mandatarja koalicije ustavnega loka Jožeta P. Damijana, ljudje si želijo učinkovito politiko, ki jim bo omogočila boljše priložnosti za življenje, ustvarjanje družin, delovanje in kreativno izražanje, ne pa nenehnega političnega kaosa, afer in višjih davkov ob enako porazni kvaliteti javnih storitev. To, kar pride v paketu z levosredinskimi koalicijami.
Pomanjkanja sredstev in vizije
Nič manj pestro ni bilo lani na polju lokalne politike, kjer so se tudi pomurske občine dušile zaradi naraščajočih stroškov in se jezile zaradi skromnega financiranja države za opravljanje zakonsko določenih nalog. Če sta tudi puconskega župana Uroša Kamenška, ki je dejal, da ne želi biti zgolj asfalter, nekoliko pomirila izpogajana višja povprečnina in kompromis z dodatnimi sredstvi, ki jih je država razdelila med občine, pa se še vedno vse več občin srečuje z izzivi pri izravnavi proračunov. Na koncu dneva trpijo predvsem investicije, torej razvoj. V murskosoboški občini, edini mestni občini v regiji, pa še kje, so se za kritje večmilijonske proračunske luknje morali zateči k najemu posojila, na drugi strani pa tudi k sprejemu nepriljubljenih ukrepov za polnjenje občinske blagajne, kot je denimo parkirni režim, ki je dvignil nemalo obrvi.
Simbol finančnih težav občin je gotovo gornjepetrovska, ki je na dražbi izgubila celo lastno občinsko stavbo. Niti to prebivalcev te goričke občine ne gane preveč, dokler župan Franc Šlihthuber obnavlja gasilske domove in sadi rožice. Če se vrnemo k murskosoboški občini, ki velja za regijsko središče, velja omeniti, da je novi soboški župan Damjan Anželj glede na situacijo, v kateri je prevzel župansko žezlo, solidno opravil svojo nalogo. Zdi se, da je naklonjen tesnejšemu sodelovanju in povezovanju, kar se je ne nazadnje izkazalo pri Pomurskih lekarnah, kjer je zakopal bojno sekiro z direktorjem Ivanom Zajcem. Do rahlega razkola bi sicer skoraj prišlo pri manevrih okoli imenovanja direktorja oziroma direktorice soboškega zdravstvenega doma, a se je tudi tam nato odvil scenarij, kot so ga želeli v preostalih občinah ustanoviteljicah javnega zavoda.
Veliko bolj vroča politična situacija je na lendavskem koncu, kjer župan Janez Magyar le s težavo najde skupni jezik z opozicijo, ob koncu leta pa se je zapletel še v spor z vplivno Pomursko madžarsko samoupravno narodno skupnostjo. Še vedno pa ni tako hudo kot v Radencih, kjer bodo občani to nedeljo zaradi pat položaja v občinskem svetu morali izvoliti nove občinske svetnike. Radenska občina in njen župan Roman Leljak igrata pomembno vlogo tudi pri zdrahah okoli skupnega javnega podjetja Prlekija, ki je bilo ustanovljeno za upravljanje prleškega vodovodnega sistema. Vse manj je možnosti, da bi podjetje obdržali nad vodo in vodovodni sistem enoten. Pod črto lahko povemo, da stanje v pomurskih občinah kliče po novih pristopih in rešitvah, ki bi izboljšale njihovo finančno stabilnost in hkrati ohranile kakovost lokalnih storitev in projektov. Ključno vprašanje je, kako in kdaj bo država, ki ima vsaj pod to vlado jasne centralistične težnje, doumela, da so občine njen partner in ne le dodaten privesek k državnemu proračunu, s katerim se mora vsako leto pogajati. Ne gre pričakovati, da se bo to zgodilo v letu 2024.
Priznati pa je treba, da se je v preteklem letu pokazalo, da obstaja tudi pomanjkanje vizije med župani in občinskimi svetniki. Pogosto se zdi, da se lokalna politika usmerja na kratkoročne projekte, kot je obnova cest, namesto da bi razvijala celostne strategije za dolgoročni razvoj. Potrebni sta večja ambicija in inovativnost pri načrtovanju in izvajanju lokalnih projektov, ki presegajo osnovno infrastrukturo. Pogosto je opaziti pomanjkanje usklajenosti in sodelovanja, ki bi lahko pripomoglo k bolj učinkovitemu in inovativnemu lokalnemu upravljanju. S sodelovanjem bi občine lahko izkoristile sinergije, delile vire in znanje ter tako dosegale večje in bolj trajnostne razvojne preboje. V slogi je moč.
Političnih top 5 v Pomurju
Prvi odmevnejši politični dogodek v lanskem letu je bila januarska sprememba na čelu krovne organizacije pomurskih Madžarov – dolgoletnega predsednika sveta Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti Ferenca Horvatha je zamenjal Dušan Orban. Letos ga čaka sodno reševanje spora z lendavsko občino zaradi (ne)nakazila pol milijona evrov za obnovo vrtca v Čentibi. Epilog zgodbe bi lahko imel usodne posledice za madžarsko skupnost v regiji.
Spomladi je prišlo do hišnih preiskav na sedežu javnega zavoda Raziskovalno-izobraževalno središče Dvorec Rakičan in na domu zdaj že nekdanjega direktorja Roberta Celca. To je bil začetek pol leta trajajoče sage, ki je na koncu vodila v odstop Celca, preživetje javnega zavoda pa je zaradi goljufije z evropskimi sredstvi na kocki. Za gašenje požara se je opogumila nekdanja državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu Tatjana Buzeti, ki pa jo morda čaka misija nemogoče.
Politično najbolj pestra je bila tradicionalno jesen, ko se je zvrstila vrsta ministrskih rošad, med njimi tudi razrešitev kmetijske ministrice Irene Šinko. Prekmurka se je poslovila pokončno, saj se ni uklonila samovolji premierja, ampak je odločanje o njeni usodi prepustila poslancem, ki so jo tudi imenovali. Med njenimi krvniki so bili tudi koalicijski pomurski poslanci, med drugim Dejan Süč, ki je bil malo prej še vodja njenega kabineta.Sašo Švigelj/M24Kmetijska ministrica Irena Šinko je bila ena izmed žrtev samovolje šefa vlade, toda na koncu so bili poslanci tisti, ki so jo razrešili.
V na pol razklanem občinskem svetu radenske občine je deveterica svetnikov z odstopom odrešila muk župana Romana Leljaka in povzročila to, da bodo v nedeljo občani izvolili nov občinski svet. Od razpleta predčasnih volitev bo odvisno, kdo bo tvoril večino. Zagotovo pa ne gre pričakovati, da bo Leljak do leta 2026 mirno gledal, če mu bo vladala dosedanja opozicija, s katero je vse leto bil hude bitke.
Za ministra za kohezijo in regionalni razvoj Aleksandra Jevška se je precej ugibalo, da bi bil ob novi rekonstrukciji vlade na udaru, toda leto je vendarle končal kot zmagovalec. Precej političnega kapitala in miru si je kupil, ko je brez zapletov uspel z vlogo pri Evropski komisiji pridobiti 100 milijonov evrov nepovratnih sredstev iz solidarnostnega sklada, Slovenija pa je uspešno končala črpanje sredstev iz prejšnje finančne perspektive.
